Minila so štiri leta, kar je 46-letni Ljubljančan postal 12. selektor slovenske reprezentance. Najprej je z njo uspešno prestal kvalifikacije za evropsko prvenstvo, ki se pod vodstvom njegovega predhodnika niso začele najbolje. Potem je košarkarje vodil do zgodovinske uvrstitve na olimpijske igre, kjer je Slovenija dramatično izgubila polfinale in na koncu v Tokiu zasedla četrto mesto.

Sledilo je razočaranje na EuroBasketu 2022, ko je kot velik favorit nepričakovano izpadla po zelo slabi predstavi v četrtfinalu proti Poljski. Sedmo mesto je dosegla leto zatem na svetovnem prvenstvu, kamor je odpotovala v precej oslabljeni zasedbi. Letos poleti je naskakovala drugo uvrstitev na olimpijske igre, a bila na kvalifikacijskem turnirju v Grčiji nekonkurenčna.

Zdaj Sekulićevo vrsto čakata dve kvalifikacijski tekmi proti Portugalski, v tem času pa si reprezentanca že lahko zagotovi 15. nastop na evropskem prvenstvu, ki bo prihodnje leto v Latviji, na Finskem, Poljskem in Cipru. Če bo šla na turnir v popolni zasedbi, predvsem pa z Luko Dončićem, bo, čeprav je na poletni akciji razočarala, znova napadla najvišja mesta.

Sorodna novica Na Sekulićevem seznamu znova Blažič ter novinca Daneu in Padjen

Kar nekaj let je minilo, kar ste bili v takem obdobju doma. Kako je zdaj, ko ste posvečeni le selektorski vlogi?
Več časa je na voljo in lahko se popolnoma posvetim reprezentanci. Vzel sem si malo več časa, da sem spremljal nekatere fante in si jih pogledal malo bolj podrobno. Sicer pa nič kaj pretresljivega.

Iščete klub oziroma ste pripravljeni prevzeti kakšnega ali ste si vzeli malo odmora?
Seveda sem pripravljen.

Koliko ste med sezono v stiku z reprezentanti? Tudi obiščete koga?
Da bi bil ves čas v stiku z njimi in komuniciral, niti ni potrebe. Z nekaterimi sem, predvsem zdaj, ko smo se pogovarjali o tem reprezentančnem oknu, drugače pa nič kaj konkretnega. Konec koncev imajo svoje sezone. Fokus je na stvareh, ki so v tem trenutku zanje zelo pomembne. Tako tudi ne vidim razloga, da bi se preveč z njimi ukvarjal.

Poleti ste končali sodelovanje z Lokomotivom. Glede na specifičnost položaja, kakšna je bila ta ruska izkušnja?
Imam zelo dobre izkušnje. Lahko rečem, da smo imeli tudi vrhunske rezultate. Mogoče nam je zmanjkalo malo sreče, da bi presenetili vse in celo osvojili ligo VTB. Najpomembneje je bilo, da smo delali dve stvari hkrati, kar je v določenem trenutku tudi težko, ampak nam je uspelo. Formirali smo precej mladih ruskih igralcev in jih postavili na zemljevid, da lahko igrajo v takem tekmovanju, kot je liga VTB, po drugi strani pa smo bili tudi blizu tega omenjenega uspeha. Tako da jaz imam zelo dobre izkušnje. Predsednik se je odločil, kot se je. Zakaj, ve on. Na koncu koncev so mi tudi pogojevali z reprezentanco. Zdaj je že prišlo tako daleč, da so zahtevali, da se umaknem iz reprezentance, če želim nadaljevati, in tako naprej. Izšlo se je, kot se je, jaz pa imam zelo dobro izkušnjo, z izjemo tega na koncu.

Štiri leta minevajo, kar ste prevzeli selektorsko mesto. Če na hitro potegnete črto, kako bi ocenili to obdobje?
Lahko rečem, da se je začelo dobro. Potem so bile tiste olimpijske igre, kjer smo bili zelo blizu medalji. Sledilo je evropsko prvenstvo, ko smo bili vsi razočarani po tisti četrtfinalni tekmi. Predvsem zaradi dejstva, da smo izšli iz skupine kot zmagovalci, kako smo igrali in tako dalje. Verjetno se je tudi to moralo zgoditi. Svetovno prvenstvo je bilo za nas eno dobro tekmovanje. S precej okrnjeno zasedbo in omejenimi sredstvi smo prišli na prvenstvo. Čeprav imamo Dončića na teh tekmovanjih, je mogoče zmanjkalo malo kakovosti. Zagotovo se je poznala odsotnost Čančarja in Murića. Pa ne le njiju. Te kvalifikacije za olimpijske igre se seveda niso izšle po željah. Vedno poudarjam, da moramo biti realni. Lahko si zatiskamo oči ali pa mečemo pesek v oči, ampak realnost je taka, da bi se, tudi, če bi bili vsi pogoji izpolnjeni, torej, da bi bili v teh kvalifikacijah optimalni, zelo težko uvrstili na olimpijske igre. Mi pa nismo bili videti najbolje. Obstajajo ti objektivni razlogi, tako da moramo gledati naprej. Bistveno je, da se Slovenija uvršča na velika tekmovanja. To je najpomembnejše. Tega tudi ne smemo jemati kar za samoumevno, da bomo kar prišli, ker smo Slovenija in imamo Luko Dončića, ampak se moramo tja uvrstiti brez njega in potem videti, kako lahko sestavimo ekipo, ko se uvrstimo na ta tekmovanja, da bo konkurenčna oziroma da se lahko borimo tudi za najvišja mesta, kar nam mora biti cilj.

Dejali ste, da niso samoumevne niti uvrstitve na velika tekmovanja. Sloveniji na primer ni uspelo priti na svetovno prvenstvo 2019, pa je bila tedaj evropski prvak. So pričakovanja javnosti previsoka?
Prav je, da so visoka pričakovanja. Jaz ne bežim od tega. Vedno poudarjam, da je Slovenija to gradila že od leta 1991, ko smo se osamosvojili. Prvi selektor je bil Janez Drvarič, potem Zmago Sagadin in tako dalje. Od takrat naprej se je gradilo, da je Slovenija postala to, kar je zdaj na evropskem zemljevidu. Se pravi, da je postala neka resna reprezentanca, na katero vsi računajo, da bo na velikih tekmovanjih. Prav je, da ima javnost visoka pričakovanja. Še enkrat, ne sme se pa to preleviti v samoumevno. Mi imamo Luko, okoli katerega lahko gradimo ekipo. In imamo neko upanje, da se lahko uvrščamo tudi med te najboljše ekipe.

Sami ste dejali, da poleti Slovenija ni bila videti optimalno. Je bila analiza, zakaj je bilo tako, zahtevna?
Vsaka analiza je po svoje zahtevna, ali pa tudi ne. Bistveno je, da okoliščine, v katerih smo se znašli, za nas niso bile ugodne. Torej poškodbe, utrujenost, objektivno smo bili tudi zelo malo časa skupaj. Le nekaj treningov. Rekonvalescenti po poškodbah. Veliko je bilo teh stvari. Ko smo gledali za nazaj, smo v bistvu prišli do skupnega zaključka, da je bilo glede na vse skupaj to realno. Čeprav smo imeli velika pričakovanja in veliko željo, pa rezultat ni nepričakovan.

Čeprav ste imeli v reprezentanci že dolg staž, ste razmeroma mladi prevzeli krmilo izbrane vrste. Kaj vam je to tedaj pomenilo?
Seveda je to zelo pomembna vloga. Jasno mi je v veliko čast. Še posebej, ker lahko zastopaš svojo državo. Lahko rečem, da sem bil ponosen. Hkrati pa je prišla določena odgovornost. Vesel sem, da so se stvari odvile, kot so se. Takrat smo se najprej uvrstili na evropsko prvenstvo. Potem je bilo tudi zaupanje večje. Nato smo prišli na olimpijske igre, tako da mislim, da sem upravičil zaupanje, in potem smo vse skupaj gradili naprej.

Je večja odgovornost ali je večji pritisk?
Gre eno z drugim. Vedno tako pravim: če mi to jemljemo kot neki pritisk, potem tudi ne moremo funkcionirati, kot je treba. Oziroma, če povzamem znane besede, da je to v bistvu privilegiran pritisk. Vedno poudarjam, da je zadovoljstvo, da imaš lahko tak pritisk. Ker obstajajo druge ravni pritiska in veliko hujše stvari v življenju, kot pa biti selektor. Imaš realnejše življenjske situacije, ko lahko rečemo, da je to pritisk.

Na olimpijski igrah v Tokiu ste bili zelo blizu medalji, ko ste tudi z igro navdušili. Potem ste na evropsko prvenstvo prišli v vlogi favorita in nepričakovano izgubili v četrtfinalu proti Poljski in ostali brez boja za kolajne. Je bilo težje preboleti poraz proti Franciji ali zapravljeno priložnost na EuroBasketu?
Težko je meriti, kaj je težje oziroma lažje. Oba je bilo zelo težko preboleti. V obeh primerih lahko rečem, da smo igrali dobro košarko. Imeli smo zalet. Mogoče so bile olimpijske igre malo drugače, saj je bilo po dolgem času znova veliko tekmovanje. Štiri leta vmes nismo bili na velikem tekmovanju. Zagotovo je bila ta želja, ali recimo neka lakota po dokazovanju zelo velika in potem smo v bistvu na krilih tega peljali to olimpijsko zgodbo.

Po porazu s Poljsko ste bili deležni številnih kritik. So se vas tudi osebno dotaknile?
Osebno se me ne dotakne. Bolj se dotakne moje družine. Jaz se poskušam izolirati od tega oziroma se osredotočiti na ljudi, katerih mnenje šteje.

Ste po evropskem prvenstvu razmišljali, ali pa kdaj drugič, da bi se poslovili s selektorskega mesta?
Po evropskem prvenstvu smo imeli z vodstvom Košarkarske zveze pogovor na to tekmo. Povedal sem tudi, da se bom, če je treba, umaknil. Imel sem zaupanje tudi po evropskem prvenstvu. Po analizi, potem ko smo si povedali, kaj se dogaja, kakšni so moji pogledi na to, kakšni so pogledi vodstva in tako naprej. Zagotovo so bili pomisleki, ampak po tem, ko dobiš potrditev od vodstva, da obstaja neko zaupanje, sem pa rekel, zakaj ne bi nadaljevali.

Sami pravite, da se vas ne dotakne, se pa družine. Je zato težje delati v tujini ali doma?
Doma. Tudi kultura nekaterih ljudi na tekmi je zelo, bom rekel, neprimerna. Predvsem, ko so na tekmah otroci. Slišiš take komentarje, ki niso primerni. Jaz težko rečem, ker nisem tako blizu tribune, da bi lahko slišal te stvari. Ampak kar slišim, je grozno. To potem vpliva predvsem na mlajše, tudi na moje otroke seveda.

Kot pravite, so bili letos objektivni razlogi, da se ni izšlo po željah. Vsi se spominjamo olimpijskih iger, ne le zaradi rezultata, ampak tudi zaradi košarke, kakršno je igrala Slovenija. Verjamete, da je reprezentanca v taki sestavi sposobna ponoviti takšne igre?
Verjamem. Verjamem predvsem to, kar je najpomembneje in kar je najtežje, da se da igralce prepričati, da verjamejo. Zato ker način, kako smo igrali, pa tudi, kakšno kemijo smo imeli in kako je bila ekipa povezana na igrišču, ne samo napadalno, tudi obrambno, je bil res izvrsten. Spomnim se, da smo bili, ko smo delali analizo, na teh igrah ekipa, ki je dosegla največ točk na tekmo. Mislim, da smo imeli okoli sto doseženih točk. Bili smo ekipa, ki je imela najboljši skok, čeprav nismo bili najbolj atletska ali najvišja reprezentanca v Tokiu. Se pravi, imeli smo neke statistične parametre, ki so bili kazalniki, da smo igrali res dobro oziroma vrhunsko košarko. Moja naloga oziroma naloga štaba bo, da prepričamo igralce. To smo želeli doseči tudi v prejšnjih akcijah. Morajo pa se stvari iziti, da je tako. Ko smo bili evropski prvaki, so se stvari zelo lepo uskladile. To, da smo imeli vrhunskega trenerja, da smo imeli vrhunsko kemijo, da smo imeli igralce v izjemni formi, Goran Dragić je bil verjetno v formi življenja, da smo imeli zelo nesebično ekipo, kakšna zmaga po sreči … Vse to se mora iziti, da dosežeš tako vrhunski uspeh oziroma dosežeš tako raven igre, kot je bila na primer v Carigradu 2017 ali v Tokiu 2021.

Veliko se govori o menjavi generacije, ki v bistvu že poteka. V kvalifikacijah ste preizkusili kar nekaj različnih mladih in novih igralcev. Ste zadovoljni, kako se vklapljajo v reprezentanco?
Eno je dobiti priložnost, eno pa se razvijati. Razvija se čez leto v klubu oziroma na treningih in tekmah. V reprezentanci dobiš določene izkušnje, ne dobiš pa vsega. Dobiš en delček. Lahko rečemo, da imamo po dolgem času v naših mladih igralcih res velik potencial. Bistveno je, da ne bodo samo igrali, ampak se bodo na pravi način razvijali, da bodo v pravem trenažnem procesu, da bodo imeli ob sebi dobre trenerje, hkrati pa tudi, da začnejo stopicati proti večjim in močnejšim mednarodnim tekmovanjem. Ravno pomanjkanje nastopov v teh mednarodnih klubskih tekmovanjih je mogoče naš največji problem v tem trenutku. Kot vidim, se ti fantje razvijajo. Eni dobijo malo več, eni malo manj priložnost. Ali so za to krivi oni ali je kdo drug, je težko analizirati. Dejstvo pa je, da morajo igrati, se razvijati, ker reprezentance bodo močne, kolikor bodo dobri igralci.

Še vedno imate jedro izkušenih igralcev, ki so že vrsto let skupaj. Ste govorili z njimi, koliko časa še oziroma ali bo evropsko prvenstvo prihodnje leto nekakšen labodji spev te generacije?
Na ta način sem se pogovarjal z nekaterimi igralci. Oni se tega zavedajo. Že pred temi olimpijskimi kvalifikacijami je bila podobna zgodba. Vendar prvo je, da se zavedajo, drugo je pa verjeti v to. Če nam to uspe, potem je vse skupaj veliko lažje. Če pogledamo, kako so motivirani ... Ko govorimo o teh naših najstarejših oziroma veteranih, so zelo motivirani in imajo veliko željo odigrati res dobro sezono, da lahko potem pridejo na pravi način tudi na evropsko prvenstvo.

Bo Slovenija takrat znova napadla najvišja mesta?
Mislim, da je treba ciljati visoko. Treba je tudi videti, v kakšni zasedbi bomo. Ampak zagotovo, če bomo v tisti najmočnejši, moramo ciljati na ta najvišja mesta oziroma na medaljo.

Poudarjate povezanost igralcev v reprezentanci. Kako pa se vklapljajo ti mladi v ekipo, ki ima jedro že dalj časa skupaj?
Vključevanje v teh reprezentančnih oknih je zahtevno tudi zanje. Se pravi, fantje pridejo v reprezentanco in morajo v dveh ali treh treningih pokazati, kaj znajo. Potem so pa že tekme. Vse skupaj je zanje nehvaležno. Tudi za naš štab zahtevno. Kar je nas krasilo, je ta povezanost, da se igralci zelo dobro poznajo. In tudi, kako so pripravljeni pomagati tem mladim fantom, da se integrirajo v reprezentanco. To je tudi ena tistih stvari, o katerih sem se pogovarjal s starejšimi košarkarji, da imajo zdaj dodatno nalogo, da vključijo te mlade igralce. Se pravi, da bo ta prehod, ko bodo oni končali, ko bodo enkrat odšli, čim mehkejši. Njihov vpliv je zdaj, ko vključujemo te mlade igralce, zelo pomemben.

Mike Tobey bi v tem terminu lahko igral, a ga ni zraven. Je zaključil reprezentančno pot?
Ne, jaz sem govoril z njim. Ta cikel je odpovedal zaradi osebnih družinskih stvari. Mi je pa sam zagotovil, da je na voljo na primer za februarski tekmi. Bomo videli.

Vidite Josha Neba kot dolgoročno rešitev na mestu naturaliziranega igralca?
Sem že nekajkrat povedal, kar mislim, da je zelo pomembno. Če želimo prepričati Luko, da nastopa za reprezentanco, čeprav ne potrebuje veliko prepričevanja, mu moramo omogočiti najboljše možne pogoje. To je tudi, da ima ob sebi najboljšo možno ekipo. Možnost je ta, da lahko izkoristimo mesto naturaliziranega igralca. Ravno priprave na svetovno prvenstvo so nas malo streznile, ker Jordan Morgan ni bil videti najbolje, Tobey pa se je pridružil reprezentanci zelo pozno. Tako je bila velika dilema, koga vzeti. Nobeden ni bil v optimalni formi. Rekli smo si, da se nam to ne sme zgoditi. To sem tudi povedal Miku. Razložil sem mu, zakaj se je zgodila taka situacija z Joshem, čeprav ne moremo reči, da smo bili z Mikom nezadovoljni. Moramo imeti možnost izbire. Če tega nimamo, potem smo v deficitu oziroma nismo optimalni. Nismo odpisali ne enega ne drugega oziroma nobeden nima garantiranega mesta. Mislim, da moramo na prvenstvo odpeljati tistega igralca, ki bo lahko najbolj pomagal reprezentanci.

Boste izbirali torej med tema dvema ali je možna še kakšna naturalizacija?
Mislim, da je iluzorno pričakovati, da lahko pride do nove naturalizacije, se pa nikoli ne ve. Ne morem reči, ja ali pa ne. Lahko rečem, da sem z obema zelo zadovoljen. Kaj se bo zgodilo v prihodnosti, pa ne vem.

Luke Dončića ni treba prepričevati, da igra za reprezentanco. Koliko to pomeni glede na zvezdniški status, ki ga ima v svetu košarke?
Dejstvo je, da recimo praktično ni bilo odpovedi. Zdaj razen Alekseja Nikolića, ki je odpovedal preventivno zaradi nekih zdravstvenih težav, in Gregorja Hrovata, ki je na novo podpisal pogodbo in je bil pogoj, da naj izpusti to reprezentančno akcijo, drugih ni bilo. Ni bilo odpovedi iz nekih razlogov, ki bi lahko napeljevali na to, da igralci ne želijo igrati za reprezentanco. Tudi to pomeni, kakšen vpliv ima Luka. Se pravi, ko se on odzove na vsako reprezentančno akcijo, s tem tudi pokaže, kaj pomeni biti pripaden slovenski reprezentanci in slovenskemu grbu. Tudi potem za mlajše kategorije. Da se fantje zavedajo, da lahko to, kar so dobili od košarke, na neki način tudi vrnejo. To pripadnost in kult reprezentance želimo vzdrževati. Mogoče se je malo izgubil, pa spet vzpostavil. Luka je pri tem zelo pomemben oziroma najpomembnejši člen.

Luka je v reprezentanco prišel z 18 leti. Zdaj je njen kapetan. Kako ste vi videli njegov napredek in dozorevanje v vlogi vodje?
Razvil se je v pravega liderja. On je v košarki prehitel vse možne zakone. Pri 18 letih je bil evropski prvak tako z reprezentanco kot z Realom iz Madrida. Hitro je prišel v Ligo NBA. Njegov košarkarski razvoj je ekspresno hiter. Glede biološkega razvoja, kamor sodi tudi mentalni razvoj, pa ne moreš kar prehitevati. Govorim to zaradi tega, ker verjamem, da je tudi za ta liderski del potreben razvoj. Ne moreš kar čez noč postati vodja. V vseh teh letih Lige NBA in predtem Reala se je razvil v pravega vodjo. Ne samo na igrišču, ampak tudi drugje. On je zelo povezovalen, zelo karizmatičen. Zelo vpliva na igralce. Tudi njegova komunikacija je postala čisto drugačna. Verjetno se tudi sam zaveda tega. Ima tudi ljudi okoli sebe, ki mu, predvidevam, svetujejo in pomagajo. Vse to vpliva na njegov razvoj. Konec koncev ima tudi trenerja Jasona Kidda, ki vemo, kakšno kariero je imel in kakšno vlogo v ekipah. Bil je pravi lider. Kot mi je sam povedal, je bil v ameriški olimpijski reprezentanci v Pekingu 2008 eden tistih, ki je moral povezati Kobeja Bryanta in LeBrona Jamesa. Se pravi, ima tudi v tej smeri dobrega mentorja in lahko rečem, da je velika razlika od tistega mladega Luke iz leta 2017 do zdaj.

Večkrat se poudarjajo njegova tekmovalnost in visoki cilji, o katerih vedno govori naglas. Vsak neuspeh ga je do zdaj tudi dodatno motiviral. Je na tak način tudi prebolel poraz na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju?
Težko govorim v njegovem imenu, na kakšen način se on motivira. Dejstvo je, da na vsako tekmovanje, ko se uvrstimo, oziroma, na katero gremo, pride Luka izjemno motiviran. Tu ni polovičarstva, da bi prišel, pa bo, kar bo, ampak on želi dati vse od sebe. Eden od teh primerov je svetovno prvenstvo, ko smo izgubili četrtfinale proti Kanadi in smo imeli še dve tekmi za razvrstitev od petega do osmega mesta. Čeprav sta bili tekmi takoj, se pravi naslednji dan po težkem porazu in naporni tekmi, je Luka pokazal izredno željo po zmagi. Takrat je bila to Litva, pa smo izgubili, potem je bila Italija in smo jo premagali. Luka je imel veliko željo igrati naprej in je s tem tudi pokazal, da se ni predal. Pomembno je tudi, kako zaključimo prvenstvo. Lahko rečem, da so bili v preteklosti, ko sem bil del reprezentance, nekateri igralci, ki se jim praktično ni dalo igrati teh tekem, pa so bili zvezdniki ali tudi ne. Luka je s tem pokazal vsem skupaj, ne samo meni ali soigralcem, ampak vsej slovenski javnosti, kakšen ima značaj, koliko mu pomeni košarka in koliko rezultat, ki bi ga rad dosegel s slovensko reprezentanco.