Nekdanji selektor in najtrofejnejši slovenski košarkar, ki je letos med sezono sedel na klop atenskega AEK-ja, je lani do konca upal in verjel, da bo Goran Dragić zaigral za reprezentanco, saj je tudi trenutno najboljši slovenski košarkar želel obleči reprezentančni dres. Kot je decembra za MMC povedal kapetan reprezentance, mu je prosto poletje prej škodilo kot koristilo, saj je tako pozneje kot prejšnja leta ujel tekmovalni ritem.

49-letni Zdovc zdaj znova deluje v Grčiji, kjer ga po besedah legendarnega Panajotisa Janakisa izjemno cenijo, saj se je tam izkazal že kot igralec. V zadnjih letih je deloval v turškem Gaziantepu in ruskem Spartaku iz Sankt Peterburga, prej pa je bil trener Olimpije. Je zadnji, ki je ljubljansko moštvo popeljal do naslova državnega prvaka, do zaključnega turnirja Lige ABA in do Top 16 Evrolige. Obenem ima Zdovc tudi najboljši rezultat s slovensko izbrano vrsto.

Decembra ste zapustili Turčijo in prevzeli AEK. Kako ste zadovoljni z drugim delom sezone?
Velikokrat rečem, da tako kot končaš sezono, taki so potem tvoji občutki. Končali smo z zmago in osvojili to tretje mesto, ki naj bi bilo na neki način uspeh za AEK. Jaz sem seveda hotel biti prvi, čeprav potem vidiš, da je to v Grčiji zares težko, saj sta ta dva res velikana. Tekmuješ proti dvema ekipama, ki sta na neki način top ekipi v Evropi, ampak tak sem. Zato sem ogromno energije porabil že v polfinalu. Malo naivno in malo na neumen način, ker sem želel priti v finale, a potem vidiš, da je to zelo težko. V Grčiji se igra tudi za tretje mesto na tri dobljene tekme. To je kar velik dogodek, a na koncu, z izjemo, da si tretji in dobiš medaljo, ne prinaša ničesar. A končali smo na mestu, ki je bil neki cilj, čeprav je bila do tega trnova pot z veliko vzponi in padci. AEK je imel kar turbulentno sezono, menjaval veliko tujcev, tudi jaz sem jih nekaj pripeljal, a normalno ne moreš sredi sezone, saj ne dobiš pravih igralcev. Bilo je zanimivo in smo preživeli. Velikokrat zdaj, ko me vprašajo, pravim: "I am still alive (Še vedno sem živ, op. a.)", ker je Grčija res specifična. So unikatni v vseh pogledih in ni preprosto.

AEK piše novo zgodbo in skuša vrniti na stara pota, ampak, ali je sploh mogoče izzvati vladavino Olympiacosa in Panathinaikosa, ki traja zdaj že 15 let?
Imamo zelo dobrega in pametnega predsednika, ki se tudi zaveda, kakšen je položaj. Mi ne bomo dali 20 milijonov evrov, da bi premagali Panathinaikos in Olympiacos. Mi imamo proračun dva milijona, kar je na primer kar nizek, eden izmed nižjih v letošnjem Evropskem pokalu. Na neki način bi radi ta klub znova stabilizirali in ga vrnili na evropski zemljevid. Radi bi dobro delali z mladimi. Klub kupuje veliko mladih igralcev. Obenem bi radi zadovoljili ambiciozne navijače, ki res veliko zahtevajo. Zahtevajo, da si prvi in da vse premagaš. Tudi predsedniku ni lahko. Ni enostavno zadovoljiti vseh.

V Grčiji, kjer ste tudi dolgo igrali in pustili velik pečat, vas izjemno cenijo. Bi lahko primerjali obdobji, ko ste igrali tam, in zdaj, ko ste trener?
Po igralski karieri sem v Grčiji še delal pri Iraklisu, kjer sem bil leta 2006 nekaj mesecev trener. Grčija mi je dobro poznana. Mislil sem, da se je kaj spremenilo, a se praktično ni nič. Bolj ali manj je vse isto. Na neki način še slabše, kot na primer zaradi teh družbenih omrežij, kjer vsak lahko izrazi svoje mnenje in potem se na veliko razglablja o vsem, tudi na žaljiv način. Veliko dajo na ta mnenja. Navijači so zelo zahtevni. Gre za nogometne navijače, ki so zelo strastni. Je v bistvu še težje, kot je bilo. Še bolj turbulentno, ampak to je Grčija. Tu ima košarka res status. Poseben. Podobno kot recimo v času nekdanje Jugoslavije. Veliko ljudi je vpetih v košarko, od novinarjev, zdravnikov, fizioterapevtov, kondicijskih trenerjev … Velikokrat delajo znanost iz vsega. Imajo veliko dobrih trenerjev, ki so taktično dobro podkovani, in ni lahko biti trener v Grčiji. Jaz vedno rad vzamem tujca, ki je igral v Grčiji, ali pa ga priporočim, če kličejo trenerji. Če pogledamo veliko vrhunskih igralcev, ki so v najboljših evropskih klubih, so bili v Grčiji. Je zanimivo tu.

Pred prihodom v Atene ste bili v Gaziantepu. Kakšna pa je bila izkušnja v Turčiji, kjer v zadnjih letih ogromno vlagajo v košarko?
Zadnje obdobje je bilo pri meni res zanimivo. Iz Olimpije sem šel za dve leti v Rusijo, potem v Turčijo in zdaj sem v Grčiji. Vse to so specifična okolja. Turčija je zelo zanimiva in ambiciozna. Letos se je sicer malce spustilo na realna tla. Nekateri klubi so šli malce nazaj. Recimo Banvit in Karšiyaka, ki sta želela spremljati te glavne carigrajske klube, sta videla, da ne moreta držati koraka. Nekateri so zmanjšali proračune in stopili na realna tla. Vseeno, ko so pred dvema letoma sprejeli pravilo šestih tujcev, je to res postala močna liga. Jaz sem se imel zelo dobro in imam res lepe spomine. Bilo je malce bolj mirno, kot je zdaj (smeh). Deloval sem v Gaziantepu, kjer košarka ni bila prej prisotna. Ni bilo veliko novinarjev, navijači se niso spoznali na košarko in tako.

So vas ravno te ambicije po najvišjih mestih gnale naprej v Atene?
Ko sem podpisal pogodbo, so mi predstavili ambiciozen načrt. Dejali so, da bodo vsako leto povišali proračun in želeli so se priključiti vodilni četverici. Potem sem videl, da to ni več tako, in se odločil, da grem drugam ob prvi resnejši ponudbi. Leto prej sem imel ponudbo Olympiacosa, ampak me niso pustili. Če bi vztrajal, bi lahko šel, a ne bi bilo higienično, če bi v tistem trenutku zapustil klub. Letos pa sem se odločil, da grem.

V novi sezoni vas čaka tudi nastop v Evropskem pokalu, ki bo letos zelo kakovostno tekmovanje. To bo verjetno še dodaten motiv?
Absolutno. Evropski pokal bo zelo močan. Ni šibke točke, morda Olimpija, če na hitro pogledam, ampak nikoli ne veš. Morda bo prišel nekdo in bo tudi Olimpija imela vrhunsko ekipo. A tudi Olimpija kot taka je lani prišla v drugi krog, premagala na primer Maccabi. Ne moreš podcenjevati nikogar, saj vsi igrajo košarko. Res bo močno tekmovanje. Evroliga se je zaprla in se je zmanjšalo število klubov v njej. Posledično je postal Evropski pokal bistveno močnejši.

Ko ste omenili Olimpijo, podrobno spremljate dogajanje v slovenski klubski košarki?
Seveda spremljam, kolikor le lahko, ne morem mimo tega. Večino pač kar preberem. Poznam kar dovolj dobro razmere, saj sem tudi deloval tam in vem, zakaj gre. Rekel bi le, nič novega.

Odkar ste odšli iz Olimpije, klub ni naredil vrhunskega rezultata …
Vse je povezano z denarjem. Lahko vsi pametujejo, kolikor hočejo. Če ni denarja, ne moreš nič. Olimpija ima ta imidž. To sem večkrat že prej rekel, sploh ni važno, ali si plačan in s kom igraš, od Olimpije se pričakuje, da zmaguje. Tu je veliko negativne energije okoli, saj je to klub, ki je nosil slavo in bil dolga leta glavni. V Sloveniji ni več košarke na taki ravni, imaš pa ogromno ljudi, ki so bili vpeti v vrhunsko košarko in bi radi delovali. Na kakršen koli način bi radi ostali v košarki, a nimajo kje. Recimo v eni Franciji in Italiji imaš prvo in drugo ligo. Torej 30 klubov in vsi ti nekdanji igralci najdejo svoje mesto v teh klubih. Tega pa tu ni. Potem pride do izraza veliko negativne energije, saj vsak misli, da bi lahko, a če nimaš denarja, ne moreš nič. Če dobi trener Olimpije dve ali tri plače, pač ne gre.

Če se ozreva na reprezentanco … Zdaj so tu kvalifikacije. Je to nekakšno prelomno obdobje?
Goran bo igral, kar je najpomembneje. S svojo kakovostjo, značajem in karizmo je tako pomembna figura, da sploh ne sme biti vprašanje uvrstitev naprej. Počasi se normalno generacije menjajo. Prihajajo novi igralci. Jaz sem že velikokrat rekel, tudi po evropskem prvenstvu, ko smo še mislili, da bom selektor, da me ni strah za prihodnost slovenske košarke. Dovolj je mladih košarkarjev. Tudi drugim reprezentancam ne cvetijo rožice. Slovenija bo vedno prisotna in se borila za ta mesta proti vrhu, več pa se od take države že ne more pričakovati.

Vaš naslednik je Igor Kokoškov. Dejal je, da sta se slišala. Kakšno je vaše mnenje o njem?
Igorju sem takoj, ko so ga izbrali, čestital in mu ponudil kakršno koli pomoč, če bo kaj potreboval. Igorja ne poznam dobro. Spoštujem vsakega trenerja, ker vem, kako težko je to delo. Kolikor sva imela stika, ko smo igrali proti njim na prvenstvih, vem, da gre za zelo v redu človeka, kar je zelo pomembno. Nimam nobene slabe besede o njem, samo dobro.

Pred kratkim je prišla novica, da se na parket vrača Erazem Lorbek, ki je prav pod vašim vodstvom v reprezentanci pokazal najboljše igre. Zdaj dve leti ni igral, potem ko vam ni mogel pomagati na svetovnem prvenstvu leta 2014. Kako gledate na njegovo vrnitev?
To sem ravno pred kratkim rekel, ko sem govoril z ženo, da še ne pomeni nič, a sem res zelo vesel. Me je bilo že strah oziroma nisem verjel, da je po dveh letih odmora še sposoben priti nazaj. Srčno upam, da mu uspe. Je pa res, da ni lahko prestati fizične preizkušnje, kar je zelo pomembno. To je zagotovo res dobra novica za slovensko košarko, zanj in za vse. Gre za igralca, ki ima neverjeten talent in je v bistvu v najboljših letih. Lahko še ogromno da.

Velik prestop je uspel tudi Alenu Omiću, ki je naredil velik korak naprej v reprezentanci, ko ste jo vi vodili. Verjetno vas podobno tudi to veseli, saj ste eden tistih, ki ste mu zaupali in verjeli vanj?
Absolutno sem zelo vesel. Ko me kdo vpraša o njem, toliko energije, kot sem je potrošil za Alena ... Saj ste bili zraven in videli. Res me veseli, da je naredil ta preskok. Najpomembneje je, da mu je to uspelo. Upam, da se ne bo zadovoljil, igral pa bo na najvišji ravni. Od Efesa se ogromno pričakuje, praktično, da postane evropski prvak. Srečen sem in zadovoljen, da ta moja energija ni šla v prazno (smeh). Gre za fanta, ki ima velik talent in neverjetne sposobnosti, zdaj samo, kako jih vpeti v pravo koncentracijo za najvišjo raven. Praktično ima vse, kar je večkrat tudi pokazal.

Goran Dragić je dejal, da je bila napaka, da lani ni igral za reprezentanco, saj je potreboval nekaj časa, da je ujel igralni ritem. Koliko pa je vam še vedno žal, da ga niste imeli v ekipi na lanskem evropskem prvenstvu?
Ves čas sem upal, da bo. Absolutno bi z njim ta reprezentanca lahko naredila marsikaj. Morda sem malce naivno mislil, a imel sem ves čas informacije, da bo igral – od njega, njegovih staršev … Najprej smo mislili, da ga ne bo zaradi družinskih zadev. Potem se je tako razpletlo, da bo tu in da naj bi igral, kar naenkrat pa je zatem prišla novica, da ne bo igral, da ga pač Miami ne pusti. Kar jaz tu zamerim ljudem iz zveze, je, da niso naredili vsega. Nihče ni hotel v stik z Rileyjem. Na koncu sem jaz moral kontaktirati z njim. Za takega igralca bi se morali usesti na letalo, iti tja in poskusiti narediti vse, da bi igral. Če igralec želi igrati, je treba skušati najti rešitev. Lahko da vseeno ne bi igral, ampak treba je narediti vse. Vodstvo zveze bi moralo iti tja. To je nekakšna moja tiha zamera, ki je doslej javno nisem povedal. Na koncu ga nismo imeli in ravno tu smo imeli največji problem. Verjel sem, da bosta igrala Goran in Aleksej Nikolić. Če bi vedel, da ne bosta igrala, bi iskal druge rešitve, ki pa jih takrat nisem mogel več. Takrat nisem mogel klicati recimo Jake Lakoviča. Ampak smo se borili.