Mislim, da je bila to daleč najbolj talentirana ekipa, v kateri sem igral v Evropi. Najbolj izjemna stvar je bila kemija v našem moštvu. Nikoli ne bom pozabil fantov, kot so Ariel McDonald, Marko Milic, Hafo, Marion K., Marko Tuskic, J. Danilo, R. Nesterivic, Dusin itd.
Konec leta 2004 je 213 centimetrov visoki Gruzijec zaradi poškodbe kolena zapustil Portland, od takrat pa se o njem ni veliko slišalo. Angleška verzija Wikipedie je januarja zapisala, da naj bi Stepania končno okreval in da bo v kratkem podpisal pogodbo z enim od evropskih klubov. No, izteklo se je drugače. Po besedah generalnega sekretarja gruzijske košarkarske zveze Meraba Ratišvilija in predsednika tbilisijskega Maccabija Jamlata Huhašvilija je Stepania pri 30 letih kariero končal in zdaj z bratom in mamo živi v ZDA. Huhašvili ga je nedavno obiskal prek luže in je za MMC povedal, da bo v Ameriki (verjetno v Seattlu) nadaljeval svojo pot kot skavt ali trener.
Najboljši pri Rileyju
Stepanio, ki je v Slovenijo prišel s 17 leti, si bomo iz Olimpijinih časov najbolj zapomnili po odločilnem košu v zadnji sekundi tretje tekme osmine finala proti Ciboni, bil pa je tudi najboljši strelec zmajev v polfinalu proti Olympiakosu, ko je dosegel 12 točk. V Tivoliju je ostal vse do januarja leta 1999, nato pa se je preselil v Seattle, ki ga je leta 1998 na naboru Lige NBA izbral kot 27. Konec leta 2000 se je prek New Yorka in Toronta preselil v New Jersey, oktobra leta 2001 pa je odšel k Miamiju, kjer je našel zaupanje legendarnega trenerja Pata Rileyja in preživel svoji najboljši sezoni v NBA-ju.
Še pomnite Henriejeve trojke?
Ko je Zmago Sagadin v Tivoli leta 1996 iz belgijskega Aalsta pripeljal Darrena Henrieja, si je verjetno le malokdo mislil, da bo belopolti Američan postal eden glavnih ljubljencev ljubljanskega občinstva. Toda pogumni Henrie, ki se ni veliko menil za natančno opredeljeno Sagadinovo taktiko, ki ni bila prizanesljiva do serijskih metalcev trojk, je z uspešnimi meti izza črte konstantno skrbel za navdušenje na tivolskih tribunah.
Podal se je v akademske vode
Fizično ne dovolj dobro pripravljen za visoke Sagadinove zahteve je Olimpijo zapustil že po eni sezoni, naslednji dve leti je nosil dres Splita in Asvela, nato pa je postal pravi "globetrotter". Večino časa je preživel v Venezueli, vmes pa je skočil še v Žalgiris in Dominikansko republiko. Kariero je sklenil leta 2002 v Hongkongu, zdaj pa je zaposlen na Independence High School v kraju Thompson's Station v ameriški zvezni državi Tennessee. Tam vodi športni oddelek fakultete in je trener študentske košarkarske ekipe.
Prijatelji v Ljubljani, držite ga za besedo!
Simpatičnega Američana smo za komentar uspeha Smelta Olimpije izpred 10 let prosili po elektronski pošti. Prijazno se je odzval in odgovoril naslednje: "Spomini na čas, ki sem ga preživel v Sloveniji, so mi bili vedno zelo ljubi. Težko je verjeti, da je že deset let, odkar smo z Olimpijo igrali tako dobro. Mislim, da je bila to daleč najbolj talentirana ekipa, v kateri sem igral v Evropi. Najbolj izjemna stvar je bila kemija v našem moštvu. Nikoli ne bom pozabil fantov, kot so Ariel McDonald, Marko Milic, Hafo, Marion K., Marko Tuskic, J. Danilo, R. Nesterivic, Dusin itd. Vem, da nisem pravilno zapisal njihovih imen, toda vsi so bili izredni ljudje in dobri prijatelji. Vedno smo se imeli lepo, ne glede na to, kje smo bili. Zelo lepe spomine imam na odločilno tekmo v Italiji, ko smo se uvrstili na Final four. Izkušnja v Rimu je bila neverjetna. Res sem hvaležen, da sem bil del tega uspeha. Samo želim si lahko, da bi spet zaigrali skupaj, mogoče bi postali evropski prvaki. Služba in moja nova žena (poročil sem se julija lani) me držita v Tennesseeju, toda z veseljem bi se rad nekoč vrnil in obiskal vse prijatelje v Ljubljani, ki jih nisem videl več let."
Prek Krškega in Olimpije na vrh Evrope
Pravo nasprotje na videz zadržanega Henrieja je bil Ariel McDonald. "Šovman", ki mu je v naslednjih letih uspela še največja kariera od vseh tedanjih Olimpijinih šampionov, je bil v sezoni 1996/97 za Markom Miličem drugi najboljši strelec zmajev v Evroligi s povprečjem 12,4 točke na tekmo. V Olimpijo je skupaj s Tomom Mahoričem in Marijanom Kraljevičem prišel iz krškega Interierja, s katerim je leto prej igral v finalu državnega prvenstva.
McDonald's ali Burger King?
Leta 1999 je odšel v Maccabi iz Tel Aviva, kjer je leta 2001 slavil v Suproligi, leta 2000 in 2002 pa je z Izraelci igral na zaključnem turnirju Evrolige. Na Bližnjem vzhodu je zaslovel tudi s televizijskim oglasom za verigo trgovin s hitro prehrano Burger King, kjer mu je prišel še kako prav njegov priimek (vsi vemo, kaj je McDonald's). V oglasu je nastopil z besedami: "Poslušajte McDonalda - Burger King je pravi". Vendar je vrag kmalu vzel šalo, saj mu je McDonald's vrnil s svojim oglasom, v katerem je uporabil njegov citat iz intervjuja za neko revijo, v katerem je Ariel dejal, da pogosto zaide v - McDonald's!
Sodišče: Ariel nima prav
McDonald je nato celo tožil ameriško multinacionalko, da je uporabila njegovo ime in navedke brez dovoljenja, McDonald's pa je na obtožbe odgovoril s protiudarcem in Burger King obremenil, da je v svojem oglasu uporabil nepravilne prijeme in s tem škodil ugledu McDonald'sa. Izraelsko vrhovno sodišče je odločilo v prid slednjega.
V Kataloniji druga pomlad
Po manj uspešnih epizodah pri Panathinaikosu in Dinamu iz Moskve McDonald zadnji dve sezoni igra za Girono. Pri 35 letih doživlja drugo pomlad, saj je s klubom iz Katalonije pred dnevi osvojil Pokal Fiba. Tako kot na zaključnem turnirju Suprolige pred šestimi leti je bil tudi tokrat najboljši igralec zaključnega turnirja, potem ko je v polfinalu in finalu dosegel po pet trojk s skupnim odstotkom 10/16. V finalu proti ukrajinskemu Azovmašu je v statistiko vpisal 25 točk. Girona s trenerjem Svetislavom Pešićem in Gregorjem Fučko trenutno zaseda peto mesto v španskem prvenstvu.
Marko Milič nam je v pogovoru zatrdil, da je tudi McDonaldu težko, ko sliši, kaj se letos dogaja pod Rožnikom. Ko sta se pred kratkim srečala, ni mogel verjeti, kako je mogoče, da je klub v tako nezavidljivi situaciji.
Kako na dogodke izpred desetih let gleda Milič, si preberite v petek. Med drugim boste izvedeli, kdo si je najbolj zapomnil njegovo razbitje table ob silovitem zabijanju na tekmi za 3. mesto proti Asvelu.
Matej Rijavec
Mislim, da je bila to daleč najbolj talentirana ekipa, v kateri sem igral v Evropi. Najbolj izjemna stvar je bila kemija v našem moštvu. Nikoli ne bom pozabil fantov, kot so Ariel McDonald, Marko Milic, Hafo, Marion K., Marko Tuskic, J. Danilo, R. Nesterivic, Dusin itd.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje