Skoraj nemogoče si je zamisliti več različnih funkcij, ki bi jih človek lahko opravljal v nogometnem kolektivu. Andrej Stare je kot majhen deček igral v mlajših selekcijah Olimpije, z družino je redno obiskoval večino njenih domačih tekem. Ko se je med študijem zaposlil na RTV Slovenija, je največji slovenski klub spoznaval kot komentator, po osamosvojitvi pa je v Olimpiji svoj pečat pustil še kot klubski zdravnik. Andrej Stare dobro pozno zgodovino kluba in številne dogodke, ki so se zgodili v klubu, zato ni čudno, da je izdal več publikacij o Olimpiji. V pogovoru z njim je bilo jasno čutiti, da njegova duša še vedno bije za zelenega zmaja, čeprav je slednji na daljšem spancu …

Vaše življenje je tesno povezano z NK Olimpija, saj ste v klubu delovali v več različnih funkcijah. Kdaj je preskočila iskrica med vami in tem klubom?
Z nogometnim klubom Olimpija sem se prvič srečal leta 1967, ko sem začel igrati nogomet v pionirski konkurenci. Nogometne tekme sem redno gledal skupaj z mamo in sestro. Olimpija je takrat šele začela tekmovanje v prvi jugoslovanski ligi. To so bili neverjetni dogodki, tekme so bile fantastične, tribune so bile vedno polne, videli smo veliko golov in Olimpija je bila pomemben člen v jugoslovanskem nogometu. Ljubezen je z leti le rasla in rasla. Leta 1979 sem začel delati na RTV Slovenija, s čimer sem klub začel spremljati tudi kot komentator. Z osamosvojitvijo Slovenije je Olimpija začela tekmovati tudi v evropskih tekmovanjih. Ker v vodstvu niso imeli nobenih izkušenj z organizacijo mednarodnih tekem, so me povabili k sodelovanju, kjer sem jim pomagal s svojimi izkušnjami. V sezoni 1992/93 pa sem na željo direktorja Petra Amerška postal tudi klubski zdravnik. V tej vlogi sem Olimpiji ostal zvest vse do razpada leta 2005.

Bili ste tudi osebni zdravnik nogometašev. Je taka praksa običajna tudi v drugih evropskih klubih?
Ko enkrat postaneš zdravnik v športnem klubu, k tebi v ambulanto hodijo igralci in njihove družine. Vsi skupaj smo bili vpleteni v klub, zato smo si izjemno zaupali. V vseh mojih letih pri Olimpiji sem na tak način spoznal prek 200 igralcev, in ko se še danes srečamo, smo še vedno prijatelji. Zdravje nogometaša je povezano z njegovim socialnim okoljem, zato je pomembno, da so vsi njegovi najbližji zdravi. Praktično vsi nogometaši so v svojem bistvu "krhke duše".

Olimpija je bila v času nekdanje Jugoslavije edini pravi klub na področju Slovenije. Kakšno je bilo vzdušje v Ljubljani in Sloveniji? Je ta stala za klubom?
Od sredine 60. let pa vse do izpada iz prve lige leta 1984 je bila Olimpija eden najbolj priljubljenih klubov v Jugoslaviji. Olimpija je imela veliko denarja in sponzorjev. Prihod v Ljubljano je bil takrat za ljudi iz drugih koncev Jugoslavije izjemno atraktiven. Ljubljana je bila z eno besedo drugačna. Dan pred tekmo si lahko obiskal Celovec ali Trst. Tu si lahko kupil veliko stvari, ki jih nisi mogel v drugih koncih države. Kadar koli se je igrala tekma v Ljubljani, je bil štadion vedno poln.

V več svojih publikacijah ste zapisali, da je Brane Oblak najboljši nogometaš, ki je nosil dres Olimpije.
To je dejstvo. Pravi nogometni strokovnjaki, ki so gledali Braneta Oblaka v 60. in 70. letih v dresu Olimpije, se s tem gotovo strinjajo. Oblak je v Olimpijo prišel iz Svobode leta 1965. Igral je na mestu levega krila, to je položaj, ki v modernem nogometu ne obstaja več (danes poznamo bočne igralce). Oblak je takrat celo zasenčil največjo zvezdo evropskega nogometa Dragana Džajića s svojimi igrami v državnem prvenstvu. Bil je izjemen, hiter, spreten, znal je preigravati, imel je silovit udarec in nos za gol. Brane Oblak je bil res igralec brez primere.

Toda kljub nespornim kvalitetam ni bil nikoli ljubljenec občinstva. Vsaj ne v taki meri, kot je bil v povojni generaciji denimo Sebastjan Cimerotič.
Res je. Brane Oblak je po svojem značaju specifičen človek, kar je vidno še danes v njegovih izjavah. Vedno je bil brez dlake na jeziku. Z gledalci je pogosto hodil v konflikte, bil je zelo aroganten, pogosto je gestikuliral, česar slovenski prijatelji nogometa niso preveč marali. Morda je imel tudi to nesrečo, da je kljub svoji izjemni kvaliteti igral ob dveh igralcih, ki sta se usidrala v zelene duše. Govorim seveda o Viliju Ameršku in Danilu Popivodi. Starejši ljubitelji nogometa še danes o omenjenih igralcih govorijo zgolj s superlativi.

Kaj je pomenila osamosvojitev za Olimpijo? Iz močne jugoslovanske lige se je preselila v slovensko, kjer je igrala z moštvi, ki so bila po več rangov slabša?
Prehod je bil izjemno težek in se je kazal na več področjih. Olimpija je ogromno denarja dobila iz področja nekdanje Jugoslavije. Srbski proizvajalci so lahko nekoliko slabše izdelke prodajali v Sloveniji, dobršen del dobička je tako šel v nogomet prek sponzorskih sredstev. Tega denarja kar naenkrat ni bilo več. Olimpija se je morala tako opreti na generalnega sponzorja in nekaj manjših, ki pa skupaj niso zmogli zadostiti vsem potrebam, ki jih je tedaj diktiralo vodstvo kluba, ki je prebilo vse plafone za plačevanje igralcev in odškodnine. Kmalu je bilo jasno, da Olimpija ne bo zdržala tega tempa in po 15 letih je bilo vsega konec. Žal.

Kaj pa pravila? Tudi ta niso bila najbolj pisana na kožo Olimpije?
Prvo leto je imela Olimpija 11 ali 12 Neslovencev, kasneje so lahko igrali le trije tujci. Poleg tega je prvo sezono v naši ligi vsako tekmo moral začeti vsaj en igralec, mlajši od 21 let, še dva pa sta morala začeti na klopi. Dobro se spominjam trenerja Pertiča, ki je tekmo začel z enim mladincem, nato pa ga že v prvi minuti zamenjal s pravim igralcem. To so bili paradoksi, ostanki nekaterih zablod in birokratsko-komunističnega odnosa, ki je uničil dobršen del mladine v tistem obdobju.

Seveda ne morem mimo vprašanja o grobarjih Olimpije.
O imenih ne bi rad govoril. Tisti, ki bodo prebrali tale intervju, se bodo v njem zagotovo našli. Ljudje, ki so vodili ta klub v letih po osamosvojitvi, še posebej v zadnjem obdobju pred propadom, so neposredni krivci za tak razplet. Denar, ki je prihajal skozi sponzorska sredstva, skozi prodajo igralcev in prodajo TV-pravic je izginil. Očitno je velik delež odšel v privatne žepe, v nogomet prav gotovo ne. S tem denarjem bi Olimpija lahko postala močna evropska sredina, ki bi si morala postaviti za cilj igranje v evropskem nogometu (tudi v Ligi prvakov), tako pa smo žal videli umiranje na obroke. Olimpija je bila dolžna praktično vsem igralcem, ki so jih "nategovali" od prvega do zadnjega. Obljubljali so jim ogromno denarja, ki ga seveda kasneje niso nikoli videli. Vedno so jim govorili: "Vzemi nekaj, sicer še tega ne boš dobil." Niso plačevali hotelskih storitev, prevoza, hrane … Dolžni so jim bili ogromno denarja. Ob razpadu Olimpije je bila stvar še bolj katastrofalna, ko so vodilni rekli: "Kar tožite nas, morda boste kaj dobili." Aroganca, ki je peljala v pogubo, in razpad Olimpije je bil neizogiben.

Olimpije ni več. Okrog Primoža Glihe se je zbrala druščina nekdanjih igralcev Olimpije, ki v obliki nogometnega kluba Bežigrad skušajo obuditi spečega zmaja. Kakšno mnenje imate o tem klubu?
V NK Bežigradu so se zbrali nekdanji igralci Olimpije, ki so danes stari okrog 40 let in več. V peti ligi so se lahko sprehodili skozi tekmovanje, a v četrti ligi bodo še leto starejši. To so sami nekoč najboljši igralci v Sloveniji tipa Pate, Ubavič, Pavlin, Komočar, Židan, Gruškovnjak … Igralci, ki so kreirali slovenski nogomet v zadnjih 20 letih. A potrebno se je zavedati, da Bežigrad s takšno zasedbo daleč ne bo prišel. Potrebno bo pritegniti mlajše igralce, ki bodo boljši od Janija Pateta pri 41 letih in boljši strelci od Zorana Ubaviča pri 41 letih, kar bo seveda silno težko. Brez profesionalne strukture in profesionalnega pristopa taka prijateljska ad-hoc ekipa nima nobene možnosti, da konkurira v najboljši slovenski ligi.

Kaj pa za vas osebno? Je to naslednik Olimpije?
To ni naslednik Olimpije, ampak bolj neki ostanek oziroma nostalgija za Olimpijo. Svojemu prijatelju Primožu Glihi se lahko samo zahvalim, da je obudil nogomet za Bežigradom, čeprav ne pod imenom Olimpija, ki je zaščitena inštitucija. Za organizacijo nogometnega kluba in igranje na evropskem nivoju je potrebno imeti infrastrukturo, strukturo v klubu, mlajše selekcije, vrhunske trenerje, vrhunsko prvo ekipo in seveda dobro vodstvo, ki ureja finance, pridobiva sponzorje in se zaveda kam vlaga denar, sicer smo spet na "njivi med koruzo" …

Torej ste proti raznim združevanjem? Dolgo časa se je šušljalo, da bi Bežigrad prevzel licenco od Factorja ali celo Dravinje?
To se je dogajalo že večkrat v preteklosti (Ljubljana je dobila licenco od Komende, Slavija od Svobode …), a to ne pelje nikamor, to je le metanje peska v oči. NZS je včasih to dopuščal, a to nima prav nobene dolgoročne koristi. Brez priliva mlajših igralcev in dobre organizacije to ni možno. Jaz klubu želim vse najboljše. Če bo Primož Gliha ali kdor koli bo že vodil ta klub, želel mojo pomoč, bom z veseljem priskočil na pomoč. Želim si, da bi v Ljubljani spet gledali vrhunski nogomet, da bomo videli Milan, Liverpool … Ne pa, da bo naša "Olimpija" igrala proti Ihanu ali Braslovčam (seveda nimam prav nič proti tem klubom), a naša "Olimpija" si zasluži več.

31. julija lahko preberete ...
V naslednjem prispevku o dr. Staretu, ki bo izšel prihodnji ponedeljek, si preberite o napredku, ki ga je slovenski klubski nogomet naredil v zadnjih 15 letih. Preberite tudi, zakaj bi štadion za Bežigradom lahko mirne duše porušili leta 2002. Če bi mesto Ljubljana imelo vsaj kanček volje, bi za 30 milijonov evrov že zdavnaj imeli nov štadion. Doktor Stare nam bo tudi razblinil iluzije, da je nogomet čist in da v njem ni prostora za doping. Vse to in še marsičesa ne zamudite naslednji ponedeljek.

S. J./RTV SLO