V prvi oddaji je Mihi Žibratu govoril o začetkih svoje kariere in obdobju pri Jugoplastiki, s katero je trikrat osvojil naslov evropskega prvaka.

--------------------------------------------------------
Igralsko kariero sem začel v Slogi iz Kraljeva. Oče je bil v vojski, zato smo se precej selili iz naše lepe dežele. Od Hrvaške do Sarajeva in Kraljeva. Trenirati sem začel pri dvajsetih letih. Takrat sem bil še igralec. Ko so mi izkazali zaupanje, sem nehal igrati, čeprav nisem bil slab.

Bil pa sem drugorazredni igralec. Trener Božo Maljković ne bi izbral igralca Boža Maljkovića. Nisem oboževal obrambne igre. Imel sem dobro roko. Vsi so mi postavljali blok. V šali sem govoril, da tudi člani uprave, samo da bi lahko metal. Dobrih 18 let sem treniral v srbskih ligah. Zanimive so. Oblikovale so me.

Tako je prišla Jugoplastika. Prevzel sem jo, ker je drugi niso hoteli. Najprej sem pripeljal Zorana Sretenovića, ki v Crveni zvezdi ni dobil priložnosti. Ugotovil sem, da mladim in nadarjenim Kukoču, Rađi, Perasoviću, Sobinu in Sretenoviću primanjkuje izrazit strelec, ki zna prevzeti odgovornost, ko vse vre, ko je najtežje, ki mora ponesti ekipo in odločiti tekme. Zato sem pripeljal Duška Ivanovića in zadel v polno.

Pridružili so se nam še Savić, Naumoski in Naglić, kar je upravo presenetilo. Ni smela vprašati, koga vabim. Napovedal sem tri igralce. Imel sem zelo veliko avtoriteto. Zato me niso smeli vprašati. Videl sem, da ji to zanima.

So bilo težave? Ne, ni jih bilo. Moji dalmatinski prijatelji niso razumeli, zakaj mora ekipa, ki osvaja vse, pokal, prvenstvo in evropski pokal, pripeljati tri nove igralce. Niso hoteli, da spreminjam ladjo, ki lepo pluje. Pripeljal sem te igralce in na vprašanje, zakaj … Eden izmed njih je premogel dovolj poguma, da me to vpraša. Odvrnil sem, da zato, da bodo še po mojem odhodu evropski prvaki.