Kje so - poleg denarja, ki ga je na razpolago vedno manj - vzroki, da vsi trije klubi tonejo vedno nižje, so v oddaji Na Val na šport na Valu 202 razmišljali radijski reporterji Franci Pavšer, Marko Pangerc in Boštjan Janežič.

Košarka, Union Olimpija (komentar: Franci Pavšer)
Napak in tveganj je bilo pred sezono veliko. Spet povsem spremenjeno moštvo, nakup treh Američanov, ki so podcenjevali Jadransko ligo. Trener Aleš Pipan je kot selektor Makedonije izpustil glavnino priprav, pomočnika pa nalogi nista bila dorasla. Olimpija tudi nima vodje na parketu. Reprezentant Joksimović in kapetan Drobnjak v svojih karierah to nikoli nista bila. Vzroki so seveda globlji kot zgolj nekaj trenutnih neposrečenih potez.

Klub deluje stihijsko in brez vizije. Če kdor koli na vodilnem mestu zdrži več kot tri leta, je to že rekordno. Klub ne vzgaja svojih košarkarjev. Iz množice uvoženih golobradih mladeničev je v zadnjih štirih letih le Gezim Morina napredoval do domžalskega Heliosa, v člansko moštvo pa ni prišel nihče. Edini s tem potencialom, Sulejmanović, je pobegnil v Španijo.

Hokej, Telemach Olimpija (komentar: Marko Pangerc)
Čudna sezona je to. Februarja bo Slovenija igrala na olimpijskih igrah, potem ko je številnim ukradla sanje in se kvalificirala za Soči, a v Sloveniji je nekdo ukradel - hokej na ledu. Nimamo državnega prvenstva. Večina klubov igra v nacionalni ligi, ki spada pod avstrijsko zastavo.

Slavija je že dosegla dno in se z načrtnim delom in lastnim kadrom nekako drži nad vodo. Jesenice imajo tri klube, najtrofejnejšega zgolj na papirju, preostali slovenski klubi dihajo na škrge. Tudi Olimpija, ki se je v sezono podala z najmanjšimi ambicijami in proračunom v Ligi Ebel. Ko je padlo v vodo sodelovanje z Medveščakom v luči prihoda še vedno kvalitetnejših igralcev od sedanjih v Tivoliju, ki v Zagrebu ne bi dobivali priložnosti, se je moštvo sestavilo še pozneje.

Kupovanje igralcev v zadnjem trenutku za majhen denar je podobno igri na srečo. Moštvo je številčno polno, a brez pravega notranjega boja za mesta v moštvu manjkata kvantiteta in kvaliteta. Edina svetla točka so mladi igralci, ki izkoriščajo dano situacijo. Tega se zaveda direktor Matjaž Sekelj, ki sam drži niti kluba v svojih rokah. Lani je bil zadetek v polno vratar Jerry Kuhn, ki so mu ob podaljšanju pogodbe obljubili konkurenčno moštvo in zdaj ne skriva jeze in piha kot ris.

Lanski prihod Jana Muršaka je bil splet srečnih okoliščin. Jan je bil z naskokom najboljši igralec lige in je skorajda sam vlekel zeleni voz. Bežigrajski "ice-fest" in slovo Muršaka, to je bilo za Ljubljano konec nekega hokejskega obdobja in začetek drugega, ki še kar traja. Ko so porazi nekaj običajnega, se začne igra preživetja. Brez pravih Jesenic, brez derbijev, ki so vsaj za silo napolnili klubsko blagajno, brez rivalstva, predvsem pa brez zdrave osnove in temeljev bo Olimpija do nadaljnjega obsojena na to, da bo sama sebi največji tekmec.

Nogomet, Olimpija (komentar: Boštjan Janežič)
V Ljubljani že dolgo ni nogometne vpetosti v okolje. Nogomet že lep čas ne pozna pripadnosti njenih prebivalcev. Obstadionski prostor ni zbirališče množic. Trenutna klubska oblast ni prepoznavna in transparentna. Svetovalci so slabi, z lastnimi interesi, klubska birokracija je tudi številčno premajhna in bolj sama sebi namen.

Direktor Konjevič, ki je s privolitvijo trenerja Razdrha skromno, in nato s popravki, selekcioniral moštvo, je v odpovednem roku. Predsednik Izet Rastoder je samo posojilodajalec. Da bi se umaknil, bi mu moral naslednik nakazati skoraj dva milijona evrov. Podjetnik nima nogometnih ambicij in znanja, z njim je težko sodelovati. Spet je navdušen nad novim trenerjem. V povprečju sta na klubski klopi vsako sezono vsaj dva. Iz stare šole je zdaj na vrsti Srb Milorad Kosanović.

Ljubljana Interblocka, kjer je imel Pečečnik previsoke ambicije, ni sprejela. Že politično bi bila dva nogometna stadiona preveč. Z odličnostjo naj bi se v prestolnici našel denar za nogomet, saj se ta lahko, bolj kot drugi športi, dobro preživlja tudi od evropskega sodelovanja. A klub iz Stožic v evropskih pokalih samo sodeluje, ne pa tekmuje. Če bi nogometaši igrali velike mednarodne tekme, ne bi bilo vprašanj, koliko temnopoltih igralcev igra v prvi enajsterici, v času neuspehov pa gledalce, tudi one s kavča, moti, da je v moštvu premalo Ljubljančanov. Prazne tribune ne motivirajo potencialnih pokroviteljev.