Oglas
Evforijo z vse boljšimi izidi dviga izbrana vrsta, vsak dan se "preko luže" in od drugod sliši glas o solidnih predstavah naših igralcev, ki jih premoremo v najmočnejših ligah na svetu, da o količini povpraševanja po vstopnicah za domače evroligaške tekme sploh ne govorimo. Vsesplošnega zanimanja za igro pod obroči ne omajajo niti že kar tradicionalne odpovedi igranju za reprezentanco nekaterih naših najboljših igralcev. O tem, kakšen je status košarke v Sloveniji, veliko pove skoraj enotna in goreča podpora javnosti glede organizacije evropskega prvenstva leta 2013, gospodarski krizi navkljub. Da bo to eden največjih, če ne kar največji športni dogodek, ki ga bo Slovenija gostila po osamosvojitvi, ni dvoma. Želja vseh ljubiteljev športa je, da bi to obenem bil tudi rezultatski vrhunec generacije, ki je bila že ob toliko priložnostih tako blizu želeni medalji.
Izvoznica igralcev svetovnega formataDejstvo pa je, da brez delne pomladitve ekipe ne bo šlo. Slovenija ima v tujini že dolgo sloves kot država, ki je košarkarskemu svetu dala ogromno igralcev svetovnega formata. Lahko bi šli celo tako daleč, da jo v konkurenci držav, kot so Litva, Hrvaška ali Srbija, zlahka uvrstimo med najuspešnejše "izvoznice" kakovostnih igralcev glede na število prebivalcev. »Na mladih svet stoji« je že kar oguljena fraza, a prav delo z mladimi je seveda glavni razlog za morebitne poznejše uspehe v članski košarki.
Zavidljivi uspehi v mladih kategorijah ...
Slovenski reprezentančni pogoni so od osamosvojitve dalje tako v kadetski, mladinski, predvsem pa v kategoriji mlajših članov dosegali zavidljive rezultate na vsakoletnih prvenstvih, ki so nas vseskozi držali med evropsko košarkarsko elito. Mlajši člani so se na vrh stare celine povzpeli dvakrat (v letih 2000 in 2004), po enkrat pa so se razveselili srebra (1998) in brona (2006). Slovenska košarka je na ravni mladincev največji uspeh dosegla leta 2002 v Nemčiji, ko je generacija pod vodstvom Erazma Lorbka izgubila šele v finalu proti Hrvaški, za katero sta glavni vlogi odigrala Roko Ukić in Marko Tomas.
... in padec v zadnjih letih
Rezultatska krivulja mladinskih ekip se je v zadnjih letih precej drastično obrnila navzdol. Kadetska ekipa se od leta 2004 ne uvršča več med najboljšo evropsko deseterico, še več, zadnja tri leta se z evropskimi košarkarskimi drugokategorniki, kot so Češka, Ukrajina, Bolgarija, Anglija in druge, bojuje v B diviziji, torej zunaj elitne šestnajsterice. Mladinski reprezentanci kaže nekoliko bolje, saj se ji je po izpadu v "drugo ligo" leta 2007 uspelo naslednje leto vrniti med najboljše in je prejšnje poletje v Litvi osvojila deseto mesto. Igralci, stari 20 let in manj, ki imajo pravico nastopati v kategoriji mlajših članov, so zadnji vidni rezultat dosegli leta 2007, ko je evropsko prvenstvo gostila Nova Gorica. Ekipa generacije igralcev, rojenih leta 1987, predstavniki katere so med drugimi bili Jaka Klobučar, Gašper Vidmar in Emir Preldžić, je tudi zadnja, ki je na mednarodno prizorišče "izstrelila« igralce, ki so se do danes že ustalili v članski reprezentanci ali pa jim je uspelo svoj košarkarski talent uveljaviti v močnih ligah v tujini.
Mladi zdaj "odraščajo" počasneje kot nekoč
Število kakovostnih igralcev, ki jim uspe prodreti in odigrati na vrhunski članski ravni, je po mnenju nekaterih še pomembnejše merilo uspeha mlade reprezentančne generacije kot sam rezultat v posamezni kategoriji. Nihanja rezultatov v mlajših selekcijah so za majhno državo z majhnim zaledjem seveda razumljiva. Nekajletni izostanek visokih rezultatov je torej opravičljiv in ne bi smel vzbujati več skrbi, kot je potrebno. Več skrbi bi moralo vzbujati to, da se že od zgoraj omenjene generacije '87, nobenemu mlajšemu igralcu ni uspelo zares prebiti v ospredje zunaj prve slovenske lige. Odgovor na vprašanje, kdaj imamo lahko igralca za mladega oz. potencial, seveda ni povsem določen, je pa neizpodbitno dejstvo, da sedanje generacije mladih slovenskih igralcev "odraščajo" počasneje, kot so še pred nekaj leti.
Generacijska luknja - padec kakovosti
Za primer so lahko nekateri igralci, ki so ali pa so bili nosilci članske izbrane vrste v zadnjih letih; Sani Bečirović, Matjaž Smodiš, Marko Milić, Primož Brezec, Erazem Lorbek, Radoslav Nesterović, Boštjan Nachbar, Beno Udrih … Če naštejemo samo nekatere res vrhunske igralce, so vsi po vrsti svojo uveljavitev na vrhunski sceni članske košarke dosegli vsaj do dvajsetega leta, nekateri pa so že kakšno leto prej izkusili tudi igranje v reprezentanci. In to ob bistveni opazki, da so tam igrali pomembno, ne pa zgolj epizodno vlogo, kot je to bil v preteklih reprezentančnih zborih primer z Jako Klobučarjem, Zoranom Dragićem in Dinom Murićem. Iz tega izhaja enostavna ugotovitev, da imamo v slovenski košarki generacijsko luknjo, ki bo srednje- in dolgoročno vplivala na moč slovenskih klubov in posledično seveda tudi na rezultate članske reprezentance.
Mladi zapostavljeni na račun odsluženih
Vzroke za padec kakovosti v produkciji igralcev je težko poenostaviti. Ne bi se rad spuščal na področje strokovnega dela z mladimi, saj sem mnenja, da se v vsakem košarkarskem okolju trudijo po najboljših močeh, se pa povsod najde kakšen sporen pojav. Kot v skoraj vsaki športni panogi tudi v košarki finančno stanje klubov ni rožnato. Redki so klubi, ki ne zamujajo s plačilom obveznosti, a še redkejši so klubi, katerih članske ekipe slonijo na povsem doma vzgojenih igralcih. Medtem ko je to deloma opravičljivo in razumljivo pri našem edinem evroligašu, ki ima "breme" nastopanja na najvišji evropski ravni, drugod ni tako. Jadranska in domača liga imata izvrstne pogoje, da bi bili poligon za uveljavljanje mladih, perspektivnih igralcev, na žalost pa klubi vse prepogosto pomanjkanje zaupanja v igralce iz lastne šole kompenzirajo z nakupom že rahlo odsluženih veteranov ali tujcev "drugorazredne" kakovosti, ki niso pretirano poceni. Povsem verjetno je tudi, da obstaja korelacija med pritiskom sponzorjev, lokalne javnosti po rezultatih na eni strani in strahom trenerja za svojo službo na drugi strani ter vodstvom kluba, ki nima jasno začrtane vizije glede klubske politike. Rezultat je lahko samo negativen in se kaže v minimalni minutaži igralcev, ki jo za svoj košarkarski razvoj nujno potrebujejo.
Upajoč, da leto 2013 ne bo zadnji "hura" izbrane vrste
Za konec se spodobi, da pogledamo v prihodnost. Pred časom nas je vse ljubitelje košarke razveselila novica o izvrstnem nastopu, ki ga je 17-letni Luka Rupnik uprizoril na prestižni tekmi mladih talentov z vsega sveta, v košarkarski meki, Madison Square Gardnu v New Yorku. Vsi upamo, da bo njegova kariera napredovala do tja, kamor bi ob vsej nadarjenosti, ki jo mladi igralec ima, tudi morala. Da je tega v Sloveniji v izobilju, ni nobenega dvoma. Na potezi pa so košarkarski delavci in igralci iz vse države, ki imajo moč poskrbeti, da nestrpno pričakovano leto 2013 ne bo zadnji "hura" naše izbrane vrste.
Urban Bera
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje