Finančna kriza ni prizanesla niti Mariupolu, mestecu, v katerem je Bečirović deloval od februarja. Takoj po prihodu je osvojil pokalni naslov, nekaj mesecev pozneje še državnega. Ambicije so bile velike, denarja je bilo na pretek in Memi je ostal ter zgradil ekipo, ki bi se lahko v Pokalu ULEB merila z najboljšimi. V intervjuju si lahko preberete, zakaj je Memi zapustil Ukrajino, kako sta se sporazumevala s Tomom Mahoričem, ali bi postal pomočnik selektorja slovenske reprezentance in kakšna je njegova trenerska prihodnost.

Azovmaš je zaradi finančne krize na robu propada, vse ste občutili na lastni koži. Kakšni so bili zadnji dnevi v Ukrajini?
Kriza, ki je prizadela ves svet, se je ustavila tudi v Ukrajini, ni pa prizanesla niti železarski industriji, ki je glavni sponzor in lastnik kluba. To je velik tovarniški kompleks, v katerem je zaposlenih 150.000 ljudi, prvi teden pa je moralo vodstvo odpustiti 40.000 delavcev. V klubu so plače zamujale, in mislim, da jih še dandanes ni. Klub je zapustil Tomas Delininkaitis, če ne bo izplačila, bo nehal igrati tudi Marc Salyers. Druga stvar je tudi ta, da se je predsednik kluba ustrašil situacije, ki je nastala, saj je imel pred sezono velike ambicije, podpisoval pa je velike pogodbe. Vsi smo tja prišli zaradi denarja, in ko se je zgodila prva kriza, sem se usedel s predsednikom in dogovorila sva se o prekinitvi sodelovanja.

Ko ste prišli v Ukrajino ste si želeli najprej ogledati ekipo, a ste takoj podpisali pogodbo. Kaj vas je prepričalo, da ostanete?
Bolj ali manj je bila ekipa dokaj dobra, klub dobro organiziran, dogovorili pa smo se tudi, da bi v novi sezoni naredili moštvo, ki bi lahko seglo po vrhu Pokala ULEB. Pogoj z njihove strani je bil, da postanemo državni prvak, kar mi je na koncu tudi uspelo.

Tomo Mahorič je bil pred vašim prihodom v Ukrajino s Kijevom zelo uspešen, potem pa ste mu takoj ob prihodu "ukradli" pokalno lovoriko. Kako je on gledal na to?
Sentimentalnosti v našem poslu ni. Če bi me takrat premagal Tomo, bi on ostal v Ukrajini. Žal mi ga je, ker gre za dobrega strokovnjaka, trenerja in človeka, a na koncu koncev šteje rezultat. Nihče te ne vpraša, kaj delaš, kako je potekala sezona, pomemben je le končen izid. Če je ta uspešen, potem podaljšuje svoje obdobje pri nekem klubu.

Sta imela kakšne konflikte v tisti situaciji z Mahoričem in kako se razumeta zdaj?
Že ves čas se dobro razumeva. Takrat sem ga premagal jaz, tudi če bi bilo obratno, mu ne bi imel kaj zameriti. To je naše delo, da poskušamo iztisniti iz ekipe največ, kar se da, in osvojiti, kar se od nas tudi zahteva. Konec koncev so tudi v pogodbi za take stvari določeni bonusi, premije.

Kaj Ukrajinci menijo o slovenski košarki? Kako dobro jo poznajo?
Ukrajinci imajo zelo dobro mnenje in še enkrat se tako potrjuje to, da smo trenerji in igralci bolj cenjeni v tujini kot pri nas. Navsezadnje sva tam delovala tudi dva Slovenca. Tudi v Mariupolu poznajo ogromno naših igralcev, saj veliko spremljajo Evroligo.

Kdaj bo kak ukrajinski klub lahko zaigral v Evroligi?
Če ne bo ekonomske krize, bo to lahko kaj kmalu. V manjši prednosti je Kijev, čeprav zdaj nima primerne dvorane, ima pa velik proračun, tako da lahko sestavi izredno moštvo. Kijev je tudi veliko mesto, ukrajinska košarkarska tradicija pa je bila tam že v času Sovjetske zveze.

Slovenski trenerji ne sodelujete med sabo, kako bi vi rešili to vprašanje? Bi vas lahko videli tudi kot pomočnika te reprezentance?
Bi, a moral bi biti točno določen štab in razdeljene vloge. V košarki obstaja veliko elementov, ki bi si jih lahko razdelili, seveda pa mora biti tu nekdo, ki to vodi. V Sloveniji je težko, to je res. Trenerji enostavno ne držimo skupaj. Če pogledamo čez mejo, to sodelovanje obstaja, a je tudi določena hierarhija, ki je pri nas ni. V tem trenutku nimamo trenerskega vodje, kot je bil prej Zmago Sagadin, nesporna trenerska legenda in starosta slovenske košarke. Ogromno je mladih, kvalitetnih in ambicioznih trenerjev, niso pa dovolj avtoritativni.

Bi moral na obisk z reprezentanti oditi tudi selektor, ali naj to ostane v domeni vodstva KZS?
Če se s košarkarji pogovarjajo predsednik, direktor ali pa kdor koli, ki ni trener, je čisto drugače, kot če to počne sam selektor. Ta takoj določi pozicijo igralcu in mu pove, na kakšen način računa nanj. Verjamem, da bodo zdaj vsi košarkarji dali zeleno luč, v podzavesti pa jim bo ostalo vprašanje, kakšna bo njihova pozicija, koliko minut bo kdo dobil.

Kako bi vi pomladili reprezentanco?
Na Poljskem moramo zagotovo iti na rezultat. Če je reprezentanca kakovostna in posega po najvišjih mestih, imaš zagotovljeno svetovno in novo evropsko prvenstvo. Vse velike reprezentance izkoriščajo svetovna prvenstva za uvajanje mladih košarkarjev, ki potem zamenjujejo igralce v nekem naravnem procesu. Če se uvrstimo na svetovno prvenstvo, potem je zagotovo treba dati več priložnosti mladim.

Kriza pri Union Olimpiji verjetno ni šla niti mimo vas ...
Težko gledam na vse skupaj, saj sem tudi sam deloval v Ljubljani. Nekaj sem spremljal dogajanje znotraj kluba, zdaj pa sem si tudi pogledal tekmo s Partizanom. Vidi se, da je ekipa pod velikim psihološkim pritiskom, da se košarkarji kar ustrašijo zmage po visokem vodstvu. Osebno sem pričakoval več, a vedno je najlažje govoriti od strani. Težko dam kako oceno, saj sem si pogledal le dve srečanji v letošnji sezoni, tako da vem, kaj se dogaja, le iz medijev.

Aleksandar Džikić se je izkazal na treningih, vprašljivo pa je njegovo znanje ob vodenju tekme. Kaj bi vi porekli na to?
Težko zdaj govorim nekaj o kolegu. Dosti je bilo že povedanega in napisanega, trenersko delo je širše postavljeno. Treba je uvajati mlade, delati rezultat, da imaš mir, da lahko delaš naprej, in pa zadovoljevati občinstvo. A kot sem že prej rekel, najpomembnejši je rezultat. Dosti pa je dejavnikov, ki nanj vplivajo: poškodbe, izbor igralcev, tujcev, konec koncev tudi dejavnik sreče. Zelo je pomembno tudi psihološko delo. Lahko je biti trener, ko gredo stvari pravo pot, ko pa ne gre vse kot bi moralo, pa morajo trener, igralci in vodstvo stopiti še bolj skupaj. Ni lahko biti trener Uniona Olimpije, tudi Obradoviću ali Messini ne bi bilo.

V letošnji ekipi ni čutiti prave kemije, kaj so razlogi za to, morda tudi dejstvo, da košarkarji niso odšli na priprave pred sezono?
Jaz sem privrženec priprav, saj se tam igralci sociološko najdejo, saj preživijo nekaj dni skupaj na treningih, kosilu, večerji ter v prostem času. Zbližajo se, saj igrajo razne igrice na računalniku, se šalijo, debatirajo. V svoji dvorani bi jaz pred sezono treniral le z ekipo, katera je že dolgo skupaj in tega spoznavanja ne potrebuje. Domače mesto z ekipo rad zapustim, tudi ko je med sezono kakšna pavza dva ali tri dni.

Je za vas zgodba Uniona Olmpije končana, ali bi se v Tivoli še vrnili?
Bi, zakaj pa ne. To je naš vrhunski klub in predstavlja slovensko košarko v Evropi. A vseeno mislim, da tako jaz kot Olimpija trenutno potrebujeva čas.

Sani v letošnji sezoni blesti, zaseda vrh statističnih lestvic v Evroligi, kako gledate na njegove igre?
Jaz sem že celo njegovo kariero ponosen nanj. Malo je bilo ljudi, ki bi se s take poškodbe in operacije vrnili na vrh. To je tako, kot če bi neka firma šla v stečaj, pa bi se v dveh, treh letih pobrala s čiste nule in zopet delovala na tisti ravni kot prej. Zaradi volje, njegove karakterja in inteligence je Saniju to tudi uspelo. Jaz mu pravim, tudi če ne da koša ali pa asistence, samo če je na parketu in igra, če ga nekdo hoče vzeti v klub, je velika stvar.
¸
Rekli ste, da boste v desetih letih osvojili evropski naslov, s katero ekipo bo to?
Mi je čisto vseeno, to se bo zgodilo s tisto ekipo, ki bo verjela vame. Prepričan sem, da bom uspel.

Anže Blažič