118 kg naokrog prenaša z veliko lahkoto in gibljivostjo. Tudi včeraj smo videli, kako so se od njega pogosto odbili kar po trije košarkarji. Sinoči v Moskvi je bil dominanten. Že v prvih 12 minutah je s 17 točkami presegel svoj evroligaški rekord, s košarkarji Himkija je igral simultanko. Ko se je usedel na klop, je Himki v trenutku odšahiral nekaj usodnih potez in Olimpija se ni več pobrala niti po vrnitvi Baynesa, ki je tekmo končal z izjemnimi 27 točkami ob fantastičnem metu iz igre 10/12, nabral pa je še deset skokov.

To je že tretji dvojni dvojček Avstralca na štirih evroligaških tekmah. To letos ni uspelo še nobenemu drugemu košarkarju. Baynes v dresu Uniona Olimpije igra odlično. Svojo statistiko iz krstne in edine evroligaške sezone do zdaj, ko je pred tremi leti zaigral za Lyetuvas Rytas, je več kot potrojil. Aron je z naskokom tudi najboljši skakalec letošnje Evrolige. Po statističnem indeksu je med najboljšimi, po učinku glede na minutažo pa celo najboljši med skoraj 300 košarkarji, kolikor jih igra v Evroligi.

Skratka, samo naj naj o letošnji avstralski okrepitvi. Zanimivo je, da Baynes v Evroligi igra z naskokom bolje kot v Jadranski ligi. Očitno mu evroligaška košarka bolj ustreza. V evropski eliti je dovoljena trša igra, v jadranski konkurenci pa je manj robustnih centrov in sodniki njegove poteze hitro ocenijo kot osebno napako, ko se lažji centri kar odbijajo od Olimpijinega junaka.

Aron Baynes je kar tretjino tekem predčasno končal s petimi osebnimi napakami, prav vedno pa je nabral vsaj tri. In to ob majhni minutaži, saj v povprečju ne igra niti en polčas. V Evroligi je Baynes na parketu več minut. Očitno v jadranski konkurenci ne more izkoristiti vsega svojega potenciala.

Baynes je med soigralci znan kot neizprosen borec. Na treningih Alenu Omiću v medsebojnih dvobojih ni lahko, Baynes pa tudi sam stakne veliko poškodb. Nazadnje sta med tekmo z glavama trčila s soigralcem Dominicom Watersom. A ne stoka, bolečine prenaša prav junaško.

Nedvomno je za letošnjo Olimpijo zelo koristen igralec. Ko sem ga na olimpijskih igrah v Londonu vprašal, zakaj se je že pred igrami odločil za podpis pogodbe z ljubljanskim klubom, ko pa bi si s predstavami v Londonu lahko dvignil ceno, je odvrnil, da je Olimpijo izbral zato, ker bi se rad dokazal v Evroligi. To mu je tudi uspelo. Že v prvem mesecu. Zdaj se že postavlja vprašanje, do kdaj bo ostal v Ljubljani. Ob takšnih predstavah je maj zelo daleč.

Franci Pavšer, Športna zgodba, Val 202