Evropski prvaki v košarki so dobro leto po osvojenem naslovu ostali brez možnosti za nastop na svetovnem prvenstvu, kjer so sicer igrali trikrat zapored. V zadnjem kvalifikacijskem oknu za – roko na srce – že precej prej izgubljeno prvenstvo na Kitajskem so se pomerili z Ukrajino (82:54) in Latvijo (77:82), reprezentanci, ki sta bili oviri tudi lani v Carigradu. Ukrajince je tedaj Slovenija s silovito močjo nadigrala v osmini finala, v lepotici prvenstva pa se je po izjemni drami prek Latvijcev prebila med štiri najboljše. Zdaj sta obe nekdanji sovjetski republiki dodatno osolili kvalifikacijske rane "padlih" prvakov stare celine, ki so slast zmage na uradni tekmi zadnjič okusili februarja v Podgorici, sledil pa je debakel v Belorusiji in serija sedmih porazov.

Peto okno se je začelo s pravo katastrofo v Zaporožju, kjer je Ukrajina dotolkla slovensko vrsto s kar 28 točkami razlike, na drugi tekmi, ko je Latvija, ki se krčevito bori za preboj na košarkarsko prvenstvo, gostovala v Stožicah, pa so Trifunovićevi varovanci prikazali drugačen, boljši obraz. Čeprav so v drugem delu v 11 minutah zapravili 17 točk naskoka in so na desetih tekmah kvalifikacij klonili še osmič, pa so nekateri deli igre iz prvega polčasa spodbudni in na njih je treba graditi. Z analizo najti pozitivne vidike dvoboja z Ukrajino, kjer so se evropski prvaki konketno poigravali s svojim ugledom, je praktično nemogoče.

Proti Latviji pa je bil pristop drugačen, prav tako tolikokrat omenjena borbenost in požrtvovalnost, kar pri profesionalcih, ki si kruh služijo s športom, tako ali tako nikoli ne bi smelo biti vprašanje. Obramba je bila zelo solidna. Res je, da Latvijcem met z razdalje, ki je bil po zaslugi izvrstnega Janisa Blumsa na koncu sicer odločilen, v prvem delu ni stekel in so imeli kar nekajkrat tudi odprte položaje. A je bil to tudi del slovenske taktike, saj so morali biti Slovenci ob vrzeli pod obročem preprosto še bolj kot na met za tri osredotočeni na igro po globini. Kljub pomanjkanju ekstremne višine je Slovenija v prvem polčasu na primer dobila skok.

Tako mlada (in oslabljena) Slovenija še ni bila
"Oba polčasa proti Latviji smo taktično odigrali enako. Ker nismo imeli dovolj višine, smo morali braniti po globini in rotirati, zato smo tudi dopustili veliko metov z razdalje. Na srečo jih v prvem delu niso zadeli, v drugem pa so bili izjemno natančni. Sploh Blums, ki smo ga po dveh napakah pustili povsem samega, videli pa ste, kaj sledi, če se razigra 36-letni ostrostrelec. Začel je zadevati težke mete, izsiljevati osebne … Vseeno bi pohvalil fante za dani maksimum. Če primerjamo s tekmo v Zaporožju, smo naredili le en trening pet na pet več, pa se je pokazal napredek," je po nedeljski tekmi povedal Trifunović.

Selektor v petih oknih ni imel praktično nikoli popolnoma enake zasedbe. Prav zadnja zasedba pa je bila najbolj oslabljena in posledično pomlajena do zdaj. V njej so bili nekateri posamezniki, ki nimajo konkretnih vlog v svojih klubih, kljub pomanjkanju kakovosti pa ni izgovorov za predstavo v Zaporožju: "S tako mlado reprezentanco, kot smo igrali do zdaj, res še nismo v zgodovini. Ponavadi je tako, da ima reprezentanca neko jedro, priključuje pa se eden oziroma dva mlada. Tako se je na primer ob Nesteroviću, Nachbarju in druščini razvil Goran Dragić, ob njem in drugih nato Zoran in tako naprej. Zdaj pa imamo kar naenkrat le dva izkušena in deset mladih, ki se lahko učijo le od dveh. Situacija je obrnjena in je težko. Tisti, ki bo hotel razumeti, bo, tisti, ki pa noče, pa pač ne bo. Nekateri tega preprosto ne razumejo."

"Rad bi se s temi fanti za en mesec zaprl v dvorano in trdo treniral. Povem vam, da bi bila to zelo dobra ekipa. Mi smo povsem novo moštvo, zato bi rad videl, da bi lahko potrenirali in nas potem ocenjujte. Pred tekmo z Ukrajino smo imeli na razpolago en trening pet na pet. Želja je bila, čeprav se morda po televiziji tega ni videlo. Ni bilo pa samozavesti, ki jo ti fantje potrebujejo. Velikokrat slišijo, da smo B-reprezentanca in tako naprej. To zanje ni dobro. Vsi jih moramo podpirati. Ko smo naredili še en trening več pred Latvijo, se je takoj videla razlika. Zato bi rad z njimi delal recimo en mesec. Žal to ne bo mogoče prej, kot recimo pred kvalifikacijami za olimpijske igre, če jih slučajno dobimo," je ob tem dodal Trifunović.

Misli usmeriti na kvalifikacije za EuroBasket
Februarja sledi še eno kvalifikacijsko okno, toda že zdaj mora reprezentanca s KZS-jem na čelu misliti naprej, na kvalifikacijske tekme za evropsko prvenstvo, ki se začnejo naslednje leto. S predstavami, kot je bila na primer letos februarska proti Belorusiji in četrtkova v Ukrajini, pa tudi z igrami junija in septembra, ko veliko možnosti za zmago Slovenci niso imeli, bi si evropski prvaki resno otežili tudi uvrstitev na turnir najboljših na stari celini, kjer reprezentanca do zdaj še ni manjkala. "Želimo si vzgajati te mlade fante tudi naprej. Kaj pa, če bo tudi naprej tako, da evroligaši ne bodo mogli priti? Poskusili bomo vzgajati te mladeniče, delati z njimi, saj delamo na dolgi rok. Ne glede na to, kdo bo trener naprej, je treba gledati na prihodnost, in ne samo za danes ali jutri. Žal je situacija taka in so za slovensko košarko težki časi," se je nadaljevanja kvalifikacij dotaknil Trifunović.

Obstaja kar nekaj objektivnih razlogov, da se je Slovenija znašla v takem položaju. Fiba je ob predstavitvi spremenjenega sistema poudarjala, da "se košarka vrača domov", a navijači so vseeno prikrajšani za najboljše posameznike, tako da je krovna organizacija ob naštevanju razlogov za po njihovem trdnem prepričanju uspešen nov sistem sama sebe negirala. S kvalifikacijskimi okni so najbolj izgubile reprezentance, ki so sicer kakovostne, a nimajo širokega kadra. Tu pride do velikih težav prav v Sloveniji. Na evropskem prvenstvu so bile natančno razporejene vloge in jasno je bilo, da nekateri, ki so v ekipi, opravljajo določene funkcije, ne morejo pa biti nosilci.

Zdaj so bili v ekipi od ducata prvakov le štirje. Žigi Dimcu, ki je odigral le eno srečanje, in Edu Muriću, ki je prevzel kapetanski trak, se pozna, da nista v ritmu tekem, Vlatko Čančar, ki mora biti v prihodnosti ključni mož, je bil v tem oknu nerazpoložen, Matic Rebec, ki je bil edini pravi 'play', pa je bil proti Latviji izjemno razigran v napadu, a so njegove odločitve prevečkrat neprave, v igri pa je še preveč nihanj. Enega boljših vtisov je od preostalih pustil na primer Gregor Hrovat, nekateri pa so znova potrdili, da na taki ravni preprosto (še) ne morejo igrati. Treba se je sprijazniti s položajem in Fibinim sistemom, če je še tako napačen. Zato je treba poskrbeti, da se zbere čim več kakovostnih košarkarjev, ki so na voljo, in da "šumov v komunikaciji", kakršen je bil z Aleksejem Nikolićem, ne bo več.

Za nadaljevanje nova naturalizacija?
Ob težavah z visokimi igralci bi KZS s Trifunovićem ali katerim drugim selektorjem – slabi izidi so poskrbeli za nejasno prihodnost zdajšnjega – morda moral razmisliti o ponovni naturalizaciji, če se je zanjo že odločil lani pred EuroBasketom. Alen Omić, ki je sicer tako ali tako evroligaš, je podvomil o ponovnem igranju za Slovenijo, konec pa je napovedal tudi Anthony Randolph. Zdaj so bile težave tudi na zunanjih položajih, a tu ima izbrana vrsta evropskih prvakov vendarle nekoliko več orožij.

Fibin sistem je torej osvetlil težave slovenske košarke, ki jih je lanski naslov nekoliko potisnil v ozadje oziroma zakril. Klubska košarka ima ogromne probleme, najboljši klubi capljajo celo za konkurenco v regiji, kaj šele za evropsko, kjer je najvišja oddaljena svetlobna leta. V klubih se ne dela dobro z mladimi igralci – nadarjenih mladeničev, ki igrajo v slovenskih klubih, ni za eno ekipo –, najbolj obetavni pa tako zapuščajo domovino in se kalijo v tujih klubih. Mlajše selekcije, ki so se nekoč borile za evropski vrh, so zdaj nekje na prehodu med A in B divizijo. Ob menjavi generacije vse našteto prihaja v ospredje. Kljub temu je ob zdajšnjih reprezentantih še nekaj nadarjenih mladeničev, ki bodo oziroma so uporabni. V slovenski ligi, kjer je med najboljšimi posamezniki, je tak nedvomno Nejc Barič, ki bi lahko pomagal zapolniti vrzel na položaju ena. Še enkrat pa je bilo in še naprej bo največ težav pod obročem.

"Vidite, da je Latvija dobila Bertansa iz Evrolige, tudi za Črno goro so igrali vsi evroligaški košarkarji Budućnosti, ki so naslednji dan potem odigrali še tekmo za klub. Se pravi, so se odzvali. Ne kažem s prstom na naše igralce, saj so nekateri prvič v Evroligi. Nimajo tega občutka oziroma ne vedo, ali lahko sprejmejo tako odgovornost in od kluba zahtevajo, da jih spustijo. Simon je v Efesu rekel, da mu je vseeno, če prekinejo pogodbo, da bo on igral. Bertans se je dogovoril v Milanu, a to so igralci, ki imajo za sabo vrsto let Evrolige. Verjemite, da smo ves čas v kontaktu z igralci. Kakšnega bomo tudi še obiskali. Naslavljamo na klube, a ne dobimo odgovora. Klicali smo recimo Real, a ni bilo odgovora. Kot kaže, bo treba potrkati tudi na klubska vrata. Najbolj žalostno je, da ne pustijo Macure, ki je član evroligaša, a B-ekipe. Takega igralca zaradi višine nujno potrebujemo. Baskonia ga ni pustila, ker je imel tekmo v tretji ligi," je o Fibinem sistemu, ki ni strikten in ima ogromno pomanjkljivosti, posledično pa je nepošten, pristavil selektor. V težkem položaju so se znašli tudi košarkarji, ki so očitno razpeti med delodajalci in izbranimi vrstami.