Ker je košarkarsko žogo premetaval po rokah vse popoldneve na dvorišču.

Tako je v Športni zgodbi na Valu 202 razmišljal Franci Pavšer. In nadaljuje:

Rašo Nesterovič prihaja s Fužin, Jaka Lakovič iz Štepanjskega naselja, Marko Milič s Planine v Kranju. Tudi Gorana Dragiča je vzgajalo košarkarsko igrišče – pred šolo med koseškimi bloki. Zakaj ni vrhunskih košarkarjev iz Murgel, Rožne doline ali podobnih koncev, ki vsaj malo dišijo po elitizmu in razvajenosti? No, resda je tudi v blokovskih naseljih več ljudi in po verjetnostnem računu večja možnost, da je med otroki kakšen košarkarski biser.

Gorana Dragiča košarkarsko zvezdništvo še ni spremenilo: ob povratku iz Amerike se med kratkim dopustom v Ljubljani še vedno dobi s prijatelji in spet igrajo košarko 3 na 3; v pogovoru je iskren, nič izumetničen, le tu in tam se mu že prikrade kakšna angleška beseda.

Tudi življenje Goranovih staršev, ki bi lahko ob njegovi milijonski plači mirno posedali doma, se ni spremenilo. Goran Dragič je že krepko okusil zvezdništvo. Še posebej po bleščeči predstavi v končnici NBA, ko je dal San Antoniu 26 točk. Takrat je stopil med medijsko oblegane igralce, kajti tudi med NBA-jevci so velike razlike, večina vprašanj in zgodb je osredotočenih le na nekaj zvezdnikov v moštvu.

Take Dragičeve sanjske predstave, kot je bila s San Antoniem, bo potrebovala tudi naša reprezentanca na svetovnem prvenstvu v Turčiji. Med pripravami je Goran nekajkrat navdušil in se poigraval s tekmeci. Trenutno je Dragič še precej utrujen od dolge sezone in številnih potovanj z enega na drug konec sveta. Do sobote, ko se bo začelo prvenstvo, ali bolje rečeno, do ponedeljka, ko bo Slovenija igrala eno ključnih tekem – s Hrvaško, pa upajmo, da si bo že nabral svežih moči. Goran Dragič bi lahko v Turčiji postal eden najboljših košarkarjev prvenstva.