Na domačem turnirju najboljših svetovnih reprezentanc leta 1998 so zasedli nehvaležno četrto mesto - najboljšo uvrstitev od debitanskega nastopa leta 1986. Odločilna sta bila poraza z Jugoslavijo v polfinalu, kjer jih je z 31 točkami pokopal Dejan Bodiroga, in ZDA v tekmi za tretje mesto.

Tokrat ekipa na čelu z legendarnim trenerjem Panagiotisem Yannakisem na Japonsko prihaja z odkrito željo po svetovnem prestolu. Za to ima več kot dobre razloge. Yannakis, ki je kot igralec osvojil EP leta 1987, je ustvaril dobro uigrano in enotno ekipo, ki v 12-članski zasedbi nima nobenega superzvezdnika. Ima pa nadvse sposobne igralce na vseh položajih. Najboljšo evropsko branilsko postavo sestavljajo Theodoras Papaolukas, ki je bil eden ključnih igralcev pri zmagi CSKA-ja na Final 4 Evrolige, dvakratni prvi obrambni igralec Evrolige Dimitrios Dimantidis, sijajni strelec Benettona Nikos Zisis ter branilca Panathinaikosa Nikos Hatzivrettas in Vasilis Spanoulis. Ta je v zadnji sezoni dokončno eksplodiral in si prislužil »vpoklic« v NBA (Houston Rockets). Pod košem bo imel poleg Lazarosa Papadopoulosa, ki se je uveljavil med OI-jem v Atenah, in kapetana Michalisa Kakiouzisa glavno besedo še Sofoklis Schortsianitis. Center Olympiakosa, tretji najboljši mladi igralec Evrolige v zadnji sezoni, s svojo dominantno postavo spominja na znamenitega NBA-orjaka Shaquilla O'Neala, zaradi česar ga kličejo tudi »Baby Shaq«.

Sireika ima dovolj orožij
Eno izmed največjih ovir grškega pohoda na prvo mesto v skupinskem delu naj bi predstavljala Litva, ki pa bo brez izjemnega organizatorja igre Šarunasa Jasikevičiusa, ki se zadnji dve leti ne udeležuje reprezentančnih akcij, in vsestranskega Ramunasa Šiškauskasa, za katerim je odlična, a tudi naporna sezona v Italiji. Tako se bo selektor Antanas Sireika moral zanesti na ostrostrelca Arvidasa Macijauskasa, ki se je po razočaranju v NBA-ju (NO Hornets) znova preselil nazaj v Evropo. A nasprotniki evropskih prvakov iz leta 2003 se ne bodo smeli osrediniti le nanj, saj bo imel izvrstno pomoč pod košem, kjer z igro po globini blestijo brata Lavrinovič in Robertas Javtokas. Del bremena z njihovih ramen bi morala prevzeti tudi Darius Songaila in 24-letni novopečeni član Maccabija Simas Jasaitis.

Turki brez glavnih zvezdnikov
Turki so po mizernem EP-ju v Srbiji in Črni gori na Japonsko prišli šele s posebnim vabilom Fibe. Selektor Bogdan Tanjević ima v moštvu nekaj nadarjenih igralcev letnikov 1985-1987 (Erden, Akyol, Demirel, Ilyasova in Akyol), ki pa še niso zagotovilo za osmino finala. Ob odsotnosti prvih zvezdnikov Mehmeta Okurja, Hidayeta Türkogluja in Mirsada Türkcana naj bi imela vodilno vlogo izkušena Ibrahim Kutluay in Serkan Erdogan, ki je letos v dresu Tau Ceramice nanizal nekaj izvrstnih predstav.

Nova zlata generacija?
Po desetletni suši, ki je sledila upokojitvi nepozabnega Oscarja Schmidta, imajo Brazilci znova talentirano ekipo, ki bi bila lahko prvovrstno presenečenje turnirja. Zdi se, da je »selecao« Aluisia Ferreire v najboljši izvedbi sposoben vsaj tolikšnega uspeha, kot ga je dosegla Schmidtova generacija na SP-ju leta 1986 (4. mesto). Eden izmed močnih argumentov je prvo mesto na prvenstvu Amerik leta 2005. Varovanci "Lule" Ferreire so v Dominikanski republiki zavzeto igrali tudi v obrambi in prvič v zadnjih štirih letih katero izmed ekip na Fibinih tekmovanjih zadržali pod 70 točkami. Trdna obramba jim bo v dvoboju z napadalnimi nasprotniki v skupini C še kako koristila. Drugi argument pa so sijajni igralci, ki jih vodi NBA-dvojec Anderson Varejao - Leandro Barbosa. Zlasti slednji je imel v dresu Phoenix Sunsov uspešno sezono. Na tekmo je v povprečju dosegal po 13 točk in bil tretji po odstotku zadetih metov za tri točke.

Naj se začne Bogutova era
Avstralija bo z nastopom na Japonskem sklenila štiriletni proces pomlajevanja reprezentance pod vodstvom Briana Goorjiana. Po sijajni predstavi na domačih olimpijskih igrah leta 2000 na krilih Luca Longleyja in Shana Heala sta sledila šok ter neuvrstitev na SP leta 2002, kar je stalo službe Phila Smytha. Goorjian je že v Atenah širši javnosti predstavil takrat 20-letnega Andrewa Boguta, leto zatem pa še Marka Worthingtona in Brada Newleyja. Na priprave za turnir na Japonskem je vpoklical kar 35 igralcev. Predvsem od Boguta, prvega izbora na draftu leta 2005, se pričakuje, da bo eden izmed zvezdnikov letošnjega prvenstva. Avstralci ne morejo računati na še dva izvrstna visoka igralca: soigralca Matjaža Smodiša pri moskovskem CSKA-ju Davida Andersena in Luka Schenskcherja, ki se pripravlja na NBA-sezono.

Skrivnost iz Perzijskega zaliva
Katarska reprezentanca ni bila do pred kratkim neznana le v svetovni, ampak tudi v azijski košarki. Vse se je spremenilo z mlado generacijo, ki je na azijskem mladinskem prvenstvu leta 2000 osvojila zlato medaljo. Ti igralci zdaj tvorijo jedro tudi v članski ekipi. V prvi vrsti velja omeniti Yaseena Ismaila, Hashema Zaidana in Daouda Muso. S trenerjem Joeyjem Stiebingom so lani na azijskem prvenstvu osvojili tretje mesto in se kot prva država iz Perzijskega zaliva uvrstili na SP. Američan je v ekipo vnesel disciplino in trdnejšo obrambo, pisano na kožo Katarcem, saj po atletskih sposobnostih bolj spominjajo na Afričane kot pa na Azijce. Nekdanji trener univerzitetne ekipe New Orleansa najbolj zagotovo pogreša višino, saj katarska reprezentanca v povprečju meri le dva metra.