Marko Milič, prvi slovenski košarkar, ki je zaigral v Ligi NBA, je moral na začetku leta 2009 zapustiti Union Olimpijo, saj trener Jure Zdovc takrat ni več računal nanj. Kdor je pričakoval, da je Miličeve kariere konec, se je uštel. 34-letni Kranjčan zadnji dve sezoni uspešno igra v italijanski ligi pri Cremoni in dosega po 15 točk na tekmo. Shujšal je za pet kilogramov in igra kot v najboljših časih, pri tem pa mu pomaga tudi trener Cremone Tomo Mahorič. Milič je vedno poudarjal, da želi kariero končati pri Unionu Olimpiji, kar se zdi po Zdovčevem odhodu lažje uresničljivo.

Redni del italijanskega prvenstva se končuje. Kako ste zadovoljni s sezono?
Siena, Cantu in morda še Milano izstopajo, preostale ekipe pa so zelo izenačene. Od 4. do 13. mesta smo vsi blizu, razlika je le ena zmaga ali dve. Trenutno smo 12., bili smo že na 4. ali 5. mestu. Letos smo imeli smolo s poškodbami, toda vseeno smo izpolnili cilj. Pred nami sta še dve tekmi rednega dela, v četrtek igramo v gosteh proti Milanu. Poskušali bomo priti v končnico.

Imate velike zasluge za dobre predstave Cremone, kar cenijo tudi vaši soigralci, ki so vas izbrali za kapetana!
To je velika čast. Cenijo me, spregledajo kakšno pomanjkljivost, saj vedo, da to nadomestim z borbeno igro. Imam tudi dober odnos z navijači.

Kakšna je vaša vloga na igrišču?
Igram na mestu krilnega centra, kjer lahko uveljavljam moč in hitrost. Moja vloga je, da zapolnim nekatere vrzeli v moštvu. Manjkal jim je zlasti skok in nekdo, ki bi prispeval še nekaj točk.

Za vaše odlične predstave ima zasluge tudi trener Tomo Mahorič ...
S Tomom sva sodelovala že pri Olimpiji in v reprezentanci, zato me dobro pozna. Pred kratkim sem bil star 34 let, nekateri me imajo za veterana, toda po zaslugi njegovih treningov sem v dobri formi. Tudi sicer so v klubu hvaležni njegovi šoli. V italijanski ligi je malo tujih trenerjev, zato je še toliko odmevnejše delo Toma Mahoriča in Saše Filipovskega, ki se bo z Romo uvrstil v končnico, ekipa pa po njegovem prihodu zbuja strahospoštovanje

Kakšen je Mahoričev trening? Ali prisega na trdo delo?
V Sloveniji je bila vedno v ospredju "produkcija" igralcev. Ekipa je kupila le enega ali dva dobra tujca, zato je bilo treba veliko delati. V tujini je drugače: kupiš ekipo, trener pa med sezono le poskrbi, da vzdržuje kondicijo in hrani moči za tekmo. Mahorič je sem prinesel ta Olimpijin sistem, da se veliko trenira, da se napreduje. Za igralce je bil to šok, toda napredek je bil očiten in mnogi zdaj igrajo svojo najboljšo sezono. Tudi sam sem pred dnevi gledal svojo statistiko in se čudil: v povprečju dosegam po 15 točk, tega ni bilo že nekaj let!

Nekoč so za vas rekli, da greste raje v fitnes, kot da trenirate met na koš, ki ni bil nikoli vaša močnejša stran ...
Včasih smo res veliko trenirali v fitnesu, sploh ker je Zmago Sagadin zagovarjal trdo obrambo, medtem ko sem imel v protinapadih vso svobodo, točke pa sem dosegal še tako, da sem bil obrnjen s hrbtom proti košem. Od mene se pri takratni Olimpiji niti ni toliko pričakovalo, da mečem na koš, saj so bili v ekipi še ostrostrelci Hauptman, Horvat in Henrie.

Še vedno dosegate veliko košev, obrnjeni s hrbtom proti obroču?
Pogosto odigram dvoboj ena na ena, to je moja prednost. Obramba nasprotnika me podvaja in je vedno eden igralec več. Speciliziral sem se za določen slog igre in zakaj bi to menjal. Vsi bi čudno gledali, če bi, na primer, Dušan Hauptman začel igrati s hrbtom proti košu, namesto da doseže svojih pet trojk.

Pogodbo imate še za eno sezono. Direktor Uniona Olimpije Janez Rajgelj je vaš prijatelj in ne skriva želja, da se vrnete v Union Olimpijo. Sta se po slovesu Olimpijinega trenerja Jureta Zdovca, ki vas je pred dvema letoma prekrižal, že slišala?
Z Rajgljem sva v zadnjih 20 letih ves čas v stiku! Dobro ve, da imam še pogodbo, mi je pa zapihal na dušo, ko je rekel, da so vrata zame odprta. To mi veliko pomeni! Da pa bi bil zdaj na račun Zdovčevega odhoda bližje Olimpiji, tega ne bi rekel.

Spomin na čase, ko ste morali zapustiti Tivoli, gotovo ni lep, toda v Cremoni ste doživeli novo pomlad. Kako pa na vse to gleda vaša družina, saj bi gotovo raje videli, da ste v Sloveniji?
Družina je pogosto pri meni, tudi obe hčerki, saj jima v šoli opravičijo izostanek. Vsekakor je družina na prvem mestu, julija pričakujemo tudi tretjega otroka, vendar do Ljubljane ni daleč, manj kot štiri ure vožnje. Tu so me res lepo sprejeli, bil sem že praktično odpisan, a sem se vrnil. Takrat so nekateri mislili, da ne bom več igral vrhunske košarke. Ko si kot profesionalni športnik potisnjen na rob, se po žilah pretaka adrenalin in z resnim treningom sem spet prišel v formo. Tudi jaz sem klubu nekaj dal in po vseh težavah doživel katarzo. Nisem še rekel zadnje besede, hočem da naslednje leto igramo resno v končnici. Gre za dobro organiziran klub, spominja me na moja začetna leta pri Olimpiji in Triglavu. Vsi smo kot ena velika družina, po vsaki tekmi nas predsednik povabi na večerjo, pogosto smo skupaj na družinskih piknikih.

So tudi navijači na vaši strani?
Vedno! Ko smo imeli težave s poškodbami in izgubili nekaj tekem zapored, je bila še vedno naša dvorana polna in so nas spodbujali. Drugje bi nas že izžvižgali ...

Kaj pravite na razplet turnirja Final four, na katerem je igral vaš nekdanji klub Real, in na nov evropski naslov Panathinaikosa?
Sam seveda vedno navijam za Real, ki pa letos ni imel možnosti. Željko Obradović je spet pokazal, da je najboljši trener desetletja in tista dodana vrednost. Če imaš za seboj še takšen proračun, kot ga ima Panathinaikos, si že skoraj nepremagljiv. Morda se le v kakšni sezoni zatakne ...

V Evroligi je minulo sezono pečat pustila tudi Union Olimpija. Kaj pravite na njene predstave?
Z novo dvorano je prišla nova energija. Olimpija ima najboljše navijače v Evroligi, ki so ekipo ponesli do nekaterih neverjetnih dosežkov, ko so fantje prekosili same sebe. Samo čestitam jim lahko.

Goran Jagodnik vam je zdaj lahko vzornik - še pri 37 letih igra na vrhunski ravni ...
Res, jaz sem še eno olimpijado mlajši. Spet se je izkazalo, da je pomembna želja, motiviranost. Jagodnik je bil v preteklih letih pri Olimpiji po krivici spregledan, vsekakor bi moral tako srčen in borben igralec zaigrati že prej.

Omenili ste, da pričakujete tretjega otroka. Bo spet hči?
Ja, še tretjič. Vsaj rekli so tako in tudi kupili smo že vse v roza barvi.