V zadnjih letih je Nachbar vedno med najbolj motiviranimi v izbrani vrsti. V zadnjih reprezentančnih akcijah je bil med tistimi, ki so pokazali največ želje in vneme. Ob tem tudi ni skrival čustev, ki so ga spremljala, ko je oblekel slovenski dres.
Zdaj so mu težave z gležnjem preprečile, da bi s Slovenijo odpotoval v Litvo. Nastalo vrzel na igrišču, ob njem in tudi zunaj njega bo Božidar Maljković težko zapolnil. 31-letnega košarkarja zdaj čaka operacija, nato pa priprave na novo sezono, za katero pa še nima kluba. Že dalj časa si želi vrniti v Ligo NBA, kjer je že odigral šest uspešnih sezon.

Žal ste zaradi poškodbe gležnja ostali brez nastopa na evropskem prvenstvu. Verjetno so to za vas težki trenutki.
So zelo težki. Nihče ni pričakoval teh novic. Jaz verjetno še najmanj. Mislil sem, da gre bolj za rutinski pregled in da bom moral v najslabšem primeru nekaj dni počivati ali pa, recimo, opraviti kakšen poseben program. Ko sem pa izvedel za operacijo, se je pa volja kar precej spremenila. Sem potreboval kar nekaj časa, da sem dojel, kaj to pomeni - torej žal neigranje na prvenstvu.
Opravili ste teden treningov na pripravah in igrali tudi dve tekmi, a druge že niste končali. So bile bolečine prehude?
Na prvi tekmi je bilo kolikor toliko v redu. Z nekaj težavami sem jo odigral. Takoj je bilo vidno navdušenje novinarjev in navijačev, da sem zdaj v redu. Rekel sem, da raje počakajmo en dan več. Že na drugi tekmi se je pokazalo, da gleženj večjih naporov - kot so, recimo, tekme - ne zdrži. Bolečina je bila preveč moteča. Tudi zatekanje po tekmi in tudi že med polčasom, ko sem sezul športne copate, je pokazalo, da z gležnjem nekaj ni v redu. Selektorju sem med polčasom dejal, da ne morem nadaljevati. V ponedeljek sem imel te preglede, ki so pokazali, da gre za odkrušen hrustanec, ki ga je treba odstraniti. Nimam nobene izbire. Ne morem izbirati, ali grem na operacijo ali ne. Enostavno ne bi zdržal. Slej ko prej bi moral enostavno nehati. Dobro, da smo pravi čas našli to, da lahko opravim to operacijo. Približno štiri tedne bom zunaj pogona. Torej ravno, ko se bo začela klubska sezona, bom, recimo, pripravljen.
Za reprezentanco sta prva dva tedna priprav. Vi ste se pridružili pozneje. Kako je potekalo delo?
V redu. Zelo pozitivni vtisi. Način dela mi je bil všeč. Zelo intenzivno, a hkrati umirjeno. Vse je zelo načrtovano. Tisto kar smo delali, je bilo zelo dodelano. Mi je bilo všeč.
Kako pripravljeni ste prišli na te priprave?
Fizično sem bil zelo spočit. Na začetku je vedno kar naporno, da ujameš to formo in kondicijo. Na pripravah sem prvič po poškodbi začel resno delati. Malo sem na začetku čutil bolečine in gleženj je ves čas zatekal. V gležnju nisem imel prave moči. Sama moč noge oziroma odriva ni bila prava.
V zadnjih letih ste bili vedno med najbolj motivirani v reprezentanci. Je bilo tudi letos tako?
Vsekakor. Zelo sem bil motiviran. Pripravljen sem bil pomagati in znova narediti en dober rezultat te slovenske košarke. Nič se ni spremenilo. Kaj naj rečem, dobri stari "Boki" (smeh, op. a.).
Tudi letos ste organizirali kamp za otroke, ki je zelo uspešen projekt. Kako je bilo tokrat?
Ta kamp poteka že peto leto. Vse je bilo super. Zares fantastično. Presegli smo vsa pričakovanja - tako svoja kot pričakovanja otrok, staršev in vseh, ki so kakor koli sodelovali pri tem kampu. To nam da le še dodatnega motiva za naprej. Mi bomo ta kamp še razširili, povečali, dodali nove trenerje in ljudi. Želimo si res narediti neko poletno bazo za mlade in otroke, ne le počitniško, ampak tudi delovno, kar je tudi rdeča nit našega kampa. Imamo prave pogoje. Na začetku smo imeli kar nekaj težav in zdaj po petih letih, ko nam je uspelo prebiti začetni zid, imamo res dobro bazo ljudi, ki z veseljem pomagajo in delajo. Se mi zdi, da je ime našega kampa vsako leto večje in bolj priznano, kar me zelo veseli.
Reprezentanci se je letos pridružilo tudi nekaj novincev. Ob tem se pripravlja vse na projekt EP 2013. Bo tedaj vrhunec te generacije in so sposobni tudi mlajši že tedaj prevzeti veliko vlogo ter so sposobni tudi v prihodnje nositi breme izbrane vrste?
Do 2013 je še dolga doba. Vem, da ljudje zelo radi razmišljajo oziroma razmišljamo o tem prvenstvu, ki ga bomo gostili. Zdaj ko so priprave za evropsko prvenstvo 2011, pa poskušam čim manj časa nameniti prvenstvu, ki bo čez dve leti. Res je, nekaj je mlajših fantov. Generacija se počasi menja. Verjamem, da bo jedro vseeno še ostalo do 2013. Zdi se mi korektno in pravilno, da počasi mlado generacijo vključimo in da ima stik z našo generacijo ter bo tako tisti prehod za njih lažji po evropskem prvenstvu 2013. Je pa kar nekaj talentiranih igralcev. Me veseli, da so zraven.
Na pripravljalnih tekmah reprezentanco čakajo celo boljši tekmeci kot v prvem delu prvenstva. So to primerni tekmeci na pripravljalnih tekmah in kako vi komentirate skupino na EP-ju?
Če se najprej dotaknem samo prijateljskih tekem: včasih smo imeli težave pridobivati močne nasprotnike za te pripravljalne tekme, govorim za leta in leta nazaj. Morda nas drugi niso jemali resno. Zdaj pa imamo zares vsako tekmo s samimi vrhunskimi nasprotniki. Prav je tako. Tudi v pripravljalnih tekmah je treba igrati z resnimi nasprotniki. Tako veš, kje si. To pokaže pravo sliko. Nič ti ne pomaga, da na primer premagaš Islandijo za 30 točk in rečeš, da si v dobri formi, potem pa te ena povprečna evropska reprezentanca enostavno "povozi ". Kar se tega tiče, super. Glede naše skupine, beseda podcenjevanje v mojem slovarju ne obstaja. Zavedam se, da je vsak močan. Danes vsak igra zelo dobro košarko. V naši skupini ne bo slabe ekipe. Verjemite mi, zdaj lahko to napišete, in verjemite, da bo tako tudi na prvenstvu. Proti vsakomur bodo fantje morali dati svoj maksimum, da dobijo tekmo. Seveda pa je cilj prvo mesto v skupini. Od tega pa reprezentance ne beži in ne skriva tega cilja.
Po postavitvi visokih cilje se zdaj poraja vprašanje, ali je to mogoče doseči. Kakšen je realen domet reprezentance?
Realno je doseči te visoke cilje. Realnost pa je tudi taka, da si je medaljo okrog vratu sposobno dati deset ali celo 12 reprezentanc. Torej polovica udeležencev prvenstva bo imela realen cilj oziroma željo po osvojitvi medalje. Ali bo Slovenija ena izmed tistih treh, ki bodo šle domov vesele, ali pa bo šla s povešeno glavo, pa bo treba počakati in videti. Samo tri reprezentance bodo vesele, druge pa bodo razočarane. To bo realnost tega turnirja.
Po koncu pretekle sezone ste zapustili Turčijo in večkrat dejali, da si želite vrnitve v ZDA. Je turška epizoda dokončno končana in si še vedno želite nazaj v Ligo NBA?
Turška epizoda se je že končala. O tem ne bi izgubljal besed. Je definitivno končana. Želim si vrnitve v Ligo NBA. Zdaj je še tisti čas, ko to lahko naredim. Čez sezono ali dve bo to zelo težko, če ne celo nemogoče. Upam, da mi uspe. Zdaj čas ni na moji strani, kar se tiče "lockouta". Ravno zdaj je ta "lockout", ki je zelo neprijeten zame. Vsi, ki imamo ambicije glede Lige NBA, smo v negotovosti. Sam si to tako močno želim, da sem odbil že dve resni ponudbi od dveh močnih evropskih klubov. Že sam ta podatek je dovolj, da se vidi, kako resen sem glede ZDA. To je riziko, ki ga počnem. Tega se zavedam, a kdor ne 'riskira', ne profitira. Tudi takšne rizike je treba narediti v karieri.
Ste kljub te poškodbi še vedno tako odločeni glede Lige NBA?
Nič ni novega. Moje stališče se ni spremenilo. Želim si v Ligo NBA in čakam, kaj se bo zgodilo zdaj s sezono. Zdaj ko me čaka operacija, se mi sploh nič ne mudi. V prvi vrsti bi se rad pozdravil. Gleženj bo tak, kot je bil prej, le odstraniti moram te delce. Potem pa bom počasi začel razmišljati o klubski sezoni. Imam občutek, da bolj kot bom potrpežljiv, boljše možnosti se mi bodo odprle oziroma pametnejše odločitve bom lahko sprejel.
Dejali ste, da boste zdaj še toliko bolj držali pesti za soigralce v Litvi. Boste eden najglasnejših navijačev?
Seveda. Že zdaj načrtujem, kako bi lahko odšel na evropsko prvenstvo, da bi si ogledal drugi del tekmovanja ali pa vsaj zaključne boje. V naslednjem tednu bom naredil načrt rehabilitacije in poskušal nekje okrog desetega septembra iti v Litvo, da bom lahko v živo spremljal tekme.