"Zelo hitro je minilo teh 15 let. To je bilo res nekaj neverjetnega. Popolnoma nov občutek in izjemno doživetje. Ne vem, neko zadoščanje, da po toliko letih trdega dela in odrekanja končno prideš do nečesa, kar si si ves čas želel. Preprosto enkratno zadovoljstvo," je za MMC spomin na največji uspeh kariere obudil Nesterović, ki je edini slovenski košarkar z naslovoma evropskega klubskega prvaka, kar mu je s Kinderjem uspelo leta 1998, in prvaka Lige NBA. Nesterović in Udrih sta leta 2005 postala prva Slovenca z NBA-prstanom. Beno je uspeh s San Antoniom ponovil še čez dve leti, dva prstana pa si je pozneje z Los Angeles Lakersi nadel tudi Saša Vujačić.

Za izjemne uspehe San Antonia v dobrih zadnjih 20 letih je najbolj zaslužen Gregg Popovich. Leta 1996 je, potem ko je v teksaškem klubu deloval že kot pomočnik in športni direktor, prevzel vodenje Spursov. Pod njegovim vodstvom so Ostroge, ki imajo v času njegovega delovanja vedno mednarodno obarvano zasedbo, postale najbolj konstanta zasedba v ligi in redni udeleženci končnice, ki z ekipno in disciplinirano igro, kjer v napadu ves čas žoga kroži in se išče prost igralec, osvojile pet šampionskih prstanov. "Pri njem se točno vidita red in disciplina. Vedno se ve, kakšne so vloge v moštvu, in vsak točno ve, kaj kdo dela. To je tudi razlog, da ima takšne uspehe. Vsak se podredi skupnemu cilju in uspehu ekipe. Mislim, da je to danes še posebej težko doseči pri določenih igralcih. Glede tega je res ekspert. Zna igralce umestiti v igro, da dajo svoj maksimum, četudi niso individualne številke najvišje," je o trenerju z največ zmagami v Ligi NBA povedal nekdanji kapetan slovenske reprezentance.

Ob vseh petih naslovih, ki so jih Spursi osvojili pod taktirko Popovicha, je ključno vlogo odigral tudi Tim Duncan, ki je v ligo prišel leta 1997, dve leti pozneje pa je bil v zaradi lockouta skrajšani sezoni že najkoristnejši posameznik finala. Leta 2003 je bil član letošnje generacije Hiše slavnih znova v finalu MVP, ko je San Antonio drugič prišel do prstana. Obakrat je pod obročem tvoril udarno navezo z legendarnim Davidom Robinsonom. "Vsi vemo, česa je bil sposoben na igrišču. Ne le, da je eden najboljših visokih igralcev do zdaj, je eden najboljših košarkarjev vseh časov. Kar pa je dodatna kakovost, pa je res vrhunski človek. Tudi zunaj igrišča je fantastičen. Lahko samo rečem, da sem srečen, da sem igral s takimi košarkarji," je o nekdanjem soigralcu dejal Nesterović.

Potem ko se je po drugem naslovu Admiral, ob Timu drugi najboljši košarkar v zgodovini franšize iz San Antonia, poslovil, je Pop na mesto prvega centra pripeljal Raša. Trener San Antonia se je, potem ko je bil na seminarju v Beogradu, pripeljal celo v Ljubljano, da je dobil Nesterovićev "da". Ljubljančan, ki je med kariero sodil med najboljše obrambne igralce na svojem položaju, se je tako po dobrih štirih sezonah iz Minnesote, kjer je pod košem tvoril navezo s Kevinom Garnettom, preselil v Teksas. Leta 2004 je nato San Antonio na naboru kot 28. izbral še Udriha, ki je uvodno sezono odigral zelo dobro. Decembra je bil celo izbran za novinca meseca na Zahodu in pozneje kot prvi Slovenec sodeloval na All Staru, ko je zaigral na srečanju vzhajajočih zvezd.

San Antonio je v rednem delu klonil 23-krat in za Phoenixom v Zahodni konferenci zasedel drugo mesto. Duncan je bil z dobrimi 20 točkami na tekmo prvi strelec Spursov, sezono pa je končal tudi v prvi peterki lige. Po 16 točk na srečanje sta dodajala še preostala dva iz zvezdniške trojke Tony Parker in Manu Ginobili, skupaj s katerim je Rašo osvojil tudi evroligaško krono. Nesterović je vseh 70 tekem rednega dela, ki jih je odigral, začel v prvi peterki. V povprečju je na parketu prebil dobrih 25 minut. Udrih je bil z minutažo dobrih 14 minut drugi organizator igre. Oba slovenska košarkarja sta v povprečju dajala po šest točk. V končnici sta se njuna minutaža in učinek nekoliko zmanjšala. Še posebej Nesterović je igral manj, razlog, da je mesto prvega centra prepustil Nazru Mohammedu, pa so bile poškodbe: "Dvakrat sem si med tisto sezono poškodoval gleženj. Drugič prav pred končnico, zato sem v "playoffu" tudi igral bistveno manj. Ko se je začela končnica, sem bil poškodovan. Postava in rotacije, ki so bile določene na začetku končnice, so potem igrale več ali manj ves čas."

V končnici je najprej s 4:1 v zmagah San Antonio opravil z Denverjem, nato s 4:2 s Seattlom, v konferenčnem finalu pa s 4:1 še s Sunsi na čelu z MVP-jem sezone Stevom Nashem. V finalu jih je pričakal branilec naslova Detroit. Pomočnik Larryja Browna je bil tedaj pri Pistonsih Igor Kokoškov, ki ga je 11 let pozneje Nesterović kot generalni sekretar KZS-ja pripeljal na klop slovenske reprezentance (ostalo je zgodovina, op. a.). Prvič po 17 letih sta se v finalu takrat znova srečala zadnja dva prvaka NBA-ja, obenem pa je šlo tudi za obračun najboljših obrambnih zasedb lige. Detroitovi je poveljeval Ben Wallace, tedaj tudi izbran za najboljšega obrambnega košarkarja v NBA-ju. Da je šlo za dvoboj dveh defenzivno sijajnih zasedb priča tudi število košev. V celotni seriji je bilo le enkrat preseženih sto točk. Na četrti tekmi so namreč Pistonsi slavili s 102:71 in izenačili na 2:2.

Spursi so predtem dobili obe srečanji na svojem parketu, velik korak k uspehu pa so naredili na peti tekmi, ko so v Palace of Auburn Hills slavili s 96:95. Eden najbolj zanimivih in nepozabnih obračunov v zgodovini finalov je bil odločen po podaljšku. Junak finala leto poprej Chauncey Billups je pri domačem vodstvu s 95:93 devet sekund pred koncem dodatka zgrešil poleganje. Ginobili je nase nato potegnil dva igralca in podal Robertu Horryju, ki je odločil s trojko. Krilni center, kar sedemkratni prvak Lige NBA, je tedaj postal šele drugi košarkar, ki je šampionski prstan osvojil s tremi različnimi franšizami.

Sorodna novica Gregg Popovich - unikatna zgodba o (dolgotrajnem) uspehu

V San Antoniu je bilo vse že pripravljeno za slavje, a je Detroitu uspelo izsiliti sedmo tekmo. V izenačeni šesti so zmagali s 95:86, potem ko so se v končnici obračuna prek Rasheeda Wallacea nekoliko odlepili. Po 11 letih je o prvaku tako odločala sedma tekma. Slabih osem minut pred koncem tretje četrtine so Pistonsi povedli za devet, nato pa je odgovornost prevzel Duncan, ki je prispeval deset od preostalih 18 točk San Antonia v tej četrtini. Razigranemu Timu, ki je bil tretjič izbran za MVP-ja finala, se je v zadnji četrtini, ko so gostitelji ujeli Detroit in ga nato tudi prehiteli, pridružil še Ginobili in z zmago 81:74 so Ostroge tretjič v petih letih dvignile pokal Larryja O'Briena.

"Slavje je bilo seveda veliko. 30 ekip in samo ena osvoji naslov. 15 igralcev v sezoni ima privilegij, da dobi prstan. Res je nekaj fenomenalnega," je dejal Nesterović. Vse štiri finalne tekme v Teksasu si je tedaj ogledal Igor Đurović, dolgoletni novinar Ekipe in velik košarkarski poznavalec. Tistega leta je kar dvakrat obiskal San Antonio. "Z Grego Brezovcem sva šla skupaj s še dvema najprej v San Antonio marca, nato pa sama še na finale. Letela sva 7. junija, na srečo pa sva imela povratni let po sedmi tekmi. Izšlo se nama je celo, da sva prisostvovala na slavju," je povedal Đurović.

Ker so njegovi starši že odšli domov, pa je Rašo Đurovića in Brezovca povabil na parado, kjer sta bila na ladjici, na kateri so bili Nesterović, Udrih in Brent Barry z najbližjimi. Spursi so se popeljali po reki v središču mesta, kjer se je na čudovitem nabrežju, t. i. "River walku" zbralo več kot 300.000 ljudi: "Najbolj mi je v spominu ostal Benov dedek, s katerim smo v slačilnici, ko je bilo tradicionalno polivanje s šampanjcem, peli slovenske pesmi. Vsi zvezdniki na čelu z Duncanom so nas gledali. Spomnim se, da smo na zabavi večkrat nazdravljali s Popovichem. Rašo nama je tudi uredil vabilo za ladjico in potem še za nadaljevanje parade in slavja za prvo vrsto v Alamodomu, kjer je bilo več kot 70.000 ljudi. Bilo je nepozabno, noro."