"Bog je stvorio čovjeka, a Zadar košarku," pravijo v Zadru in prav Krešo je najslavnejši "produkt", ki ga je s kraljico iger obsedeno dalmatinsko mesto dalo košarki. Ćosić je bil svojevrstna oseba. Predvsem je bil fantastičen košarkar. Visok je bil 211 centimetrov, s čimer bi bil še danes klasična "petica", za svoj čas pa je bil pravi orjak, a imel je "nekaj več". Kljub višini, zaradi katere so številni visoki košarkarji prav "leseni", je bil Ćosić pravi umetnik. Igral je lahko tako rekoč na vseh igralnih položajih, pregled nad igro in občutek za podajo pa je imel boljša od marsikaterega organizatorja igre.

Glede na način igre je bil Ćosić izjemno napreden košarkar. V nasprotju z okornimi centri je imel tudi "mehko" roko, lahko je metal z razdalje, ob tem pa je bil tudi odličen skakalec in bloker, kar se za pravega centra tudi spodobi. Bil je med prvimi centri, ki so igrali tudi zunaj rakete in pomagali branilcem pri organizaciji napada. Preprosto, dobro je razumel in čutil košarko.

Ćosić dvakrat svetovni prvak
Reprezentančno zgodovino nekdanje skupne države bi lahko razdelili na obdobja treh "zlatih" generacij, ki so jih zaznamovale zmage na svetovnih prvenstvih. Prva je tista slovita iz Ljubljane leta 1970, druga je blestela v Manili leta 1978, tretja pa ob koncu Jugoslavije v Buenos Airesu leta 1990. Le Ćosić je sodeloval pri dveh velikih uspehih.

Kot je povedal kapetan izbrane vrste iz leta 1970 Ivo Daneu, je bil Ćosić izjemen že kot obetaven mladenič in nato vodja izjemno talentirane generacije na čelu s sijajnimi Draganom Kićanovićem, Draženom Dalipagićem in Mirzo Delibašićem: "Krešimir Ćosić je bil moj najljubši soigralec v reprezentanci nekdanje Jugoslavije. Bil sem starejši od njega, kapetan ekipe, vendar sem zelo spoštoval zrelo in pametno košarkarsko razmišljanje mladega Kreša. Bil je vrhunski center, ki je lahko igral na vseh položajih. Bil mi je zelo pri srcu. Bil je uglajena in dostojna oseba, ki je cenila druge in je bila vedno pripravljena pomagati na kakršen koli način."

Zbirka lovorik je popolna
"Ćosi" je kot edinemu do zdaj uspelo dvakrat dobiti nagrado MVP EP-ja. Najboljši posameznik je bil na prvenstvih stare celine v letih 1971, ko je v Zahodni Nemčiji, v Essnu, naslov osvojila Sovjetska zveza, in 1975, ko je bila pred domačimi gledalci v Beogradu najboljša Jugoslavija. Ćosić je bil vrsto let nepogrešljivi član izbrane vrste in vedno glavni nosilec igre "plavih". Kar 303-krat je oblekel jugoslovanski dres, osvojil pa je vse, kar je mogoče osvojiti v reprezentančni košarki. Trikrat je postal evropski prvak, kot rečeno, dvakrat svetovni, leta 1980 v Moskvi pa je z Jugoslavijo osvojil tudi zlato olimpijsko kolajno.

Krešo je sinonim za zadrsko košarko, a sijajni center se je rodil v Zagrebu 26. novembra 1948, otroštvo pa je nato preživel v Zadru, kjer je tudi začel igrati košarko. S 16 leti je že debitiral za prvo ekipo Zadrčanov in bil takoj med najzaslužnejšimi za osvojeni naslov jugoslovanskega prvaka. To mu je do odhoda v ZDA uspelo še dvakrat, vmes so Dalmatinci zaigrali tudi na Final Fouru Evrolige. Dva naslova državnega prvaka je osvojil še po vrnitvi s študija v domači klub.

Prvi tujec v All American
Ćosić je eden prvih tujcev, ki je navdušil Američane. Alex Sachare, ki je leta 1997 napisal knjigo o stotih najboljših košarkarjih vseh časov, je v družbo samih imenitnih imen uvrstil tudi Ćosića. Zapisal je, da je Krešo razbil stereotip igralcev, rojenih v Evropi, in da je košarko igral s polno strasti. Krešimir je leta 1969 odšel na študij na univerzo Brigham Young. Z dobrimi igrami si je kot prvi tujec prislužil mesto v selekciji All American, kjer nastopajo najboljši mladi košarkarji v državi. Med študijem v zvezni državi Utah je prevzel mormonsko vero, ki je nato močno zaznamovala njegovo življenje. Krešo se je po koncu študija povsem umiril.

Zavrnil je številne ponudbe takratnih "profesionalcev", med drugim tudi slovitih Celticsov in Lakersov, in se raje vrnil v matični klub. Zatem ga je pot vodila še v bolonjski Virtus, kjer je tudi postal državni prvak, na koncu je zagrebški Ciboni pomagal pri osvojitvi prvega državnega naslova, v rodnem mestu je tudi sklenil kariero, oblekel pa je še dres Olimpije, kjer je deloval tudi kot trener.

Trener na parketu
Ćosić je bil izjemno spoštovan tako med trenerji kot tudi med soigralci in nasprotniki. Legendarni sovjetski reprezentant, ki je bil celo izbran za najboljšega evropskega košarkarja vseh časov, Sergej Belov je dejal: "Najtežji nasprotnik? To je težko vprašanje … V tistem obdobju je bilo ogromno dobrih igralcev, ampak pozabiti ne morem Clifforda Luyka, Wayna Brabenderja, Manuela Raga, Dražena Dalipagića in Krešimirja Ćosića."

Ko so v Meriot Centru na univerzi Brigham upokojili Ćosićev dres, je spregovoril že kar kultni trener Ranko Žeravica, ki je takrat 19-letnega Kreša prvi vpoklical v izbrano vrsto: "Krešimir je bil izjemna oseba, rojen vodja. Sebe vsega je dal v vse, kar je delal, in vse to je delal z ljubeznijo. Njegova košarkarska inteligenca je bila briljantna. Bil je kot trener na parketu."

Denar ob igri ni pomemben
Tudi kot trener se je izkazal. Priložnost je dal mlajši generaciji in pod njegovo taktirko so Dražen Petrović in soigralci dozoreli, da so lahko potem pod vodstvom Dude Ivkovića postali evropski in svetovni prvaki ter olimpijski podprvaki. Za posledicami raka je umrl 25. maja 1995, star 46 let, v ZDA.

Ćosić je bil vsekakor svojevrsten fenomen, še posebej v času igranja. Pokazal je nove smernice za visoke igralce in bil pomemben člen prve ter vodja druge zlate generacije jugoslovanske košarke, ki je tedaj predstavljala glavno svetovno velesilo. V svoji karieri je osvojil vse, zlate kolajne ima z vseh največjih tekmovanj in pri vseh teh uspehih je bil njegov pečat neizbrisen. Tako je povsem zasluženo dobil mesto v Fibini Hiši slavnih in v košarkarskem Hall of Famu. Krešo je bil velik talent, poleg tega pa je izjemno rad igral kraljico iger, kot je nekoč dejal: "Vznemirjenje, ki ga ta igra prinaša, je v čisti tekmovalnosti in konkurenci, ne v konkurenci, ki jo kupi denar."