33-letni krilni center je leta 2000 Krko popeljal do prvega naslova državnega prvaka. Tedaj so Novomeščani v polfinalu presenetili nesporne favorite iz Ljubljane. Takrat so dres Olimpije nosili tudi legendarni Jure Zdovc, Šarunas Jasikevičius in Marko Milić. Zdaj je najboljši novomeški košarkar znova v domačem dresu in bo poskušal svojo sijajno športno pot zaključiti še z drugim naslovom slovenskega prvaka v karieri, kar bi bil že četrti zaporedni naslov Krke. Pot je 205 centimetrov visokega krilnega centra nato vodila v Bologno, kjer je zaigral najprej za Virtus, nato pa še za Fortitudo.

Z Virtusom je pod taktirko Ettoreja Messine postal tudi evropski prvak. Uspeh je nato z italijanskim strokovnjakom dvakrat ponovil še s CSKA-jem, pri katerem je dokončno zablestel. Postal je eden najboljših evropskih igralcev in na koncu tudi prvi tuji kapetan slovite ''rdeče armade''. Nazadnje je popularni ''Smoki'' igral za Cedevito. S slovensko izbrano vrsto je nastopil na petih evropskih prvenstvih. V pogovoru za MMC je Smodiš na kratko obudil spomine na uspehe, ki jih je dosegel najprej s Krko in nato še s CSKA-jem, spregovoril pa je tudi o trenutni pripravljenosti in prihajajočem EuroBasketu.

Za Vami sta dve odigrani srečanji. Kako se počutite po teh dveh tekmah?
Veteransko. Zdaj je vse še del uvajanja in prilagajanja. Vidi se, mogoče sicer ni tako očitno, ampak čutim, da sem še vedno zarjavel in da potrebujem čim več tekem ter treningov. Potrebujem čim več tekem in dejanskega igranja, da se enostavno povrne ta občutek za igro. Na splošno pa je kar v redu.

Kako so potekale te ekspresne priprave za vrnitev na parket?
Niti niso bile tako ekspresne. Dva meseca sta nekako realen čas, da lahko prideš na raven, da nekako lahko začneš z ekipo trenirati. Bilo je čisto klasično, nič kaj posebnega. Naredil sem tiste osnovne vaje, ki jih je bilo treba, in zdaj sem tu.

Bi jih lahko primerjali s tistimi običajnimi pred sezono, ko ste bili še aktiven košarkar? Je bilo tokrat veliko težje?
Verjetno je bilo celo lažje, ker sem le doma in sem nekatere stvari lahko tudi prirejal. Moram reči, da sem imel res veliko podporo kluba. Mislim, da smo to naredili več kot uspešno. Imel sem en motiv več, ker je to vendarle domača Krka. Bilo je težko, ampak obenem do neke mere tudi prijetno in vznemirljivo.

Kako pa ste se v teh mesecih počutili v košarkarskem pokoju?
Dobro in zanimivo. Lagodno življenje in uživanje ter navajanje na neko športno ''penzijo''.

Zdaj ste to že nekako izkusili, torej, se boste težko navadili na življenje brez profesionalnega igranja košarke?
Mislim, da. Verjetno bom zelo pogrešal predvsem to tekmovalnost. Tudi samo garderobo, tu mislim ta kult garderobe, ki je med nami profesionalnimi športniki. Dogodki znotraj garderobe so vedno nekaj posebnega.

Po skoraj 13 letih ste se vrnili v Krkin dres. Kako se spominjate tiste zadnje sezone, ki je bila zares sanjska?
Tisto za vedno ostaja v glavi in v srcu. To je bilo nekaj posebnega. Tisti naslov je bila pika na i ene pravljice. Novomeška Krka se je takrat vzpenjala in dvigala. Tisti naslov je bil res fenomenalen. Takrat se je vse skupaj začelo. Res bo za vedno to nekaj posebnega.

Ste s tedanjo ekipo postavili nekakšne temelje poznejšim uspehom Krke, ki je v zadnjih treh sezonah najboljši slovenski klub?
Verjetno smo res postavili nekakšne temelje s temi uspehi. Verjamem pa, da so ljudje v klubu tudi po mojem odhodu oziroma odhodu moje generacije še naprej trdo delali, sicer le ne bi bili trikrat zapored državni prvaki. To ni slučajno in kaže na neko stabilnost kluba ter je res lepa popotnica za naprej.

Za vami je res bogata športna pot. Če bi potegnili črto in imeli na voljo le nekaj stavkov, kaj bi dejali?
V bistvu se je končala lepše oziroma je imela na koncu veliko več uspehov, kot sem si kdaj mislil in sploh želel. Nikoli si nisem mislil, da me bo ta moj hobi popeljal do takih fantastičnih izkušenj, poznanstev z novimi ljudmi, da bom zaradi tega videl ves svet in da bom postal to, kar sem danes. Vse zaradi te žoge oziroma te igre.

Pri vaši karieri ne moremo mimo Ettoreja Messine. Je ravno on najbolj zaslužen, da ste postali eden najboljših evropskih igralcev?
Verjetno je. Moram reči, da je tu veliko pri tem imel tudi Jasmin Repeša, ki mi je takrat v enem obdobju, ko sem si poškodoval roko in hrbet, v Fortitudu veliko pomagal. Tisti peklenski dve leti sta mi tudi pomagali, da sem prišel do fantastične pogodbe v CSKA-ju. Je pa res, da je Ettore Messina vedno bil moj večni mentor in bo za zmeraj v moji glavi nekaj posebnega.

Novo mesto je vaš domači kraj, verjetno pa je vaš drugi dom Moskva?
Ja, v Moskvi se počutim kot doma. Še vedno me radi vidijo in me vedno toplo sprejmejo. Smo v dobrih kontaktih. Srce je doma v Novem mestu, mogoče glava, ali pa bom rekel poslovno pa je to Moskva, kjer so tudi vsi moji največji športni uspehi.

Kot prvi tujec ste postali kapetan slovitega CSKA-ja. Kaj vam je to takrat pomenilo?
To je ena čast, ki ne pripade vsakemu, in res lepo priznanje. To je pohvala za vse, kar sem naredil. Na ta način sem to tudi sprejel. Še enkrat, hvala lepa vsem v CSKA-ju za vse, kar sem tam doživel.

Vrhunec letošnje sezone bo EuroBasket. Kaj je po vašem mnenju slovenska reprezentanca pred domačimi navijači sposobna narediti?
Naredimo lahko veliko, lahko pa se tudi enostavno sesujemo pod pritiskom. Enostavno je v uspeh potrebno verjeti. Treba si ga je želeti in ga tudi visoko zastaviti. Če bomo verjeli, bomo uspeli. Imamo vse potrebno, da nam uspe.

Morda obstaja tudi skrita želja, da bi bili tudi vi del izbrane vrste, ki bo nastopila na prvenstvu?
Ne, ker mislim, da bi bili vsi razočarani. Tako jaz kot tudi navijači. Mislim, da je moja reprezentančna pot dokončno zaključena.

Boste pa glasen navijač?
Ja, to pa zagotovo.