Martin Luther King je v enem najbolj zgodovinskih in citiranih govorov povzel več kot 100 let dolgo neenakopravnost, trpljenje in krivice, ki so jih bili deležni Afroameričani v "najbolj demokratični državi na svetu". A bolečine in krivic ni usmeril v maščevalnost, poravnavo krivic, ampak v preprosti, a hkrati doneči "I have a dream," ki je razkril sanje v podobi enakopravne države, enakopravne za vse državljane.

Kingovo pot dokončal Barack Obama
Usoda je po navadi kruta, saj nosilci sprememb po boljšem ali bolj poštenem jutri ne naredijo vedno zadnjega koraka. V zgornjem primeru je King slabih pet let pozneje klonil pod streli atentatorja, a njegova misel je preživela. Zadnji korak njegove sanjske vizije je uresničil Barack Obama, ki je na začetku lanskega dela prisegel kot prvi afroameriški predsednik ZDA.

Sanjsko moštvo: Barcelona 1992
Beseda sanje ima močno asociacijo tudi v ameriškem športu - seveda košarki, s katero je tesno povezana besedna zveza "dream team" - sanjsko moštvo. Ko je v 80. letih profesionalizem dokončno in odkrito dobil mesto v olimpijski družini, je prišel trenutek za uresničitev sanj ameriških ljubiteljev košarke. Ti so lahko prvič videli moštvo, sestavljeno iz največjih zvezdnikov. Dvanajsterica je na olimpijske igre v Barcelono 1992 odpotovala z enim samim ciljem - osvojiti zlato medaljo.

Povprečna zmaga za več kot 43 točk
Veliko športnih navdušencev (vključno z avtorjem teh vrstic) je prepričanih, da gre za najbolj dominantno ekipo v zgodovini modernega športa. Pokojni Chuck Daly je zbral ducat igralcev, ki so vseh osem tekem dobili zlahka - s povprečno razliko kar 43,8 točke! Kar deset košarkarjev te ekipe je bilo sprejetih v košarkarsko Hišo slavnih, letos pa je bila sprejeta še ekipa kot celota. Marsikdo se je spraševal, zakaj sta bila vključena Christian Laettner in Chris Mullin. A odločitev zveze je bilo mogoče z vpoklicem študenta in še četrtega belopoltega Američana razumeti kot geslo: "ZDA smo odprte države, zdaj živimo sanje, skupne sanje, sanje celotne Amerike."

Ko SP več nima svoje vrednosti
Vsake sanje se slej ali prej končajo. Dve leti pozneje se je na SP-ju v Kanadi 1994 pojavil Dream team 2, ki je še vedno zlahka dobil vseh oseh tekem (v povprečju za 34,8 točke), a ekipi je manjkal zvezdniški duh, lahkotnost in igrivost ekipe iz Barcelone. Zvezdniki v Španiji so se še igrali, v Kanadi pa so morali "delati". V Atlanti 1996 so mediji še zadnjič pisali o sanjskem moštvu, moštvu, ki je še vedno brez poraza in relativno zlahka prišlo do zlate medalje. Pozneje je zaradi sila različnih vzrokov prišlo do ignoriranja SP-jev, Američani so najboljše ekipe pošiljali le še na olimpijske igre. Pa še tam so morali večkrat za zlato trepetati (tesna zmaga v polfinalu Sydneyja proti Litvi, "le" bron v Atenah). Sanje - mit o superiornosti je bil zrušen. V Turčiji letos poteka "le" svetovno prvenstvo in Američani se držijo svojega trenda - v ekipi imajo v podobi Kevina Duranta tako le enega izrazitega zvezdnika, ob njem pa 11 še vedno vrhunskih košarkarjev. To je bilo v nedeljo več kot dovolj za gladko zmago nad Slovenijo, a to še ni zagotovilo za zlato - prvo na SP-jih po 16 letih.

Še vedno sanjamo o olimpijskih igrah in prvi medalji
Svoje sanje pa imamo tudi ljubitelji slovenske košarke. V nobenem drugem elitnem moštvenem športu nimamo toliko nadarjenih kot ravno v košarki. Nogomet je v Sloveniji (gledano iz evropsko primerljivih nadarjenih nogometašev in zvezdnikov) na nižji ravni, a izbrana vrsta se lahko pohvali s tem, da se je v zadnjih osmih letih kar dvakrat uvrstila na svetovno prvenstvo. V košarki je edina mogoča primerjava uvrstitev na olimpijske igre, kjer pa slovenska izbrana vrsta še ni nastopila. O nastopu na OI-ju še sanjamo, prav tako kot o medalji na evropskem prvenstvu, ki je glede na večno nadarjeno moštvo povsem dosegljiva. Seveda ne na vsakem tekmovanju - a na enem v 19-letni zgodovini države pa prav gotovo!

Malo morje izgubljenih končnic
Zgodovina slovenske članske reprezentančne košarke je eno samo čakanje na uresničitev sanj. Kolikokrat je bil za uresničitev le-teh potreben en sam koš! Spomite se že kvalifikacijh za prej omenjene olimpijske igre v Barceloni 1992, ko je Slovenija v odločilni tekmi proti Skupnosti neodvisnih držav izgubila z 82:84, žoga pa je po trojki Jureta Zdovca nesrečno skočila iz mrežice! Se spomnite EP-ja 1997 in 1999 ter za točko visoka poraza proti Izraelu? Na EP-ju 2001 zmaga nad gostitelji turnirja in poznejšimi dobitniki srebra Turki, a poraz proti Latviji je pomenil konec tekmovanja. Pa EP 2003, ko so bili v repasažu za četrtfinale za samo dve točki spet boljši Izraelci. EP 2005 - v predtekmovanju tri suverene zmage (tudi proti kasnejšim prvakom Grkom), nato v četrtfinalu presenetljiv poraz proti Nemčiji. EP 2007 - četrtfinalni poraz proti Grčiji (še dve minuti do konca je prednost znašala kar 12 točk). EP 2009 - prvi polfinale - a v boju za medaljo spet dva tesna poraza (v polfinalu po podaljšku proti Srbiji, v boju za bron pa za točko proti Grčiji).

Imamo sanje, še vedno imamo sanje
Vidite, pot je dolga, a cilj je vsaj videti vse bližje. Bo okušen na turnirju v Turčiji (ki se je začel natanko 47 let po Kingovem govoru) ali pa prihodnje leto v Litvi, ko naj bi bila udeležba slovenskih košarkarjev (zaradi delitve olimpijskih kart) spet popolnejša? Nihče ne ve, nekaj pa je jasno - pot k uresničitvi sanj so začeli že Jure Zdovc, Teoman Alibegovič, Marko Tušek, Boris Gorenc, Jaka Daneu, Rašo Nesterovič, Marko Milič ..., pa jim kot igralcem ni uspelo sanj tudi uresničiti. Njihovi nasledniki tako še vedno lahko sledijo začrtanim ciljem in v srcu nosijo credo: "Imamo sanje. Še vedno imamo sanje!"

Iz Carigrada