Gašper Okorn je imel drugo sezono zapored srečno roko pri izbiri tujcev. Lani sta od Američanov navduševala Brandon Jefferson in predvsem Devin Oliver, ki je v tej sezoni ostal v zmajevem gnezdu, letos sta prišla Talor Battle, ki je kljub številnim težavam s poškodbami nekajkrat dokazal svojo kakovost, in 26-letni Morgan, ki je glavna moč pod obročema.

Ameriški center prave oziroma dostojne menjave nima, saj med zmaji ni dovolj kakovostnih visokih košarkarjev. Zato so dobre igre Morgana še toliko pomembnejše in košarkar iz Michigana je prvi strelec Ljubljančanov. V intervjuju je spregovoril o poteku sezone do zdaj, spopadanju z zares napornim ritmom, ki Olimpiji prinaša tri tekme na teden, in prvih vtisih o Sloveniji.

Čeprav so minili šele trije meseci sezone, pa je za vami že res veliko tekem. Kako ste zadovoljni s potekom do zdaj?
Sezona je zelo zanimiva. Jasno je, da nismo izjemno uspešni, ampak iz tega, kar smo pokazali do zdaj, lahko odnesemo veliko. Imamo mlado moštvo, hkrati imamo težave s poškodbami, naša ekipa pa nima velike širine. Tako poškodbe dveh ali treh igralcev močno vplivajo na to, kako igraš. To je zagotovo eden izmed razlogov, da imamo toliko vzponov in padcev. Če vse težave s poškodbami seštejemo še z napornim urnikom, to pomeni velik izziv za mlado ekipo. Nekatere tekme smo odigrali zelo dobro, nekatere pa tudi zelo slabo. Veliko je teh dejavnikov, glavna odgovornost pa pade na nas. Če upoštevamo vse našteto in če ste nas videli igrati, ste lahko opazili, da smo od oktobra oziroma začetka sezone napredovali. To je najpomembneje. Moramo biti osredotočeni na vsakodnevni napredek, da čez sezono igramo vse boljšo košarko.

Omenili ste številne težave s poškodbami. Predvsem se je zagotovo najbolj poznala dolgotrajna odsotnost Talorja Battla, ki je bil pripeljan kot glavni nosilec igre. Kakšen pa je sicer po vašem mnenju domet te ekipe v tekmovanjih, kjer nastopate?
Po mojem mnenju ekipa ima dovolj velik potencial. Sestavljena je bila z Battlom in mano kot enima izmed glavnih nosilcev, da bo čim bolj konkurenčna v Ligi ABA in Ligi prvakov. Dolgotrajna odsotnost Battla se nam je močno poznala. Ob tem manjka še Kastrati, ki je naš najboljši obrambni igralec na zunanjih položajih in tudi pomemben v napadu. Da smo, kjer smo, če pomislimo na vse poškodbe – še posebej odsotnost Battla –, pove veliko o naši ekipi, da smo še vedno v igri in se borimo, čeprav je urnik tako naporen. Kratka rotacija s tremi ali celo štirimi tekmami na teden predstavlja ogromen izziv. Vsak dan se moramo boriti, da se pa še vedno borimo na tej ravni z ekipami, ki so nekatere v Ligi ABA in Ligi prvakov res kakovostne, pa, kot pravim, veliko pove o nas.

Kot pravite, je urnik zares naporen, saj imate tako rekoč vsak teden tri tekme. Kako težko je igrati v takem ritmu? Vam sploh ostane kaj časa za normalen trening in analizo tekem?
Pri tem urniku je najtežje, da nimaš normalnega časa, ki ga imajo druge ekipe za treninge, uigravanje in popravljanje svojih napak. Na primer, če igraš na vsake dva dni, imaš samo en dan, da se pripraviš na nasprotnika. Zato ni veliko časa, da bi govoril, kaj se je zgodilo na zadnji tekmi, če ga sploh je kaj. Večkrat nam zmanjka časa, da bi se pogovorili o izgubljeni tekmi ali analizirali napake, ki smo jih naredili, saj se moramo takoj osredotočiti na novega nasprotnika. Ko igraš recimo v ABA ligi v gosteh, potem pa te v Ligi prvakov čez dva dni čakajo močne ekipe, kot sta Venezia ali Strasbourg, se moraš pripraviti nanje in potrebuješ čas. To je glavni izziv. Mislim, da se ekipa dobro spopada s tem. Moštvo je mlado, taka ekipa pa potrebuje priložnost, da raste. Med reprezentančnim premorom smo si vzeli nekaj časa, da smo imeli prave treninge. Vsakič ko najdemo čas, izkoristimo za tisti pravi trening, da treniramo kot ekipa. Sicer nam večino časa pobere priprava na nasprotnike, časa, da bi se posvetili lastni pripravi, pa tako zmanjka.

Urnik je podoben Ligi NBA, če ne še napornejši. Predvidevam, da česa takega niste vajeni. Se je bilo težko navaditi na tak ritem?
Mislim, da je za vsakega košarkarja dobrodošlo, da se preizkusi v takem ritmu. Tako lahko precej napreduješ. Je pa jasno razpored res težak in nikoli nisem igral na ta način. Največ sem odigral morda okoli 50 tekem na sezono, ko sem bil pri Virtusu iz Rima in smo nastopali v Eurocupu. Ne moreš biti pripravljen na tak razpored. Ne moremo trenirati, saj ves čas igramo tekme. Zame kot za košarkarja, ki s 26 leti prihaja v najboljša leta kariere, je zelo dobro, da lahko rastem čez tekme. Ni časa, da bi predolgo premišljeval o svojih napakah, zgrešenih metih ali slabih predstavah, saj moraš čez dva dni že odigrati novo tekmo. Treba se je hitro odzvati oziroma pobrati. Skozi vso sezono je treba biti v čim bolj konstantni formi in dobro pripravljen, saj igraš zelo pogosto. Na tej točki kariere mislim, da je to to, kar potrebujem.

Najtežje je verjetno za vaju z Devinom Oliverjem, saj nimata prave menjave pod obročem in tako rekoč na vsaki tekmi igrata po 30 minut ali več. Že čutite utrujenost oziroma vam ostane dovolj časa za regeneracijo?
Veliko časa namenim regeneraciji oziroma se posvetim temu in osredotočim na to. Z Devinom sva sostanovalca in malce sem ga posnemal, ker je tega že vajen od lani. Treba je pristopiti na pravi način in s pravimi pripomočki. Nimamo veliko treningov, zato pa moramo več časa nameniti temu sicer zahtevnemu delu. Pred treningom in po njem se na primer veliko razgibavam. Posvečam se svojemu telesu bolj kot kar koli drugega. Pred sezono nisem vedel, kaj lahko pričakujem od take sezone. Odločil sem se, da bom naredil vse, kar lahko, da dobro pripravim svoje telo in ostanem na visoki ravni skozi vso sezono. Za zdaj mislim, da mi uspeva. Telo se je dobro odzvalo in do zdaj nisem imel nobene hujše poškodbe. Dobil sem nekaj lažjih in nekaj udarcev, a nič težjega. Glavno je, da si aktiven in osredotočen na regeneracijo, še preden čutiš bolečino. Ko jo enkrat začutiš, je prepozno. Ko imaš lažje poškodbe in ko dobiš te udarce, je pomembno, da imamo dobrega fizioterapevta, ki ga moraš obiskati in poskrbeti, da vse hitro saniraš.

Trenutno je najpomembnejše tekmovanje Liga ABA, ki prinaša evropske vstopnice. Liga prvakov je evropsko tekmovanje in je verjetno zato dodaten motiv. Kako pa je s slovenskim prvenstvom, kjer tekme trenutno še ne štejejo oziroma je glavno samo, da ste na mestih, ki prinašajo Ligo za prvaka? Je zato motivacija kdaj težava, ali greste tekmo za tekmo oziroma jih morda "izbirate" po pomembnosti?
Poskušam odmisliti, kaj določena tekma pomeni oziroma se ne ozirati na to, v katerem tekmovanju igramo. Osredotočam se na svojo igro, skušam odigrati čim bolje in kar se da pomagati ekipi. Za tekme v slovenski ligi na primer motivacija ni težava, saj so vse ekipe, ki igrajo proti nam, res neverjetno motivirane. Kadar koli pokažemo kakšno slabost na teh tekmah, je za te ekipe, kot bi zavohali kri. Na takih tekmah, ki ne štejejo, kot ste rekli, morda lahko pride v podzavest, da so manj pomembne, in zato moramo biti skoraj še bolj osredotočeni, da kar koli takega preprečimo. Hkrati igramo toliko tekem, da je težko razmišljati, kaj katera pomeni. Ni časa, da bi razmišljali o tem. Ko sem na igrišču, skušam igrati čim bolje, biti čim bolj agresiven in učinkovit, da pomagam ekipi. Koliko igram ali kar koli, o tem odloča trener, ko pa sem na igrišču, hočem odnesti in pokazati čim več. Če ne zaradi drugega, že zaradi ponosa.

Skoraj na vsaki tekmi ste prvi strelec Olimpije oziroma eden izmed najboljših. Vam vaše dobre igre dajejo dodatno motivacijo ob takem številu tekem?
Seveda, če igram dobro, mi to da dodatno samozavest in krepi motivacijo, a točke niso moj cilj. Imam postavljene cilje, ki niso povezani s številom točk. Želim biti čim bolj učinkovit košarkar, na parketu sem osredotočen, da se odločam za pametne mete, dobro zaključujem, sprejemam prave odločitve in ne izgubljam pogosto žog. To so najpomembnejše stvari zame. Če sem osredotočen na te stvari, igram dobro, številke pa pridejo kot rezultat tega. Ključno je, da s tem pomagam ekipi. Ne razmišljam o statistiki. Gledam na določene stvari, a ne na to, kar mogoče drugi.

Glede na to, da ste prvič tu, kaj ste pred prihodom vedeli o Sloveniji in Ljubljani? Ste se morali pozanimati prek spleta?
Priznam, da sem moral najprej vpisati v Google. Res nisem vedel veliko o Sloveniji, ko sem izvedel za ponudbo. Govoril sem z nekaterimi, ki jih poznam. Presenetljivo so vsi, ki so jo poznali, govorili same pozitivne stvari. Mnenje vseh je bilo o Ljubljani in Sloveniji res izjemno. Vsi so dejali, da je Ljubljana eden njihovih najljubših krajev, kjer so bili. Slovenija je nekakšen skriti biser, so dejali. Navdušen sem bil, da bom to odkril. Rad potujem in vidim svet. Vsak si želi biti v mestu, kjer se dobro počuti in uživa. S košarkarskega vidika je imelo veliko ljudi, ki sem jih med kariero spoznal – Evropejci in Američani – in so poznali Olimpijo, dobro mnenje. Veseli so bili zame in so rekli, da je igranje za Olimpijo lepa priložnost zame.

In kakšen vtis je Slovenija naredila na vas?
Res mi je všeč. Takoj mi je bila. Zelo veliko stvari je tu, zaradi katerih se ti priljubi. Bivanje tu mi zelo ustreza. Z načinom življenja sem zelo zadovoljen. Na primer v Ljubljani je veliko dobrih restavracij. Zelo rad imam vino in zares imate dobro vino tu. Ljudje so prijazni, odprti in lepo so me sprejeli. Tako rekoč ne bi spremenil ničesar. Všeč mi je, da je Ljubljana veliko in glavno mesto, a ni zares ogromna. Živel sem v velemestih, kot sta Pariz in Rim. To so lepa in mogočna mesta, a vsak dan živeti v takem mestu in se spopadati z vsemi stvarmi, ki so v tako ogromnih mestih, tudi ni ravno zabavo. Ljubljana je zame prave velikosti.

Že na začetku julija ste podpisali za Olimpijo, ki vas je predstavila kot glavno okrepitev pod košem. Kako so potekala pogajanja oziroma kako je bil vzpostavljen stik z vami, glede na to, da ste se hitro dogovorili, kar do zdaj za Olimpijo ni bilo značilno?
Imam zelo dobrega predstavnika. Z agentom razumeva, kaj je na tej točki v karieri najboljša poteza. Naredila sva načrt in razumeva oziroma mi pomaga razumeti, kakšni so pravi koraki, da pridem tja, kjer bi kot igralec rad bil. Veva, kakšne priložnosti iščeva. Ko je prišla ponudba Olimpije, nismo veliko govorili ali se pogajali, le o določenih malenkostih. Agent je dobro vedel, kakšno plačo lahko dobim in kaj lahko pričakujem. Vprašal sem ga samo, ali je to prava poteza, in takoj ko je rekel da, sem bil za.

Ste pred podpisom pogodbe morda vedeli za finančne težave, ki jih je klub imel v preteklosti?
Ne, nisem vedel. Izvedel sem, ko sem govoril z Devinom Oliverjem, preden sem prišel sem. Ko pa sem se dogovoril za pogodbo, pa o preteklih finančnih težavah nisem vedel ničesar. Z Devinom sva se slišala pred prihodom v Ljubljano in povedal mi je, da je za lani dobil poravnane vse obveznosti in da glede denarja ni bilo težav. To je bilo zame dovolj.

Novo vodstvo ima visoke ambicije in želi pripeljati Olimpijo na pot, na kateri je nekoč že bila. Verjamete, da jim to lahko uspe?
Mislim, da lahko, zakaj pa ne. Ima vse pogoje - z izjemo proračuna. Nov pokrovitelj Petrol res stoji za ekipo in to pomeni vse. Takšna je realnost evropske košarke. Moraš imeti dobrega pokrovitelja, ki je pripravljen podpirati ekipo in želi biti uspešen. Prihod Petrola je velika stvar za klub. Mislim, da je to zadnji kos sestavljenke, da se najde konstanten proračun. Če se želiš meriti na najvišji ravni, moraš konstantno voziti kakovostne košarkarje, ki lahko igrajo na taki ravni. Pa ne samo enega ali dva igralca, ampak mora biti taka tako rekoč vsa ekipa. Za to pa potrebuješ denar. Olimpija ima vse možnosti in pogoje, da ji uspe. Potrebni sta samo kontinuiteta in rast iz leta v leto. Letos smo se spopadli s temi izzivi in bomo videli, kako se bo izteklo. Upam, da bo klub iz sezone v sezono napredoval in rasel.

Zdaj je napredek pokazala vsaj s tujimi košarkarji, ki ste se izkazali za prave okrepitve in dodano vrednost.
Moraš pripeljati dobre igralce, ki pa pridejo s proračunom. Tudi priložnost, ki jo klub predstavlja, je pomembna. Zame je na primer Olimpija bila ta priložnost, da igram na tej ravni. Žrtvoval sem nekaj denarja, da bi prišel sem, saj bi nekje drugje zagotovo lahko dobil nekoliko višjo vsoto, a sem tu prepoznal priložnost. Odločitev ni bila vezana samo na denar, ampak sem želel biti na pravem mestu in napredovati v karieri. Dokler bo Olimpija imela možnost, da nastopa v Ligi ABA in v evropskih tekmovanjih, bodo prihajali kakovostni igralci. Če bo višji proračun, bodo hodili še boljši in bolj nadarjeni.

Devin Oliver se je po uspešni lanski sezoni odločil, da ostane v Ljubljani. Se morda tudi vi vidite v Olimpijinem dresu več kot le eno sezono?
Sem odprt tudi za to, zakaj pa ne. Kot sem rekel, tu sem zelo zadovoljen in dobro se počutim. V karieri je zelo pomembno, da najdeš kraj, kjer se dobro počutiš. Definitivno sem odprt za kaj takega, če bo to najboljša možnost zame. Če bo Olimpija še naprej rasla, bo morda najbolje zame, da bom še naprej tu igral. Toda to bo odločitev, ki jo bom sprejemal, ko bo čas za to. Trenutno težko razmišljam o tem, saj pravim, da komaj razmišljam o določenih tekmah, ker jih imamo toliko (smeh, op. a.). Zagotovo pa sem odprt tudi za kaj takega. Vesel sem. Verjetno je Ljubljana mesto, kjer sem se v karieri do zdaj počutil najbolje - kar zadeva vse, življenje, mesto, vse ugodnosti … Če vse seštejem, sem tu najbolj zadovoljen, kjer koli sem bil do zdaj. Če bom igral tu še naprej, je to zagotovo dobra stvar, saj bom vedel, da bom nekje, kjer se imam dobro. Če se bom odločil za nadaljnje sodelovanje z Olimpijo, bo tudi to razlog, da ostanem.

Po univerzi Michigan ste igrali še v Franciji, Italiji in Grčiji. Lahko primerjate raven tekmovanj s temi, ki jih igrate zdaj z Olimpijo?
Liga prvakov je močno tekmovanje, eno najboljših v Evropi in predstavlja izziv. Uživam na teh tekmah, saj rad pokažem, da se lahko merim z nekaterimi najboljšimi igralci v Evropi. To je za vsakega velika priložnost. Liga ABA je zame nekaj novega, in preden sem prišel, nisem veliko vedel o njej. Gre za zelo izenačeno tekmovanje s številnimi močnimi ekipami. Tri ekipe izstopajo, a tudi te niso nepremagljive in so izgubile z nekaterimi, ki so približno tako močni kot mi. To dela ligo zelo konkurenčno. Je nepredvidljiva. Vedno obstaja možnost, da nekdo preseneti, in to dela sezono zanimivo. Pogled na lestvico pokaže, da je liga zelo izenačena in da se marsikaj lahko zgodi. Da smo konkurenčni v tej ligi, moramo biti ves čas osredotočeni. Spominja me na čas na kolidžu v Michiganu in konferenco Big Ten, kjer je bilo podobno in je vsak lahko premagal vsakogar. O slovenski ligi sva že govorila. Tudi tu veliko ekip igra dobro košarko, nekaj je dobrih mladih košarkarjev. Proti nam so vsi maksimalno motivirani in nas hočejo premagati. Proti nam dajo vse od sebe. To pomeni, da ne smemo nobene tekme vzeti z levo roko v nobenem tekmovanju. Če nismo povsem osredotočeni, nimamo možnosti za zmago. Če hočemo zmagovati, moramo biti ves čas pozorni tudi v slovenski ligi. Ko nismo bili, smo izgubili. V regiji in v slovenski ligi je veliko nadarjenih igralcev. V regiji se igra dobra košarka in sistem za razvoj nadarjenih igralcev je pravi.

Dejali ste, da se radi merite z najboljšimi igralci v Evropi. Pred kratkim ste se tako srečali v Ligi prvakov z Gašperjem Vidmarjem, kapetanom slovenske reprezentance, ki je eden najboljših centrov v Evropi. Kako ste videli ta boj?
On je izvrsten igralec. Navdušen sem bil, ko smo igrali proti njemu. Zanimivo je, da igraš v Sloveniji za Olimpijo, potem pa se pomeriš s kapetanom reprezentance. Zanimiva dinamika športa. Ne veš, za koga ljudje navijajo, saj bi radi, da gre vsem dobro. Vidmar je zelo kakovosten košarkar, izkušen, pameten, seveda zelo močan ... Bilo je zabavno. Škoda, ker nismo dobili vsaj ene tekme, saj smo bili blizu. Bolje bi morali začeti obe tekmi, saj smo se potem vrnili. Je bilo pa zabavno se pomeriti z nekom, ki je tako dober. Moraš se pokazati, da si ustvariš ime in pridobiš spoštovanje na evropskem košarkarskem zemljevidu.

Pokazali ste, da se lahko kosate s centrom, ki je bil velika želja na primer Real Madrida. Imate ambicije po igranju na primer v Evroligi, ki je v Evropi najmočnejše tekmovanje, oziroma se vidite v tej ligi v nekaj letih?
Seveda, imam visoke ambicije in Evroliga sodi v njih. Ljudje vidijo, kje sem trenutno, in nekateri verjamejo, da lahko igram v Evroligi, drugi pač da ne. Glavno in najpomembneje je pogledati, od kod prihajam in kam sem prišel v nekaj letih. Kako daleč mi je uspelo priti. To potrjuje delo, ki sem ga vložil, koliko sem se naučil, kar zadeva igro. Posvetil sem se temu procesu in se osredotočal na stvari, ki so me naredile boljšega igralca. Glavno je, da sem začel razumeti, kaj ekipe potrebujejo od mene, in da bom hkrati uspešen. Na treningih se osredotočam na določene situacije, v katerih sem učinkovit. Verjamem, da lahko pridem do Evrolige, saj vidim košarkarje, ki igrajo v njej, Američane, proti katerim sem igral in jih premagoval na kolidžu. Vidim se na tej ravni. Zagotovo pa me čaka še veliko dela, a še enkrat, če bom še naprej tako napredoval in se učil, kot sem v zadnjih letih, ne vidim razloga, da mi nekoč ne bi uspelo.

Z Devinom Oliverjem sta se odlično ujela in z njim preživite veliko časa. Sta se poznala že prej, glede na to, da sta tudi oba iz zvezne države Michigan?
Pred tem nisem vedel zanj. Ko se je odločil, da podpiše novo pogodbo in pride nazaj, me je poklical in od tedaj sva bila ves čas v stiku. Bistveno lažje je, če imaš nekoga, ki ima izkušnje z življenjem tu, hkrati je tvoj rojak oziroma celo iz iste zvezne države. Z Devinom se tako ali tako ni težko ujeti, saj se z vsemi razume. Je taka oseba. Veliko časa preživiva skupaj. Ko kot Američan igraš v Evropi, daleč od svojega doma, se navežeš in zanašaš drug na drugega. Razumemo izzive, s katerimi se spopadamo, in kako nam je, zato je normalno, da veliko časa preživiš skupaj.

Devin je v intervjuju pred sezono dejal, da je septembra z navdušenjem spremljal pohod Slovenije na evropski vrh in bil velik navijač reprezentance. Ste tudi vi gledali EuroBasket in kako ste videli slovensko izbrano vrsto?
Z Devinom in Gregorjem Hrovatom smo finale gledali v mojem stanovanju. Kot košarkar rad gledam košarko na najvišji ravni. Gledal sem EuroBasket, ves čas spremljam Evroligo in Ligo NBA. Ceniš košarkarje, ki igrajo na tej najvišji ravni. Slovenijo je bilo zelo zabavno gledati, saj je igrala kot prava ekipa. Užival sem. Igrali so pravo ekipno košarko. Na EP-ju vidiš veliko nadarjenih ekip, ampak Slovenija je bila res izjemna kot moštvo in s tem se je razlikovala od drugih. Primer je finale, ko se je poškodoval Dončić, Dragiću pa ni ostalo nič energije, so v ospredje stopili drugi, odigrali izvrstno in dokončali delo. To dokazuje, da je bila Slovenija več kot le nekaj igralcev. Da je dosegla ta uspeh, gredo zasluge vsem igralcem. Videlo se je, da res uživajo, ko igrajo skupaj.

Ste pred prihodom k Olimpiji poznali vse te glavne slovenske košarkarje?
Iskreno povedano, nisem vedel, koliko dobrih igralcev prihaja iz Slovenije. Številne sem poznal oziroma vedel zanje, a nisem vedel, da so vsi iz Slovenije. Odkar sem tu, zares cenim košarko, ki se igra v Sloveniji in v regiji. Kot sem rekel, sistem za razvoj mladih igralcev je zelo učinkovit. Res cenim košarko, ki se tu igra.