Tracy McGrady, Grant Hill, Brandon Roy in Penny Hardaway so imena košarkarjev, ki med prvimi padejo na pamet, ko pomislimo, kaj bi bilo, če jim ne bi karier krojile (hude) poškodbe. Vsi so zelo zgodaj zablesteli, a so jim zdravstvene težave preprečile, da bi do konca unovčili svoje zmožnosti. Največjo kalvarijo s poškodbami pa je brez dvoma prestal Derrick Rose, ki je v četrtek pri 35 letih končal športno pot. Poškodbe so preprečile, da ni bila tako uspešna ali produktivna, kot je bilo pričakovati glede na neizmerno nadarjenost mladeniča iz Chicaga, ki pa je vseeno zaznamoval obdobje Lige NBA, pustil v košarki neizbrisen pečat in postal legenda. V svoji najboljši izvedbi je bil za tekmece "prevelik, premočan, prehiter in preprosto predober".

Sorodna novica Najmlajši MVP v zgodovini končal kariero

Tako kot je na primer Hardaway v 90. letih ob (kratkotrajni) upokojitvi Michaela Jordana postal obraz lige, je bil D-Rose desetletje po odhodu njegovega letečega visočanstva obraz Bikov in upanje navijačev, da po letih neuspehov pod stropom United Centra zaplapola sedmi prapor. Kariera Rosa se je začela sanjsko. V zvezdah je bilo zapisano, da bo otrok Chicaga oblekel dres Bullsov. Slovita franšiza je imela leta 2008 na loteriji le 1,7 odstotka možnosti, da dobi prvi izbor, a je prejela poljub sreče. Manjše možnosti je imel le Orlando 15 let predtem (1,5), ko je nato med Magici pristal prav Hardaway (prvi izbor je bil sicer tedaj Chris Webber, a so ga v menjavi poslali Golden Statu, ki je izbiral tretji, op. a.).

Če bi sicer pravila to še dovoljevala, bi Rose v Ligo NBA odšel že takoj po srednji šoli, da bi čim prej lahko finančno poskrbel za družino. Tako pa je za eno leto odšel na univerzo. Sloviti programi UCLA, DePaul, Indiana in Kansas so prišli v ožji izbor, odločil pa se je za odhod v Memphis, kjer je igral pod taktirko priznanega strokovnjaka Johna Caliparija. 19-letnik, ki je sanjal, kako nosi kulten rdeče-beli dres, ko je spremljal nepozabne Bike na čelu z Jordanom in druščino, je skozi velika vrata potem prišel v ligo.

Z ulic Chicaga do glavnega akterja v United Centru. Odraščal je v Englewoodu, eni najnevarnejših sosesk južnega dela velemesta, kjer so ulice polne kriminala. Živel je v veliki revščini z mamo Brando in tremi starejšimi brati, ki so se znašli tudi v navzkrižju z zakonom, so pa zato naredili vse, da je Derrick ostal na pravi poti. Zase je dejal, da je bil dovolj pameten, da se je izogibal težavam, a vprašanje, kaj bi bilo, če ne bi igral košarke. Kraljico iger je oboževal, hkrati pa jo videl kot pot iz težkih razmer, v katerih je odraščal.

Vsako nagrado, ki jo je prejel v karieri, je posvetil mami, pri kateri hrani tudi lovoriko za MVP-ja lige. V vsakem govoru se ji je zahvalil za veliko odrekanja, s čimer je omogočila, da mu je uspelo. Bratje so naredili vse za njegovo zaščito, da je od igranja na lokalnem igrišču prišel do največjega odra na svetu. O njegovi ljubezni do košarke in neizmerni posvečenosti priča zgodba, kako je, ko si je zlomil roko, takoj po prejemu mavca odšel na igrišče in pač igral z eno roko.

Chicago in soseska sta ga izoblikovala, da je trdnega značaja, delaven in nepopustljiv, da se je lahko vrnil po težkih preizkušnjah, ki so ga čakale v karieri. Sicer je zadržan in kar malo sramežljiv superzvezdnik, kot poudarjajo mnogi, ostal skromen in tak, kot je bil, ko je še navduševal na asfaltiranem igrišču v bližnjem Murray Parku. Čeprav je cenil podporo in navijače, pa je priznal, da ne mara biti v središču pozornosti. Biti slaven ni bila nikoli njegova želja, košarko je igral zato, ker jo ima rad in ker je na ta način lahko finančno preskrbel družino. A ker je bil tako dober in je igral tudi na izjemno atraktiven način, je bil seveda ljubljenec navijačev. Pravi košarkarski navdušenec preprosto ne more ostati ravnodušen, ko pomisli na Rosa v najboljših letih.

Ta so bila v bistvu v njegovih prvih treh sezonah. Deset let so Bullsi neuspešno iskali moža, ki bi jih popeljal iz krize, v katero so padli po koncu Jordanove ere. Drugi prvi izbor Chicaga po legendarni triindvajsetici Elton Brand ni bil dovolj kakovosten, da bi bil temelj nove vrhunske ekipe. V vetrovno mesto so skušali pripeljati Kobeja Bryanta, a so bili neuspešni. Nato pa je prišel domačin, ki je postal nov simbol slovitega kluba. Navijači so bili navdušeni nad izborom Derricka Rosa. Bil je navdih za mlade v Chicagu. Z njegovo zgodbo so se lahko poistovetili in pričakovanje pred njegovim debijem so mnogi primerjali z vrnitvijo Jordana po tisti prekinitvi kariere. Velika pričakovanja je Pooh, kot ga je klicala babica, izpolnil že v prvi sezoni.

Vrhunsko debitantsko leto je kronal z nagrado za najboljšega novinca in izjemno predstavo na prvi tekmi končnice. Branilec naslova Boston je bil velik favorit serije prvega kroga, toda Biki so ga pošteno namučili. Rose je za zmago na prvem srečanju prispeval 36 točk, s čimer je izenačil dosežek Kareema Abdula-Jabbarja, kar je rekord novinca ob debiju v končnici. Dodal je še 11 podaj, prvaki pa so nepopustljive Bullse potem izločili šele po sedmih tekmah. Prihodnost Lige NBA je bila v njegovih rokah in le nebo je bilo meja. Postal je obraz franšize iz Chicaga, hkrati tudi Adidasa, ki je z velikim finančnim vložkom stavil nanj, zaradi vrhunskih predstav in načina igranja pa je bil eden najbolj priljubljenih košarkarjev na svetu.

Njegova igra je bila edinstvena. Še noben "play" ni bil do tedaj ofenzivno tako dominanten. Nobeden na tem položaju ni bil tako hiter in eksploziven, ko je kot brzovlak drvel proti košu, obenem pa prodore z izjemnim odrivom zaključeval s silovitimi zabijanji ali atraktivnimi ter domiselnimi polaganji. Zaradi zunajserijskih atletskih sposobnosti je bil skoraj neustavljiv. Nekdanji soigralec v Chicagu Joakim Noah je dejal, da je videl, kako se centri bojijo njegovih prodorov in se kar umikajo, da ne bi "pristali na plakatu", ko bi žogo prek njih zatlačil skozi obroč. Goran Dragić je na svoji koži izkusil, česa je bil na vrhuncu moči sposoben Rose, ko ga je zlati slovenski kapetan – tedaj je še igral v Phoenixu – skušal ustaviti v protinapadu, pa je zvezdnik Bikov poletel čezenj in atraktivno zabil.

V drugi sezoni je napravil korak naprej. Nikoli sicer ni bil vrhunski strelec z razdalje, a je popravil met, takrat pa je bil nato v končnici močnejši Cleveland z LeBronom Jamesom. Sledila je nepozabna poletna tržnica, po kateri so moči v Miamiju združili James, Chris Bosh in Dwyane Wade. Tudi Chicago je bil tedaj v igri za Jamesa, saj je želel sijajnemu organizatorju igre dodati še kakšnega tako vrhunskega posameznika. Ekipo je zgradil okoli Rosa, ki je pred svojo tretjo sezono dejal: "Imam visoka pričakovanja. Zakaj ne bi bil MVP? Zakaj ne bi bil najboljši igralec v ligi? Zakaj mi to ne bi uspelo?"

Marsikdo je dvomil, a mu je uspelo. Biki so imeli nekaj težav s poškodbami, toda tudi izjemnega Rosa, ki je v povprečju dosegal 25 točk, 4,1 skoka in 7,7 podaje. Na krilih eksplozivnega organizatorja igre so zbrali 62 zmag, bili prvi v ligi, celo pred Miamijem z zvezdniško trojico, D-Rose pa je po Jordanu postal šele drugi košarkar Chicaga z nagrado najkoristnejši posameznik rednega dela. Še vedno je najmlajši, ki je prejel laskavi naziv, saj je bil star le dobrih 22 let. Miami je bil sicer v konferenčnem finalu potem boljši po petih tekmah, toda prihodnost Bullsov je bila svetla, pričakovanja pa gromozanska.

Košarkarska vročica je zajela vetrovno mesto že z njegovim prihodom v ligo, po treh letih pa je evforija dosegla vrhunec. Četrta sezona – takrat je tudi podaljšal pogodbo – je bila sicer statistično nekoliko slabša, a še vedno vrhunska, Biki pa so imeli znova najboljši izkupiček v ligi. Zaradi lockouta se je začela šele konec decembra, vseeno pa je bilo odigranih 66 tekem rednega dela in tako je bil urnik zelo natrpan. Chicago je imel kakovostno ekipo in mesto je bilo, kot so dejali Rosovi prijatelji, pripravljeno na parado in sedmi šampionski prapor. Nato pa je prišel 28. april 2012, ki je spremenil Rosovo visokoletečo pot in verjetno tudi prihodnost NBA-ja.

Na prvi tekmi proti Philadelphii se je ob lepi prednosti Bikov (99:87) 80 sekund pred koncem pognal v zanj značilni prodor. Pokrival ga je obrambni specialist Jrue Holiday, Noah je napravil blok, tako da ga je prevzel center Spencer Hawes. Rose je želel izkoristiti svojo hitrost in se pognal v prodor. Ko se je skušal odriniti, se je zdelo, da je nerodno stopil, potem pa je padel in v bolečinah obležal na tleh … Trener Bullsov Tom Thibodeau je priznal, da je vedel, da je nekaj hujšega, saj se je sicer Derrick vedno hitro pobral. Kot je pozneje sam povedal, je takoj vedel, da se je vez natrgala, ko se je v bolečinah ulegel, pa je začutil, da se je dokončno strgala.

Poln United Center, največja dvorana v ligi, je obnemel. Dodatni pregledi so potrdili najhujšo prognozo – strgana križna vez levega kolena. Po prvih napovedih naj bi manjkal od osem do 12 mesecev, marca 2013 pa je že prejel zdravniško zeleno luč. Navijači so upali, da bo soigralcem lahko pomagal v končnici, toda tako težko pričakovane vrnitve ni bilo. Na treningih je bil videti dobro, toda kot je priznal, preprosto mentalno ni bil pripravljen. Nekateri strokovnjaki so pozneje dejali, da bi bilo res neverjetno, če bi se po tako hudi poškodbi po desetih mesecih vrnil na tako zahtevno raven, kot je končnica NBA-ja. Toda marsikdo tedaj ni razmišljal na tak način in je bil zato deležen številnih kritik navijačev in medijev.

Verjel je, da se bo pobral, kot se je po številnih težkih preizkušnjah v življenju. Zavezal se je, da bo trdo delal, da bo čim prej nazaj, toda razkril je, da je bilo s psihološkega vidika mučna rehabilitacija zelo zahtevna. Rose je precej zadržan človek, tako da ni veliko govoril o svojih težavah in ni nikomur povedal, kako težko mu je. Kljub velikim pritiskom javnosti je potem vztrajal, da se vrne, ko bo stoodstotno prepričan. Noah je dejal, da je videl, da je bil pred vrnitvijo precej nervozen, kar zanj ni bilo značilno. Želel je dokazati, da lahko igra tako dobro, kot je pred poškodbo. In po nekoliko zadržanem začetku sezone 2012/13 je kmalu začel spominjati na svoje MVP-predstave.

Sorodna novica Rose s petdesetico čas zavrtel pred kalvarijo s poškodbami

Znova je ekspresno švigal mimo tekmečevih obramb in z vragolijami navduševal navijače Chicaga. Potem pa se je zgodilo, česar so se vsi bali. Črn scenarij se je ponovil … 22. novembra 2013 so Bullsi gostovali v Portlandu. V tretji četrtini je vtekal za hrbtom Nicolasa Batuma, Noah mu je skušal podati, toda francoski košarkar je žogo prestregel, v ozadju pa je Rose klecnil in nato šepajoč zapustil parket. Ni mogel verjeti, kaj se mu znova dogaja. Na berglah se je vrnil domov, zaradi poškodovanega meniskusa desnega kolena pa je moral na novo operacijo in sledila je še ena dolgotrajna rehabilitacija.

Vrnil se je pred sezono 2014/15. Najprej je z ameriško reprezentanco nastopil na svojem drugem svetovnem prvenstvu. Pred srečanjem s Slovenijo smo govorili z njim, in je dejal, da se počuti odlično, da je okrevanje potekalo presenetljivo dobro in da je prav v Španiji dokazal, da se vrača med najboljše. Med sezono je moral še na eno operacijo meniskusa, a je nato zaigral že v končnici, prvič po tistem usodnem obračunu s Philadelphio. Potem ko so Biki odpravili sosede iz Milwaukeeja, so se zoperstavili Clevelandu, kamor se je vrnil James. Rose je odlično igral, navdušil pa 8. maja 2015, ko je zadel izjemno trojko za zmago in vodstvo v seriji 2:1. Cavsi so odgovorili s tremi zaporednimi zmagami, toda v Chicagu je ta končnica obudila upanje v vrnitev pravega D-Rosa.

Dejal je, da si ne predstavlja, da bi igral za kakšno drugo ekipo in da upa, da bo v rodnem mestu ostal vso kariero, če ga klub le ne bo zamenjal. Toda preprosto ni bil več tako dober. Junija 2016 je bil ravno med snemanjem enega intervjuja, ko mu je agent B. J. Armstrong, tudi nekdanji košarkar Bullsov, sporočil, da se seli v New York. Ko je izvedel novico, je planil v jok. Sezono je potem aprila 2017 predčasno končal, saj je moral znova na operativni poseg. Tokrat je bil razlog meniskus levega kolena. Številne poškodbe so terjale svoj davek. Po prvi se ni nikoli dejansko vrnil na raven MVP-sezone. Po drugi se ni nikoli več tako lahkotno gibal po parketu in tako brezkompromisno ter silovito zaključeval akcij, kot jih je v svoji najboljši izvedbi.

V drugih ekipah ni nikoli več igral tako pomembne vloge. Z LeBronom je združil moči v Clevelandu, potem se je preselil v Minnesoto, oblekel dres Detroita, se vrnil med Knickse in zaključil v Memphisu, kjer je igral že univerzitetno košarko. Po kalvariji s poškodbami je bilo potem v karieri še nekaj bleščečih trenutkov in prebliskov, ko je pokazal, kdo je Rose in zakaj njegovo ime v košarki toliko šteje. 31. oktobra 2018, ko je igral med Volkovi, je pričaral nepozaben večer, ko je v Minneapolisu gostoval Utah. K zmagi je prispeval neverjetnih 50 točk, 15 v zadnji četrtini, po strelskem rekordu pa na parketu planil v jok.

Wade je njegovo predstavo označil za dokaz nepopustljivosti, James pa je slikovito dejal: "Ko superjunak pade, je navsezadnje še vedno superjunak. Rose je pokazal, zakaj je še vedno superjunak." V Target Centru je takrat odmevalo "MVP, MVP". Vzklike so ponovili tudi navijači v "njegovem" Chicagu, ko je decembra tistega leta z Minnesoto prišel v goste. Ko je stopil na črto za proste mete in slišal gledalce v United Centru, se mu je na obrazu narisal širok nasmeh.