Nova večnamenska dvorana v Ljubljani je bila pobožna želja številnih ljubiteljev športa, glasbe in spektaklov že dolga leta oz., bolje rečeno, desetletja. Starejši znanec, ki je ob koncu 70. let delal pri projektu Cankarjevega doma, je rekel, da je ob odprtju CD-ja hitro postalo jasno, kaj manjka mestu in Sloveniji. No, 30 let pozneje jo pa le imamo - dvorano Stožice, ki je v torek, 10. avgusta 2010, prestala krst, ki so ga v resnici malce pokvarili le Španci.

Spremenjeni utrip Ljubljane
Redkokdaj se v Ljubljani zgodi, da že sredi dneva začutiš valovanje ljudi, ki so namenjeni na tekmo, do začetka katere je še več ur. V zgodnjih popoldanskih urah je bila smer gibanja povsem jasna - proti Stožicam. Navijači in radovedneži, ki so želeli spoznati novo ljubljansko "školjko" ali "želvo", so zasedli ulice in lokale v BS 3, ki bodo do odprtja trgovinskega centra lahko dobro unovčili bližino dvorane in stadiona.

Na zbirni točki v senci stolpičev BS 3-ja je sledil nov spodbuden šok - neznanci so neznancem z istim ciljem veselo naročali pijačo, predvsem pa so se z navdušenim pričakovanjem pogovarjali o dvorani z velikim D-jem. Dve uri pred začetkom prve uradne tekme se je na še nedokončani ploščadi že trla množica ljudi. Številni so izkoristili priložnost in stopili do bližnjega stadiona, ki ga krst čaka v sredo in kjer so v tistem trenutku vadili slovenski nogometni reprezentanti. Sicer zaprti trening se je dalo prav imenitno opazovati s stopnic, ki se spuščajo v vkopani stadion.

"Dvorana je Tivoli"
Po sončenju in kakšnemu prigrizku pred dvorano, zunanje stojnice so bile zmerno obremenjene, je sledil vstop, ki je marsikomu vzel sapo. "Arena, kaj dvorana. Dvorana je Tivoli, tole pa je prava arena!" je bil ob pogledu na notranjost navdušen eden izmed obiskovalcev. Dobrih 12 tisoč obiskovalcev se je v razprodani dvorani udobno namestilo, nato pa je lahko uživalo v zgodovinskem dogodku za Ljubljano in slovenski šport.

Veličasten večer, pomankljivosti pa so:
Uvodni večer v dvorani, ki se ji je nekoliko poznalo, da so dela tekla do samega dne prireditve, je potekal gladko in brez večjih težav oz. celo bolje, kot so bila pričakovanja tistih, ki jih medijska in delavna vročica v zadnjih tednih ni obšla. Vseeno pa je bilo nekaj primanjkljajev in stvari, ki jih bo treba urediti do naslednjih stožiških večerov.

Semafor in LED-obroč - odsotnost dveh temeljev sodobnih večnamenskih dvoran je dokaz, da dvorana še ni dokončana oz. opremljena, tako kot bi morala biti. "Zabavna elektronika" zagotovo še pride v Stožice, upajmo, da že do Zavca.

Ozvočenje - malokdo je brez naprezanje razločno slišal uvodne govore ob odprtju in še pomembnejše poznejše delo uradnega napovedovalca. Zadevo je treba hitro popraviti, saj je nesprejemljivo, da sediš v prvi vrsti tribune, pet metrov od govornika, razumeš pa le vsako tretjo besedo.

Navijanje - himna, bučni pozdrav županu in žvižgajoč odmev ob omembi predsednika vlade ter aplavz slovenskim nogometašem so pokazali odlično akustiko dvorane, ki pa je tokratni obiskovalci v podporo košarkarjem večji del tekme niso izkoristili. Šele tesen izid in napeta končnica sta prebudila v dvorani pravo navijaško vzdušje.

Smetenje - zadeva je odvisna predvsem od navad obiskovalcev, res pa je, da iskanje koša ne sme biti več kot nekajsekundno opravilo. Znotraj dvorane so se nabrali kupi smeti, zunaj na hodnikih so bili umeščeni ne preveč privlačni, a zato dovolj veliki plastični zabojniki. V okolici dvorane je bilo znova občutiti pomanjkanje smetnjakov. Ob pogledu na hodnike in stopnišča je bilo težko reči, ali so tla umazana še od zaključnih del in prehitrega čiščenja, ali pa je podlaga preveč občutljiva na umazanijo, prinešeno na obuvalih obiskovalcev.

Stranišča - dovolj jih je in so prav prostorna, samo hranilniki mila in papirnatih brisač so tako kot tamkajšnji smetnjaki premajhni za takšno število ljudi. A hkrati velja tukaj omeniti prizadevnost osebja, ki je med tekmo dvakrat napolnilo oz. izpraznilo omenjeno, kar je izničilo to pomanjkljivost.

Zrak v dvorani - razprodana dvorana ob toplem večeru sta dvignila temperaturo, tako da je bilo marsikomu na zgornji tribuni že pošteno vroče. Za nekaj začudenih pogledov je poskrbel tudi dim v zgornjem delu dvorane, ki se je razvil ob koncu 2. polčasa. Vsaj pozimi se ni bati, da bi zmrzovali v dvorani.

Kakšna je uvodna ocena?
Najverjetneje najboljši način, da bomo res cenili pridobitev stožiške dvorane je, da oktobra gremo najprej v Tivoli na hokej in Ebel ligo, nato pa nazaj v Stožice na košarko in Evroligo. Ampak tukaj obstaja en velik in pomemben če v podobi Union Olimpije, katere stanje najbolje povzema zapis s foruma: "Ilievski in Ožbolt igrata ena na ena čez celotno igrišče". Naslednje pomembno vprašanje je, kdaj oz. zaradi koga bo dvorana v Stožicah znova polna zaradi športnega dogodka? Mogoče že Dejan Zavec, mogoče ...