Pred dnevi je Fiba oznanila imena generacije Hiše slavnih 2020 in po letu 2007, ko je bil izbran Ivo Daneu, je Slovenija dobila drugega člana ugledne košarkarske družbe. "Ko si v trenerskem poslu, se v ritmu tekem na preteklost ne oziraš, ampak razmišljal o prihodnosti. Nočem, da se sliši neskromno, ampak dejansko nimaš časa, da bi se poglobil in veliko razmišljal, kako dejansko velika čast je to. Zagotovo pa sem bil presenečen, če sem pošten, saj tudi nikoli nisem razmišljal o tem," je dejal Zdovc, slovenski košarkar z največ trofejami, in dodal: "Ko ti čestitajo ljudje z raznih koncev sveta, s katerimi si imel v karieri na tak ali drugačen način stik, vidiš, da je vendarle to zelo pomembna stvar (smeh, op. a.)."

Jure, ki je po koncu športne poti zelo uspešno zajadral v trenerske vode, o preteklosti in igralskih podvigih ne govori pogosto in veliko. Toda rezultati in dosežki govorijo svoje in povejo izjemno zgodbo o fantu iz Slovenskih Konjic, ki je s trdim delom prek Olimpije prišel v reprezentanco Jugoslavije, s katero je postal najboljši na svetu. Ko govorimo o karieri Zdovca, govorimo o presežkih, ki si brez kančka dvoma zaslužijo čast, kakršno ji je zdaj izkazala Mednarodna košarkarska organizacija. Čeprav je košarka kolektivni šport, pa se s takšnimi priznanji počastijo individualni dosežki posameznikov in bogatim karieram postavi nekakšna krona uspehov: "To je nagrada oziroma priznanje za igralsko kariero. Od tega je minilo že 20 let in mogoče se zaradi tega še ne zavedam. Ko si enkrat trener, kot pravim, padeš v ritem tekem, in morda se zato ne. Se pa strinjam, da je to res velika čast in krona uspehov."

Med nosilci igre zlate generacije jugoslovanske reprezentance

Zdovc je že kot 20-letni mladenič postal kapetan Olimpije, z dobrimi igrami v Ljubljani pa je navdušil legendarnega trenerja Dudo Ivkovića, ki ga je vpoklical v reprezentanco. Tako je postal del najboljše zasedbe v zgodovini evropske košarke. Namreč jugoslovanska reprezentanca, ki je bila ves čas velesila s številnimi izjemno dobrimi igralci, je prav ob koncu skupne države dala najštevilčnejšo in najbolj talentirano generacijo zelo kakovostnih košarkarjev. Plavi so s sijajno mlado zasedbo začeli z olimpijskim srebrom v Seulu 1988, leto pozneje so na domačem zagrebškem parketu dominirali na evropskem prvenstvu, zatem v Argentini postali svetovni prvaki in leta 1991 še ubranili evropsko krono. Tedaj je zaradi vojne v Sloveniji med prvenstvom Zdovc zapustil reprezentanco in se vrnil v domovino.

"Zagotovo sem imel privilegij, da sem lahko igral v tisti jugoslovanski reprezentanci z vsemi temi asi. Konec koncev sem bil v Hišo slavnih v veliki meri tudi izbran zaradi tega. Mi pa nikoli ni bilo nič podarjenega. Vsem sem si moral zares izboriti, od Konjic in prek Olimpije naprej. Mogoče bi res poudaril prav to trdo delo in trmo, da si lahko uspešen. Same rezultate pa je tako težko primerjati. So splet nekih dogodkov. Klical me je Zoran Radović (nekdanji jugoslovanski reprezentant, zdaj pa uslužbenec pri Fibi, op. a.). Malo v hecu sem mu rekel, da je tudi on nekoliko zaslužen za to nagrado, saj sem na olimpijske igre odšel namesto njega, ko se je poškodoval. Takšnih trenutkov se tako potem spominjaš in so konec koncev tudi pomembni. Ta olimpijska medalja zagotovo zelo veliko šteje, je pa, kot pravim, težko primerjati rezultate," je dejal Zdovc.

Ob nepozabnih velemojstrih Draženu Petroviću, Toniju Kukoču, Dinu Rađi in Vladu Divcu je bil član udarne peterke zadnje zlate generacije kultne jugoslovanske košarkarske šole. V Ivkovićevi vrsti je bil najboljši obrambni igralec, ki je vedno pokrival in (uspešno) ustavljal najnevarnejše nasprotnike. S svojim odnosom, značajem in učinkom na parketu je bil in še vedno je izjemno cenjen soigralec. Pred leti sta ga na televizijski oddaji Rađa in Divac označila za najpomembnejšega člana te zvezdniške reprezentance. Božidar Maljković je večkrat dejal, da je Splitu, ki je pod njegovim vodstvom stopil na evropski prestol, pozneje pa bil imenovan za najboljši (klubski) košarkarski kolektiv stare celine do zdaj, do popolnosti manjkal prav Zdovc.

Sta pa zato nekdanja slovenska selektorja moči združila v Limogesu. Preden je prestopil v Francijo, je bil tik pred odhodom v NBA k slovitim Lakersom. Toda odločil se je za Limoges in kot prvi Slovenec postal evropski klubski prvak. Kjer koli je bil – igral je še v Italiji, Grčiji, Turčiji in na Hrvaškem – je pustil globok pečat. Kot rečeno, je bil defenzivni specialist, svojčas zagotovo med najboljšimi obrambnimi igralci na svetu, toda znal je tudi prevzeti odgovornost v napadu in biti zelo učinkovit. Za kakšno slovito ime gre in kakšen vpliv je imel v tisti zlati jugoslovanski generaciji, kakor tudi pozneje, ko je bil velik vzor mlajšim soigralcem, priča tudi poslovilna tekma, ki jo je pripravil v Tivoliju leta 2005, oziroma zvezdniška zasedba, ki se je v hram slovenske košarke prišla poklonit karieri enega največjih sinov tega prelepega športa v regiji, velikana slovenske in jugoslovanske košarke, nepozabnega Jureta Zdovca.

Z Metropolitansom pozitivno presenečenje Evropskega pokala

Danes 54-letni Konjičan, ki si je dom ustvaril v Ljubljani, stalno prebivališče pa zaradi trenerskega posla pogosto menja, velja za trenutno najbolj cenjenega slovenskega strokovnjaka v tujini. Zdaj (zelo uspešno) vodi francoski Metropolitans, ki je pred leti nastal z združitvijo dveh klubov, tudi Paris Racinga, kjer je Jure nekoč igral. Pod njegovo taktirko je letos pariška zasedba navdušila v Evropskem pokalu, kjer je po odličnih igrah v skupinskem delu izpadla v četrtfinalu: "Res smo imeli smolo s poškodbami. Ogromno igralcev je bilo poškodovanih. Potem je pa tik pred četrtfinalom prvi organizator igre Brandon Brown dobil covid, tako da ga ni bilo. Brez glavnega 'playa' je bila Gran Canaria previsoka ovira, četudi smo bili blizu v Španiji. Da smo bili prvi v rednem in potem tudi v drugem delu, je bilo tudi zame presenečenje, če sem pošten."

"Če bi bili kompletni, bi imeli 'playa' in Miralema Halilovića, bi si upal napovedati, da bi lahko prišli do finala. Imam smolo, da se vedno nekaj takega zgodi (smeh, op. a.). Vseeno moramo biti zadovoljni, in če bom še tu, poskušati mogoče v naslednjih sezonah narediti še korak naprej," je povedal Zdovc, ki se je v Franciji torej odlično znašel. "V Francijo je lepo iti, ker so pogoji urejeni. Sicer so tu malo manjše plače oziroma so davki res visoki. Ko greš v Francijo, se vprašaš, kaj je potem motiv naprej. Mi smo v glavnem šli zaradi družine, saj je London blizu, kjer sta hčerki. Za zdaj smo zelo zadovoljni. Nikoli pa ne veš, saj je imeti v tem času službo v tem poslu privilegij."

V trenerski vlogi se je poleg domovine izkazal tudi na Hrvaškem, v Rusiji, Turčiji in Grčiji, zdaj pa deluje torej v Franciji, kjer je liga zelo izenačena, o moči prvenstva pa pričajo dosežki klubov v mednarodni konkurenci: "Predtem francoskih klubov ni nobeden resno jemal. Vem, kako je bilo, kako smo nanje gledali, ko sem bil v Grčiji, Rusiji ali Turčiji. Zdaj vidimo, da je Asvel konkurenčen v Evroligi, Monaco, Nanterre, Bourg in mi smo dobro igrali v Evropskem pokalu. Vsi francoski klubi so v Evropi naredili ogromen korak naprej, in to samo po sebi pove, kako je liga močna. Če jo mogoče še kdo podcenjuje, mi verjemite, da je res ena močnejših lig v Evropi. Tudi dejstvo, da ima evroligaški Asvel že pet porazov, pove, da je vsaka tekma pravi boj."

Ta bo za državni naslov ob izenačeni konkurenci še zelo oster, Zdovc pa ima, kot vedno odločno na svoji športni poti, visoke cilje: "Pred dnevi, ko smo imeli prvi trening po izpadu iz Evropskega pokala, sem dal igralcem jasno vedeti, da vsaj zame šteje le prvo mesto. Malo so me debelo gledali, a mene taki porazi oziroma izpadi dodatno motivirajo. Imamo dobro ekipo. Celo bi rekel, da imamo težave, saj imamo preveč igralcev, ki mislijo, da bi morali igrati več. Zato tudi ne morem vzpostaviti prave hierarhije, saj vsak hoče igrati po 30 minut, kar pa je nemogoče. Če bomo pametni, bomo to obrnili v svojo korist. Se pa lahko tako stvari hitro obrnejo. S tem imamo kar težave, še večje pa s poškodbami. Če bodo organizatorji igre zdravi, imamo vse pogoje, da nam dejansko lahko uspe. Bo pa zelo težko, saj se bo igral zaključni turnir osmerice, in ne klasična končnica. Tam bo vse mogoče. V tistem trenutku boš moral biti v pravi formi."