"Moj idol je Novica Veličković, ki trenutno igra pri Real Madridu. Nekateri so rekli, da sva si kar podobna. Tudi meni odgovarja njegov način igre. Raje igram z obrazom proti košu kot pa povsem pod obročem. Rad imam igralce, ki so raznovrstni – prodirajo, skačejo, podajajo. V glavnem igralec mora biti vsestranski," je Pajić razkril, s čim ga je srbski reprezentant navdušil.

V prvi sezoni dobiva precej priložnosti
204 centimetrov visoki košarkar letos prvo sezono igra v Ligi Telemach. Prvi ekipi ga je priključil Miro Alilović, po odhodu Alilovića k Olimpiji pa je pravo priložnost dočakal pod vodstvom Gašperja Okorna. "V prvi sezoni v prvi ligi se mi zdi, da sem se kar dobro znašel. Hitro sem se privadil na člansko košarko. Sem zadovoljen. Gašper mi je dal priložnost in mislim, da jo lepo izkoriščam," je dejal Pajić, ki v povprečju v državnem prvenstvu dosega nekaj več kot sedem točk in štiri skoke na srečanje.

S svojimi igrami je krilni center, ki ima kljub višini tudi "mehko" roko, kar zadovoljen, večje želje pa so imeli mladeniči s Kodeljeva glede klubskih rezultatov: "Pričakovali smo več. Želja je bila uvrstitev med prve štiri in povratek v Ligo NLB. Sezona sicer še ni končana, a trenutno nam ne gre vse po načrtih."

Na treningih bo poskušal navdušiti tudi Maljkovića
Pajić je blestel letos v mladinski kategoriji. V navezi z Luko Rupnikom, s katerim se odlično ujameta, je popeljal Slovan do naslova mladinskega podprvaka, a Ljubljančani so pričakovali še več: "Sezona gre po načrtih, kot sem si sam zadel. Končal sem z mladinsko košarko, s katero pa nisem povsem zadovoljen, saj smo bili drugi. Res pa je, da nismo veliko skupaj igrali in trenirali. Gašper Okorn mi v članski ekipi namenja precej priložnosti, česar sem zelo vesel in upam, da sem zaupanje tudi čim bolj izkoristil."

Marko si je z uspešnimi igrami prislužil tudi vpoklic na treninge, ki jih vodi Božidar Maljković, a se zaradi bolezni prvega ni mogel udeležiti. Novi selektor bo s temi treningi spoznal mlade slovenske košarkarje, ki po besedah Pajića premorejo dovolj potenciala, a normalno je za razvoj potrebnega še ogromno dela: "Mislim, da je v Sloveniji lepo število perspektivnih mladih košarkarjev. Vse nas pa razumljivo čaka še veliko dela, da bomo lahko nadomestili te, ki zdaj nosijo breme reprezentance. Te so res vrhunski, a mislim, da ima Slovenija kljub vsemu precej potenciala."

Alilović ga je iz Kamnika pripeljal v Ljubljano
"Za košarko me je navdušil najstarejši brat, ki jo je treniral. Sam nisem vedel, s katerim športom bi se ukvarjal oziroma kaj bi pričel trenirati. Tako, da me je potem navdušil brat in sem se odločil pravilno. Brata sta tudi moja največja navijača. Praktično na vsaki tekmi me spremlja najstarejši. Vseskozi sva tudi na vezi po telefonu. Velika navijača pa sta tudi nečakinja in nečak," je razlog, da se je pričel ukvarjati s košarko navedel mladenič, kateremu družina ves čas stoji ob strani.

Kamničan je najprej igral pri Komendi, ko je dopolnil 15 let, pa se je preselil v Ljubljano k Slovanu: "Nekaj ponudb sem imel tudi še iz drugih klubov. Vemo vsi, da Slovan odlično dela z mladimi. Miro Alilović me je tedaj povabil k Slovanu in tega nisem mogel zavrniti. Veliko odličnih igralcev je nastalo pri Slovanu. Prestop k Slovanu je bila tudi moja želja."

Na Kodeljevem se je veliko naučil
Alilović je v njem prepoznal talent in od zdajnšnjega trenerja Olimpije se je Pajić kasneje tudi ogromno naučil: "Največ sem se naučil, od kar sem iz Komende prišel k Slovanu. Torej od Nejca Višnikarja in Mira Alilovića. Veliko me je naučil tudi Okorn, ki mi je dal priložnost, da igram. Te trije so za enkrat najbolj vplivali na mojo kariero."

Kot zelo mlad je torej odšel od doma, kar je bilo na začetku kar težko, a Marko se je počasi navadil in se kasneje – tudi po igrah sodeč – v Ljubljani odlično znašel: "Na začetku moram priznati, da mi je bilo dva ali tri mesece kar težko. Navezan sem bil na svojo družino, a potem se navadiš. Tukaj so tudi ostali soigralci, s katerimi smo postali dobri prijatelji in skupaj preživljamo čas. Zdaj sem povsem navajen."

Sanje: Partizan in slovenska reprezentanca
O prihodnosti Pajić ne govori rad. Zaveda se, da se je njegova kariera šele dobro začela in bo za uspeh ter kakršen koli napredek potrebno še veliko trdega dela: "Težko reči, kje se vidim. Potrebno bo še veliko trdega dela in treninga. Upam, da mi uspe priti na nek višji nivo in da uspem narediti še kakšen korak naprej."

Vendar pa so sanje dovoljene in nekoč bi Kamničan rad oblekel dres Partizana, saj mu za beograjski "parni valjak" srce bije že od otroštva. Prav tako pa je velika želja, da bi nosil tudi dres slovenske izbrane vrste: "Sanje so vsekakor, da bi zaigral za košarkarski klub Partizan, saj zanj navijam že od otroštva. Velika želja pa je vsekakor tudi, da bi nekoč oblekel dres članske reprezentance Slovenije. To je eden izmed glavnih ciljev. Upam, da mi uspe in da si bom lahko kruh služil z igranjem košarke."