Liga NBA se bo razpletla v prihodnjih dneh (Boston v zmagah vodi s 3:1 in za šampionski prstan potrebuje le še eno zmago), slovenske navijače pa vse bolj zanima, ali bo velemojster Luka Dončić od 2. do 7. julija v Pireju pomagal slovenski reprezentanci v lovu na olimpijsko vozovnico. Tudi o tem je v pogovoru z Mojco Breskvar, ki za Val 202 spremlja letošnjo finalno serijo med Bostonom in Dallasom, govoril prvi Slovenec, ki je zaigral v Ligi NBA.

Sorodna novica Dončić: Kritike bodo vedno. Jaz sem tu, da uživam in igram košarko.

Boston je prvi, ki vam v končnici povzroča resne težave. Vedno ste se znali prilagoditi in uspešno rešiti težave, zdaj pa ne. Kaj je drugače pri Bostonu? Morda njihov način igre, kakovost posameznikov ali kaj drugega?
Boston je res dobra ekipa. Nekajkrat smo bili sicer blizu, ampak so oni vseeno izkušenejši in mirnejši. Šest let so že skupaj, tudi nekaj finalov so že odigrali skupaj. Mi smo do tega finala bili zelo težke bitke, na žalost smo bili na prvih treh finalnih tekmah prekratki. Dobro so pritisnili na naše igralce in odkrili naše šibke točke. Ampak nikoli ne vržemo puške v koruzo, borimo se do konca. Lani naša ekipa ni prišla niti do končnice. Letos sta se Luka Dončić in Kyrie Irving povezala tudi zunaj igrišča, s tem pa smo avtomatično presegli samega sebe. Bolj kot to, ali bomo v finalu zmagali ali izgubili, je pomembno, da fantje ostanejo prijatelji, da se borijo, da dajo svoj maksimum. Potem se lahko naslednji dan vedno pogledajo v ogledalo. Je pa tako, da je Boston po sami kakovosti daleč pred vsemi. Ampak prav zaradi tega je tista tarča, ki jo vsi napadamo.

V težkih trenutkih v finalu, ko je Boston povedel s 3:0 v zmagah, pa morda tudi med redno sezono – kdo je tisti v ekipi, ki poskrbi za dobro vzdušje?
Nesporen vodja je Luka. Morda kdaj ni preveč zgovoren, ampak vseeno – s svojim humorjem, s pogumom in predvsem pojavo na igrišču in prevzemanjem odgovornosti v težkih trenutkih vedno pokaže, kdo je vodja. V veliko pomoč mu je tudi Kyrie Irving, ki je bil v prejšnjih letih problematičen. Pri Dallasu sta se z Lukom spoprijateljila, zgradila spoštovanje. Skupaj vodita to ekipo, garderobo, zato tako velik preskok v primerjavi z lanskim letom. Ob tem imamo na klopi izkušenega človeka, legendo NBA-ja Jasona Kidda, ki je povezal tudi nas, pomočnike. Kar veliko nas je, osem ali devet, dal nam je zelo odprte roke. Naša vloga je predvsem, da skrbimo za neko veselo in zmagovalno vzdušje v ekipi.

Kako se je razvilo to prijateljstvo med Luko in Kyriejem, kako sta se našla, povezala?
Kyrie je malo zunaj okvirjev, mediji ga hitro citirajo, včasih tudi napačno, kar je kdaj pri njem povzročilo nekaj nervoze. V zadnjih letih je bil nenehno v nekih sporih, tako da se ga je prijela etiketa problematičnega, čeprav je eden najboljših igralcev na svetu. Ko je prišel v Dallas, je bilo tudi veliko dvomov. Prišel je zelo pozno, en mesec pred koncem sezone. Po navadi se igralci v tako kratkem obdobju še ne povežejo. Ko smo šli poleti skupaj na priprave, smo bili dva do tri tedne v Abu Dabiju in v Madridu, kjer je Luka legenda. Tam sta se Luka in Kyrie bolje spoznala in povezala. Spoštujeta se. Vesta, da sta vrhunska igralca in da rada igrata težke tekme. Po domače povedano, se takšni povohajo med sabo, pride do nekega spoštovanja in preskoči iskrica. Vsa ekipa je temu sledila, tako da vlada res dobro vzdušje.

Je to naveza, na kateri lahko Dallas gradi v prihodnjih nekaj letih?
Z Irvingom so pogodbo podpisali še za nekaj sezon, čeprav je že v zelo zrelih košarkarskih letih. Luka na drugi strani vsako leto premika meje. Prihodnjih nekaj let lahko skupaj krojita vrh NBA-ja. Luka postaja tudi obraz lige, njegova prihodnost je res svetla. Čeprav se to sliši že skoraj nemogoče, bo še boljši, čeprav so že zdaj njegove številke neverjetne. Je pa tudi res, da si mora po sezoni vzeti čas in se spočiti. Ves čas je v ritmu. To sezono je samo v Ligi NBA v sedmih mesecih odigral sto tekem, pa za reprezentanco poleti 20, torej skupaj 120 tekem v sedmih mesecih. Plus vsa ta potovanja ... Moramo malo pogledati na dolgi rok, za njegovo energijo, za zdravje, za dobro reprezentance in Dallasa bo treba najti pravo ravnotežje, da se bo lahko tudi spočil. Ponosni smo, kakšnega ambasadorja imamo Slovenci v NBA-ju. Z nasmeškom premika meje, v enem letu je bil najprej najboljši strelec svetovnega prvenstva, nato še rednega dela Lige NBA. Zdaj že komaj čaka, da se bo družil s fanti v reprezentanci.

Ko ste ravno omenili reprezentanco – Luka ves čas poudarja, da če bo zdrav in pripravljen, bo igral tudi na olimpijskih kvalifikacijah. Kakšne so možnosti, da Luko vidimo v slovenskem dresu na turnirju v Grčiji?
Luka hoče igrati, je pa res treba realno pogledati, kako težka sezona je za njim. Pogosto vse stvari sploh ne pridejo v javnost. On le reče, da ga malo boli. Nikoli se ne pritožuje, pa so tu številni zvini in udarci, za katere bi normalen človek potreboval dva tedna počitka. Luka že naslednji dan igra 40 minut. Toda vse te tablete proti bolečinam, terapije, injekcije ... pustijo neko sled in vsekakor se bo moral tudi dobro spočiti. Deset dni po sezoni ga že čakajo te olimpijske kvalifikacije. Poznamo ga – prišel bo domov, tri dni bo v Ljubljani, malo bo skočil na Krk, potem pa bo že klical svoje prijatelje v reprezentanci, da bi se jim pridružil. Pogosto ga mi v strokovnem vodstvu držimo nazaj in mu damo raje kakšen dan več počitka. Ampak igranje za reprezentanco mu veliko pomeni, tu so njegovi prijatelji, s katerimi je praktično gor rasel. Njemu to ni obveznost, ampak nekakšno poletno počitniško druženje. Verjamem, da bo spet prišel, če res ne bo kakšnega negativnega presenečenja v povezavi z njegovim zdravjem.

Kako mu lahko pomagate kot trener? Mu daste kakšen nasvet?
Ne svetujem kaj preveč, zraven se smejim, mu ploskam in uživam v vsakem trenutku. Držim se bolj nazaj, saj nočem pritisniti na kakšno napačno tipko. Luka namreč mora ohraniti tisto otroško domišljijo in igrivost. Naj le čim dlje ostane zdrav in zadrži svoj nasmešek. Ni enostavno, ko je toliko pritiska na igrišču in ob njem. Zdaj je v finalu 300 medijev, čakajo ga po tekmi, na treningih ... Da ob tem zadržiš to ležernost in nasmešek, je vredno res veliko. Tega se nekako nalezemo tudi vsi, ki smo pri Dallasu in reprezentanci in zato dosegamo še boljše izide, kot bi jih sicer.

Omenili ste ogromno število medijev v NBA-finalu. Kaj je največja razlika, če primerjate neko tekmo rednega dela, tekma začetka končnice in tekmo zdaj, v velikem finalu?
Tekme rednega dela si hitro sledijo, vmes potuješ, sploh se ne moreš taktično pripraviti na nasprotnika. Tudi gledalci pridejo na tekmo bolj zaradi zabave. Pojejo malo pokovke, kupijo kakšen dres, malo pogledajo mažoretke in kakšno dobro zabijanje. Rezultat ni ravno v prvem planu. V velikem finalu pa se igra za veliko stvar. Ko enkrat prideš do finala, si že med legendami. Tudi vzdušje, ki ga pripravi 20 tisoč ali 25 tisoč gledalcev, je drugačno. Vsako podajo, vsako lepo potezo pospremijo s huronskim ploskanjem. NBA-finale lahko primerjamo z največjimi svetovnimi dogodki, kot so dirke formule ena, svetovno prvenstvo v nogometu ali turnir v Wimbledonu. Včasih je bil NBA bolj ameriška igra, zdaj je svetovna. Navsezadnje je polovica ali pa še malenkost več igralcev neameriških.

Kaj pa je največja razlika v ligi od takrat, ko ste vi kot prvi Slovenec prišli v NBA, do zdaj, ko ste del strokovnega štaba in je slovenski košarkar eno od prvih imen lige?
Ko smo se mi poskušali prebiti pred 25 leti in ukrasti nekaj minut na igrišču, je bila to povsem ameriška liga. Tudi veliko večji igralci od mene, recimo Dražen Petrović, so se težko uveljavili. Potem se je zgodilo, da je ameriška reprezentanca doživljala poraze na največjih tekmovanjih in so dojeli, da se vrhunska košarka igra tudi drugje. V zadnjih letih se tako redno dogaja, da MVP prvenstva ni Američan. NBA je postal tudi zelo velik posel. Današnje zvezde praktično v eni sezoni zaslužijo več kot recimo Michael Jordan v 15-letni karieri. S trenerskega vidika tudi vidim, da nekatere stvari delujejo malo politično. Določen igralec mora igrati, ker ga klub bogato plačuje in mora upravičiti svojo pogodbo. Kdo je manj plačan, ga lahko malo skriješ na klopi. To daje tudi odgovore na tista leta, ko sam nisem dobil prave priložnosti v Ameriki. Zdaj si lažje predstavljam, kako te stvari delujejo v ozadju.