V torek ob 21.00 bo na TV SLO 1 premiera dokumentarnega filma Tiha Zmaga, ki skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega športnika Mihe Zupana širši javnosti predstavi in približa svet gluhih. Film je nastal v uredništvu dokumentarnega programa Televizije Slovenija pod producentsko taktirko Jake Hemlerja. Scenarij za film je napisal Luka Šefic, režirala pa ga je Haidy Kancler.

Film želi podati pravo sporočilo
V filmu je prikazano, kako Zupan živi dva svetova: "Zgodba bi bila lahko tudi drugače predstavljena, a film se mi zdi odličen, ne zaradi mene, ampak zaradi širše javnosti, da vidi, kako živim dva svetova in drugače kot drugi ljudje. Želim, da javnost vidi, kakšne težave imamo gluhi s komunikacijo in diskriminacijo. Pomemben je stik med tema dvema svetovoma, da se gluhi ne počutijo manj vredni. Vesel sem, da so RTV, Luka in Haidy pristopili do mene in želeli narediti nekaj dobrega. Bil sem zelo vesel. Naredili smo ta film, zdaj pa nestrpno čakam, kakšni bodo odzivi in mnenja. To me najbolj zanima, saj si želim, da bi bilo sprejeto pravo sporočilo."

S košarko se je danes 33-letni Kranjskogorčan začel ukvarjati, ko je bil star 14 let. Njegovo nadarjenost so opazili pri Slovanu in pri 17 je zaigral za ljubljanski klub, ki je slovel po dobrem delu z mladimi košarkarji: "Na začetku kariere sem igral za društvo gluhih in gluho reprezentanco. V tistem obdobju sem neizmerno užival, saj sem imel rad košarko. Res pa je, da sem želel napredovati. Selektor gluhe reprezentance je videl, da imam dovolj potenciala, da igram s slišečimi. Na začetku nisem mogel verjeti, saj sem se počutil manjvrednega. Potem sem prišel na All Star in bil MVP tekme mladincev. Takrat se mi je odprla priložnost. Zelo sem hvaležen Rajglju, ki me je pripeljal k Slovanu. Verjel je vame in se ni zmenil za kritike, da nisem sposoben, ker sem gluha oseba, češ kako bom komuniciral z drugimi, slišal sodnika itd."

V karieri postavil številne mejnike
"Ključno vlogo je odigral tudi Ivan Sunara. Imel sem srečo, da sem bil v pravem trenutku, v pravem okolju in obdan s pravimi ljudmi. Sunara je imel v srednji šoli gluhega sošolca in je vedel, kaj gluhi potrebujemo, kakšen odnos, da se ne počutimo diskriminirani in smo enakovredni. Sunara je stopil do mene in mi povedal, da verjame vame. Sunara mi je namenil minute in to mi je odprlo pot v profesionalno košarko. Takrat so vsi videli, kaj sem sposoben. Neizmerno sem hvaležen Slovanu, Rajglju in Sunari ter selektorju gluhe reprezentance Janezu Perčičiu," se je začetkov na Kodeljevem spomnil 205 centimetrov visoki krilni center, ki je odigral pomembno vlogo, ko je Slovan dvakrat zaigral v finalu državnega prvenstva.

Po prihodu na Kodeljevo je ves čas napredoval in kmalu je sledila selitev na drugi konec prestolnice, kjer je oblekel dres Olimpije in kot prvi gluhi košarkar zaigral v Evroligi. Miha ves čas postavlja mejnike. Tudi letos mu je uspel tak, ko je kot prvi gluhi košarkar nastopil na eurobasketu, pred petimi leti pa je bil tudi prvi gluhi košarkar z udeležbo na svetovnem prvenstvu, kjer je igral tudi lani: "Ko sem začel igrati košarko, si nikoli nisem mislil, da mi bo uspelo kaj takega. Nisem si mislil, da mi bo uspelo priti v reprezentanco. Ko sem začel resno igrati, sem si želel nastopiti v Evroligi. Želja je bila, da bi vsaj eno sezono lahko igral v tako močnem tekmovanju. Zaradi pravih ljudi sem lahko napredoval. Želel sem zaigrati za Olimpijo, potem pa je bila velika želja tudi preboj v reprezentanco."

Velik izziv predstavljala tujina
Ko se je močno uveljavil pri Olimpiji, pa si je zaželel novih izzivov in velikega je predstavljalo igranje v tujini: "Delal sem korak za korakom, a sprva nisem pomislil, da bi odšel v tujino. Nato pa sem si rekel, da bi enkrat tudi to izkusil in si zadal nov izziv. Izziv je predstavljala komunikacija, želel pa sem si spoznati tudi nove kulture. V tujini sem zelo spoštovan tudi med drugimi ljudmi, ne le športniki. Imel sem veliko podporo žene, očeta in mame ter celotne družine. Zadnja leta sem v tujini izjemno užival."

Eno leto je preživel v Grčiji, dve v Rusiji, zdaj pa je že tri leta v Turčiji, kjer upa, da bo ostal tudi v prihodnje. Dobro se je znašel v Turčiji, kjer je igral za Türk Telekom in nazadnje za Ušak, a ko je zapustil domovino, je imel kar nekaj težav: "Najprej je bilo zelo težko. Nisem znal angleško. Z menoj je bil dober prijatelj, ki je tudi boter mojih hčerk in je bil z nami dve leti in pol ter je prevajal. V tem času sem napredoval in se dobro naučil angleško. Sebastjanu sem zato izjemno hvaležen. Žrtvoval je svoj čas in mi pomagal. Tudi on je ključen v moji karieri."

Zupan se lahko bori proti diskriminaciji
Miha je večkrat omenil, da se gluhi poleg težav s komunikacijo srečujejo tudi z diskriminacijo na različnih področjih, česar je več izkusil v Sloveniji kot na tujem: "V tujini ni toliko diskriminacije. Več takih neprijetnih trenutkov sem doživel v Sloveniji. Zaradi tega sem postal močna oseba in se lahko borim proti temu. Upam, da se kaj takega v prihodnosti ne bo več pojavilo."

Zgodba o Zupanu je zares neverjetna. Uspelo mu je narediti izjemno kariero in zaigrati na najvišji evropski ravni ter na treh velikih tekmovanjih celo zastopati Slovenijo. Pred petimi leti je bil tudi izbran za najboljšega gluhega športnika na svetu, kot pravi, pa so vsi njegovi bližnji in prijatelji zelo ponosni nanj: "Imamo gluho reprezentanco, ki je zelo ponosna name in me podpira na vsakem koraku. Tisti, ki radi gledajo košarko, tudi v tujini, so zelo veseli, da gluha oseba lahko uspe na taki ravni. Imam veliko prijateljev v tujini in veliko podpore. Za njih je to, da sem tako uspel, znanstvena fantastika. V tujini vsakič, ko pridejo do mene, se prepričajo, ali sem res gluh. Vsi gluhi želijo, da bi bili tudi na drugih področjih tako uspešni, in ne le samo v košarki. Imam na primer veliko prijateljev tudi na Hrvaškem. Na evropskem prvenstvu so navijali za Hrvaško, obenem pa tudi zame."