Sorodna novica Goran Dragić se je poslovil od košarke tam, kjer je najraje: na igrišču v družbi prijateljev

Slabi dve leti po zadnji reprezentančni tekmi in dobro leto dni po zadnji klubski tekmi je Dragić na svoj poslovilni šov v Stožice povabil številne legende slovenske in mednarodne košarke. Dogodek je poimenoval Noč zmaja. Začelo se je že s petkovo gala dobrodelno večerjo, končalo pa s spektaklom, kot ga slovenski šport ob slovesu kakšnega igralca še ni doživel. Revijalna tekma je bila večkrat prekinjena za razna presenečenja (tudi za dvoboj ena na ena Gogi : Zoki; zmagal je seveda starejši brat), ob polčasu je strasti razvnel šov v slogu Super Bowla (tudi z Dragićevim sosedom iz Kosez Magnificom), bolj kot je šla tekma h koncu, bolj je bila dvorana nabita s čustvi. Čas je bil za poslovilne besede zlatega kapetana in za kakšno solzo. "Mislim, da je to eden najlepših večerov v mojem življenju. Da končam tam, kjer sem bil najraje, na igrišču, v družbi prijateljev in soigralcev. Hvala vsem, ki ste prišli." Sama tekma posebnih košarkarskih užitkov ni nudila, to je treba priznati. Dragić: "Več smo zgrešili kot zadeli. A tako pač je, nismo več mladi. Sam sem zadnje leto bolj opravljal vlogo "uber voznika" za svoje otroke."

Podmladek družine Dragić bo kmalu zrel za nabor
Dobrodelna tekma, ki so jo prenašali tudi pri Ligi NBA, od koder sta prišla tudi sodnika, ki sta delala družbo Sašu Puklu, se je končala z zmago ekipe Team GOGI nad ekipo Team LUKA s 106:86, košarkar s številko 3 pa je dosegel 23 točk. "Skrbela me je telesna pripravljenost. Eno leto nisem treniral. Noge so bile odrezane. Vesel sem, da je tekme konec. Mislim, da je bil dogodek lep. Vsi igralci so rekli: vsa čast organizatorjem." Na koncu so bili z Goranom na parketu oče Marinko, brat Zoran ter sin Mateo in nečak Marko, ki sta bila zelo motivirana in sta pokazala, da že obvladata košarkarske veščine. Igralci se niso preveč naprezali, nihče ni želel tvegati poškodbe, so pa nekateri poskrbeli za obilo zabave, predvsem Luka Dončić (s sredine igrišča mu sicer ni uspelo zadeti), Nikola Jokić in Boban Marjanović, ki je imel kljub svojim 2,24 metra od vseh še najbolj mirno roko pri metih za tri točke.

Jure Zdovc: Bil je moj najljubši igralec
Občinstvo je zavzeto sodelovalo in pogosto skandiralo "MVP, MVP" in "Gogi, Gogi". Pri navijačih ima Dragić posebno mesto ne le zaradi nepozabnega Carigrada 2017, ampak tudi zato, ker je ostal skromen fant, ki ga slava ni spremenila, in ker prihaja iz delavske družine. "Še enkrat mu želim čestitati za fantastično kariero. Goran je bil moj najljubši igralec. Podobno zgodbo ima za seboj kot jaz. Z zavzeto obrambo si je izboril svoje mesto in počasi gradil kariero. Nič mu ni bilo podarjeno, trdo je moral garati, a za trud je bil poplačan. Kdo bi si mislil, da bo na primer igral tako pomembno vlogo v takšnem klubu, kot je Miami," nam je povedal Jure Zdovc, med drugim tudi selektor slovenske reprezentance, ki je leta 2009 na evropskem prvenstvu, na katerem je Dragića v odločilnih trenutkih mučila poškodba, osvojila četrto mesto, predvsem v polfinalu pa je zadišalo po medalji, a je sanje po podaljšku končala Srbija.

Deveterica z NBA-prstanom
Zdovc, ki si je še v časih Dražena Petrovića izboril mesto v prvi peterki jugoslovanske reprezentance, je pred 19 leti v Tivoliju na Večeru velikanov dočakal odmevno slovo, takrat se je zdelo, da morda nihče ne bo presegel tolikšnega števila zvezdnikov. Dragić jih je včeraj zbral še mnogo več, tudi takšnih z NBA-prstani (McHale, Nowitzki, Jokić, Bosh, Nesterović, Udrih, Čančar in navsezadnje Kokoškov in Gentry kot pomočnika trenerja) in nazivi MVP igralec sezone (Jokić pri tem izstopa s tremi). "Lepo je bilo. Priredili so mu krasen večer. Žal mi je le, da je Dirk Nowitzki poškodovan in ni mogel igrati," nam je še povedal Zdovc, ki je trenutno brez trenerske službe. Mimogrede: Nowitzki, leta 2011 prvak z Dallasom, proti Dragiću ni nikoli igral.

Kje ste bili 17. septembra 2017?
Noč zmaja je privabila navdušence od vsepovsod. Pred dvorano smo srečali druščino razigranih hrvaških ljubiteljev košarke, ki so se pripeljali iz (zelo košarkarskega) Zadra in se po tekmi takoj vrnili. "Lepa prireditev, splačalo se je pripeljati sem – zaradi Gorana in zaradi vseh zvezd," so nam povedali. Zelo opazna je bila družina iz Sežane, ki je ob robu igrišča mahala s transparentom "Hvala, zlati Gogi". Mati Ingrid je košarko vzljubila aprila 1997, ko je bila ob nastopanju Olimpije na turnirju Final four ravno v porodnišnici. Rodila se je hči Laura, ki je navijaške strasti izživela zlasti na EP-ju 2017. Spominja se skoraj vsake podrobnosti: "17. september 2017. Zlata medalja. Žal sem bila doma, ker me ati ni želel peljati v Carigrad. On je vztrajal, da navijamo doma. Prvo tekmo prvenstva je namreč gledal med košnjo trave in tudi vse naslednje tekme je gledal kar v opravi za košnjo. Rekel je, da očitno to prinaša srečo, zato ne gre tvegati s potjo v Carigrad."

Zbrali več kot 600 tisoč evrov
Noč zmaja je upravičila in celo presegla vsa pričakovanja. Organizatorji so si močno oddahnili, eno leto so pripravljali spektakel in poskrbeli za najmanjše podrobnosti. V primerjavi s prvotnimi načrti se je projekt finančno "napihnil" dvakratno. A Dragiću ni bilo treba dodati niti evra. Včeraj je vse delovalo brezhibno. Posebno dimenzijo je dogodku dodala dobrodelnost. S petkovo dražbo, SMS-sporočili in vstopnicami so neuradno zbrali več kot 600 tisoč evrov za mlade športnike, ki potrebujejo podporo (uradna številka bo znana do ponedeljka). Dragićeva zgodba naj jim bo ob tem navdih. Kot so zapisali na nba.com, je bila to ena bolj podcenjenih zgodb o uspehu v košarkarski zgodovini.

Srečno, zlati kapetan!

Izjave po Dragićevem slovesu
Klemen Prepelič: "Verjetno sem užival bolj kot na tribunah. Zelo čustvena tekma, minimum, kar si je Gogi zaslužil. Hvaležen sem, da me je povabil, da sem lahko bil del tega spektakla, in bilo je zelo lepo. Gogi je bil tisti, ki je bil vedno znova prvi v dvorani, zadnji šel ven, vedno znova nas je vlekel naprej. On je naš zlati kapetan, bil je nesporni vodja tiste zlate generacije, kar je obrnilo marsikatero kariero na glavo, in nismo si znali niti predstavljati."

Zoran Dragić: "Na koncu je bilo že malo naporno. Zaslužil si je tako slovo. Hvala vsem navijačem in vsem, ki so prišli in so se odzvali. Tukaj lahko vidite, kako velika oseba je bil, predvsem pa, da je še zmeraj ostal isti, kot je, in želim mu vse najboljše v prihodnosti, v kar koli se bo vrgel."

Boban Marjanović: "Super. Bilo je polno emocij, videl sem čustva v njegovih rdečih očeh, malo solz sreče. Je borben in dober človek, dober košarkar. Bila je lepa izkušnja, lep šov, neka lepa prezentacija, da se on zahvali vsem nam in da se mi zahvalimo njemu za vse, kar je naredil za košarko, Slovenijo in nas, prijatelje."

Chris Bosh: "Vse za Gorana. Nisem imel namena igrati, ker nisem igral tako dolgo. A želel sem si biti zraven, proslaviti njegovo kariero. Ne dobijo vsi takšne priložnosti, ne dobiš poslovilne tekme, včasih ne dobiš niti slovesa. Ko sem videl Raša Nesterovića, da je šel na parket, sem si rekel: 'Okej, nekajkrat lahko grem gor in dol.'"

Robin Lopez: "Posebna noč, eden mojih najljubših košarkarskih spominov vseh časov. Videti Gogija z družino, na klopi ponovno s Stevom Nashem ... Težko je najti besede. Ena najboljših košarkarskih noči, kar sem jih imel."

Raša Nesterović: "Super. Cel dogodek, že včeraj in danes, pa tisto, kar še bo. Mislim, da bi bil lahko večkrat kakšen tak veliki športni dogodek in ne samo upokojitve. Ne zgodi se vsak dan, da imaš na enem mestu tako veliko igralcev, v bistvu legend in en del evropskih šampionov."

Sani Bečirović: "Čustveno, tako kot vsi prisotni v dvorani. Vsi vemo, kaj je Gogi dal za slovensko košarko, kaj nam je prinesel. Danes pa smo bili dokaz temu, kaj je Gogi pomenil v svetovnem merilu. Vse te zvezde, ki so se odzvale, je samo še en dokaz več, za kakšnega igralca je šlo, predvsem pa za kakšnega človeka gre. In zato še enkrat: Gogi, vsa čast, uživaj maksimalno v pokoju."