Odmeven uspeh v športu še nikakor ne pomeni finančne brezskrbnosti. Ne gre le za življenje po končani karieri, žalostno je, da nekateri kar med kariero životarijo. Morda bi moral Primož Kozmus imeti najprej v mislih takšne športnike in se šele nato lotiti vprašanja večnih rent. Da ima lahko vrhunski šport tudi zelo temne strani, dokazujejo primeri nogometaša Mirnesa Šišića, kolesarja Andreja Hauptmana, dvigovalca uteži Nikolaja Pešalova, teniške legende Björna Borga ...
Soigralcem plačeval kavo
"Ko sem se odločil za prihod v Beograd, nisem niti slutil, v kakšnem slabem stanju je Crvena zvezda," je povedal slovenski nogometni reprezentant Mirnes Šišić, ki je konec januarja iz Olympiacosa prestopil k nekdanjemu evropskem prvaku in podpisal dveinpolletno pogodbo, vendar hitro spoznal, da je storil napako. Plače še ni videl, za nameček je ostal še brez stanovanja, saj sam ne namerava plačevati stroškov. Klubska blagajna je prazna, dolgovi strmo naraščajo. Absurdno - soigralcem je celo posojal denar, da so si lahko plačali kavo!
Oblakova pokojnina v Sloveniji: 313 evrov
"V demokraciji je vse mogoče," je Šišićev primer komentiral Brane Oblak, ki dobro ve, koliko igralcev in trenerjev je že preživljalo podobno kalvarijo."Tega je bilo in je veliko. Koliko je trenerjev in koliko igralcev, ki niso bili izplačani!" Oblak lahko dostojno živi le zaradi denarja, ki ga je zaslužil med kariero, sicer bi se komaj prebil čez mesec: "Od države za delo v nogometu dobivam 313 evrov mesečne pokojnine, s tem da mi Koper ni plačal nič niti Naklo ne, dali so le štampiljko v knjižico, plačevali pa nič. Vsi v klubih v pokojninsko blagajno vplačujejo minimalne zneske, ravno toliko, da je gre skozi."
"Bomo že preživeli!"
Oblak seveda takrat ni spremljal, koliko za njegovo starost vplačujejo klubi, "a potem na koncu dobiš 'kajlo' in ugotoviš, da to ni bilo pošteno," je slikovito pojasnil najboljši slovenski nogometaš 20. stoletja. Za delo na Hrvaškem Oblak dobiva osem evrov mesečno, njegov račun pa bo čez eno leto vendarle bogatejši, saj bo začela pritekati še pokojnina z Nemčije. Seveda je v bogati karieri zaslužil dovolj, da živi spodobno, in se nikakor ne pritožuje: "Bomo že preživeli, ni važno, koliko je penziona, važno je, kolikokrat bo. Sicer pa - vprašajte Popivodo, koliko dobiva!"
Tragična zgodba bronastega kolesarja
Žalostna je zgodba kolesarja Andreja Hauptmana. Leta 2001 je bil izbran za najboljšega športnika Slovenije, njegov bron na svetovnem prvenstvu gotovo spada med deset največjih uspehov slovenskega športa. Toda ko je Hempi zaradi težav s srcem ležal v bolnišnici, ni bil več zanimiv za tiste, ki so se v letu njegovih uspehov slikali z njim. Vse povedo Kozmusove besede: "Hauptman je zame najbolj tragična zgodba, kar sem jih slišal v slovenskem športu. Vse, kar je dosegel s trdim delom, zdaj ni več vredno nič."
Razmišljal le o tem, kako bo preživel
Hauptman je za MMC pojasnil, da je slutil takšen scenarij. "Bilo je še malce huje, kot sem si mislil. Največji problem je, ker nisem bil pripravljen, da bom kariero zaradi zdravstvenih težav končal predčasno. A nisem imel časa biti žalosten. Nikoli nisem pri drugih iskal krivca, dovolj dela sem imel z razmišljanjem, kako preživeti. Treba se je bilo zanesti nase. Če imaš družino, dva otroka, se je treba hitro organizirati."
Za pogodbo dvakrat več
Nekdanji mojster za enodnevne dirke v Sloveniji ni mogel unovčiti bronaste medalje iz Lizbone: "Vse, kar sem dobil, je bil sponzorski avtomobil za nekaj let, pa še to bolj na račun tega, ker mi je pomagal prijatelj!" V tujini so znali ceniti njegove šprinterske sposobnosti in je po uspehu na svetovnem prvenstvu podpisal dvakrat boljšo pogodbo. Zdaj se preživlja kot trener pri klubu Radenska KD Finančna točka. Noče se pritoževati, a gotovo je, da ni zaslužil toliko, da bi od tega živel, čeprav bi mu bo po vseh uspehih to privoščili.
Borg obdržal loparje
Iz sosednje Hrvaške je zanimiv primer Nikolaja Pešalova. Dvigalec uteži z bolgarskimi koreninami je na olimpijskih igrah v Sydneyju osvojil zlato medaljo, štiri leta pozneje v Atenah še bronasto. Po pisanju Sportskih novosti je Pešalov ostal brez prihodkov, komaj preživlja sebe in družino, zato je izhod v sili našel v prodaji olimpijskih medalj. Primer Björna Borga morda ne sodi v ta okvir, saj je švedski as v karieri zaslužil dovolj za miren preostanek življenja, a z denarjem ni ravnal tako dobro kot z loparjem. Vseeno: pred tremi leti se je Borg spopadel z dilemo, ali prodati loparje in wimbledonske lovorike in si zagotoviti dolgoročno finančno varnost, a nato si je le premislil.
Boj za preživetje
Primerov je še več, žal tudi domačih. Košarkar Sašo Ožbolt zaradi poškodbe dlje časa ni mogel igrati za Union Olimpijo in se je moral v tistem obdobju dogovarjati, kdo bo plačal njegovo zdravljenje v toplicah. A takrat so bile gospodarske razmere še idilične, prihod sedanje ostre recesije pa bo pokopal marsikateri klub, trenutno so zelo kaotične razmere v Mik CM Celju, kjer po besedah Slaviše Stojanoviča po sobotnem porazu z Dravo nekateri štopajo na trening oziroma se vozijo z vlakom. Nogometaši ne vedo, kako naj preživijo. Stojanovič pravi, da je v takšnih razmerah srečen, da igralec sploh pride na trening.
T. O.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje