Tudi ta zgodba se začne s tisto začimbico, ki nam popestri življenje, z nizom naključij, ki so ju popeljala po nepričakovani življenjski poti. Tako pripovedujeta dva mlada slovenska košarkarja kosovskega rodu, Gëzim Morina in Erjon Kastrati, ki sta za oddajo Naglas pripovedovala o svoji življenjski poti ob košarkarski žogi. Štiriindvajsetletni Gëzim Morina s svojimi 204 centimetri krilni center SIXT Primorske, in dvaindvajsetletni Erjon Kastrati, s 198 centimetri krilni igralec Petrola Olimpije, sta začela »zabijati žogo« zaradi - višine.

»Kot sem bil še otrok, sem najprej sem igral nogomet, treniral sem že polprofesionalno v rojstnem mestu, v nogometnem klubu Balkan Suhareka. Potem pa sem zrastel in nisem mogel več igrati nogometa. Košarko sem začel igrati po naključju, saj so nekateri moji sošolci trenirali košarko in so me povabili na trening. Košarka mi je bila všeč in takrat sem postal košarkar,« pravi Gëzim Morina. Podobno se je pripetilo tudi Erjonu Kastratiju: »Vedno sem bil najvišji med prijatelji. Vsi moji prijatelji so igrali košarko in tudi jaz z njimi, malo zaradi družbe, malo pa tudi zaradi športa. Potem sem še malo zrastel in v košarki mi je šlo čedalje bolje, nato se mi je odprla možnost igrati v Sloveniji.«

Prihod v Slovenijo leta 2008 je eden izmed dogodkov v sosledju teh naključij. Takrat petnajsletni Gëzim Morina je delal družbo prijatelju: »Moj prijatelj se je odpravil na poskusni trening za Olimpijo, ki so ga organizirali menedžerji za skavte, in me povabil, da grem igrat zraven kot podpora.« Poskusna tekma v Skopju je vznemirila tudi Erjona: »Po tekmi v Skopju je k meni pristopil skavt Olimpije Dragan Janjić in me vprašal, ali bi prišel igrat poskusno en teden za Olimpijo. Seveda sem bil kot trinajstletnik in navdušen košarkar takoj za, prišel sem in po tem tednu so me v Olimpiji povabili, naj ostanem.«

Vsak začetek je težek
Tako sta oba, Gëzim Morina in Erjon Kastrati, v spremstvu staršev, pred devetimi leti prispela v Slovenijo in - ostala. Sledili so časi sprememb in prilagajanja, spomini pa so še vedno zelo sveži za oba. »Prišli smo 11. avgusta 2008. Čas je minil zelo hitro. To je bilo pomembno in zanimivo obdobje mojega življenja. Na začetku ni bilo enostavno, Erjon in jaz sva bila sama in drug drugemu v oporo. Prvič sem bil brez družine, na tujem. Potreben je bil čas, da sva se privadila na novo okolje in kulturo. Nikogar nisva poznala, a sva imela drug drugega in tudi soigralce in vodstvo kluba, ki jim lahko rečem hvala, saj sem se z njimi počutil kot doma.«, pravi Gëzim Morina. »Vsak začetek je težak, in tudi tukaj, brez družine mi je … bilo zelo težko,« se spominja Erjon Kastrati, »na srečo nisem bil čisto sam, tudi Gëzim je bil z mano od prvega dne in sva to obdobje skupaj prebrodila. V Sloveniji so naju zelo lepo sprejeli tako trenerji in soigralci kot tudi prebivalci. Hitro sva se navadila,«

Pogrešala sta predvsem družino
Dva nadobudna mladeniča, priznata, da nista imela težav ne s slovenščino, in tudi ne z zahtevnimi treningi. Le eno je nepogrešljivo, pravi Erjon Kastrati kot iz topa: »Zagotovo mi je bilo najtežje, ker sem bil ločen od družine. Bil sem mlad in sam v tuji deželi, tudi jezika nisem še znal. A v klubu so nam precej olajšali zadeve. Danes se v Sloveniji počutim kot doma.« Tudi Gëzim se strinja: »Seveda, najbolj sem pogrešal družino in prijatelje, ljudi svojega vsakdana. Edino to sem pogrešal.«

Sledila so leta rednega treninga in letos mineva devet let, odkar dva košarkarja trenirata v Sloveniji. Najprej sta oba igrala za mlajšo selekcijo Olimpije. Erjon Kastrati je kot posojeni igralec iz Olimpije igral za Škofjo Loko, potem pa je 5 sezon igral v Krki, v kateri je postal dvakrat državni prvak in trikrat pokalni zmagovalec. Gëzim Morina je nadaljeval kot posojeni igralec Olimpije na Polzeli, nato pa igral za Helios Suns tri leta in za kratek čas tudi v Mariboru. Z Olimpijo je postal pokalni prvak. Letos je Erjon Kastrati vesel, da se je spet vrnil v Petrol Olimpijo, Gëzim Morina pa se je premestil v Koper, kjer trenira za Sixt Primorsko. Kastrati ugotavlja, da so njegovi soigralci tudi njegova druga družina: »Niimava veliko časa za hobije in drugo, veliko potujeva, imava veliko treningov. Moje življenje se suka okoli košarke. V košarki je tako, da se pogosto premestiš iz enega mesta v drugo, in ko prideš tja, ne poznaš nikogar, razen soigralcev. S trenutnimi soigralci v Olimpiji se zelo dobro razumemo in pričakujem dobro igro.«

Slovenija nama je veliko dala
Morina in Kastrati sta branila barve mlajše slovenske reprezentance. A lani se je zgodila ena pomembnejših prelomnic za oba košarkarja. Namreč Kosovo je postalo član FIBE in od tega trenutka je lahko tekmovala na mednarodnih tekmah. Ker sta rojena na Kosovu, sočasno pa naturalizirana Slovenca, sta imela edinstveno priložnost izbrati eno ali drugo reprezentanco. Gëzim Morina pripoveduje, da je v medijih spremljal podobno situacijo pri ustanavljanju kosovske nogometne reprezentance, saj so se med številnimi mladimi Kosovci, ki živijo v Evropi, znašli tudi uspešni nogometaši. Tako Gëzim Morina kot Erjon Kastrati sta se o tem pogovarjala in racionalno pretuhtala možnosti. Vendar je bila končna odločitev čustvena. Prednost sta dala svojim koreninam, ki jih ne moreš izruvati, meni Gëzim Morina: »Nikoli ne bi mogel pozabiti, od kod prihajam, s Kosova, in sem ponosen na to. Seveda, rad bi nastopal tudi za Slovenijo, ki mi je veliko dala in ki sem ji hvaležen. Vendar se nič ne more meriti z občutkom, ko predstavljaš svoj rojstno deželo in rojake v mednarodni košarkarski areni. Oba sva bila zelo srečna, da je to bilo omogočeno s pomočjo sporazuma med košarkarskima zvezama Kosova in Slovenije.«

Erjon Kastrati poudarja, da odločitev ni bila lahka, ker je v čustvenem smislu slovenski košarki dal velik del sebe in še več sprejel. Toliko bolj, ker je kot mlajši igralec in slovenski državljan je tekmoval za Slovenijo v mlajših ligah U18 (mlajši od 18) in U20 (do 20 let). »V Sloveniji in SKZ-ju so veliko naredili zame in se za to iskreno zahvaljujem. A potem je Kosovo postalo članica FIBE in prišlo je vabilo. Mislim, da je za vsakega športnika najvišji dosežek predstaviti svojo domovino, in tudi jaz sem se brez pomislekov odločil za to. Pogoj je bil, da se košarkarski zvezi Kosova in Slovenije dogovorita, in potem ko sta se dogovorili, sem zaigral za kosovsko reprezentanco.«

Naj se Kosovo in Slovenija bolje spoznata
Čeprav Slovenija in Kosovo nista tako daleč narazen, oba košarkarja čutita, da se oba naroda še ne poznata dovolj. Dobra plat članstva v FIBI je tudi ta, da bodo tako nastale možnosti za medsebojne tekme. S tem tudi potovanja in obiski navijaških skupin.

Gëzim Morina pripoveduje o svojih izkušnjah o tem, saj so ga soigralci veliko spraševali o tem, kakšna je košarka na Kosovu in kakšno je življenje tam, sploh na začetku. A strinja se, da je bilo popolnoma drugače, ko so se kolegi imeli priložnost prepričati na lastne oči:

»Ko sem igral v mlajši slovenski reprezentanci, je naneslo, da smo imeli tekmo proti Kosovu. Nestrpno sem čakal na odhod na Kosovo, ker me je zanimalo, kako se bodo soigralci odzvali, saj sem poprej iz njihovih besed ugotovil, da imajo popolnoma drugačno zaznavanje Kosova. Na koncu so bili vsi po vrsti prijetno presenečeni nad Kosovom, načinom življenja, gostoljubnostjo, saj si Kosova niso tako predstavljali. Zelo me veseli, da je tekma pripomogla k temu, da so moji soigralci lahko pobližje spoznali deželo, od koder prihajam.«

Košarka terja disciplino
Če želiš biti uspešen v košarki, moraš biti zelo discipliniran, pri tem Erjon Kastrati poudarja, da so poleg rednih in dolgotrajnih treningov potrebna odrekanja in tudi veliko samodiscipline. »Moramo biti previdni tudi pri prehranjevanju, sploh pred treningom pride v poštev samo lahka hrana,« in doda, »včasih pogrešam 'pito' (domača različica bureka, op.a), ki jo pripravi mami.« Ob tem se nasmehne. Gëzim Morina vidi svoje življenje v Sloveniji in košarko kot eno celoto: »Če zdaj pogledam nazaj, je bila moja odločitev, da odidem v Slovenijo, pravilna. S poklicnega stališča se je vse spremenilo. Denimo, na Kosovu smo trenirali trikrat na teden, v Olimpiji pa dvakrat dnevno. Tako je nastal način življenja, ko sem se popolnoma posvetil košarki. Treniraš zjutraj, potem počivaš, treniraš zvečer, skratka ne preostane ti veliko časa za kaj drugega. To je bila velika sprememba. Osebna, človeška plat tega je bila, da sem moral prvič v življenju skrbeti za stvari, o katerih nisem, ko sem živel doma, kjer sem imel mamo. Ona je skrbela za praktične stvari, zdaj pa sem moral sam poskrbeti za prehrano, pomivanje, pranje ... Tudi to je bila velika sprememba, a čez nekaj časa sem se naučil opraviti tudi to. Zdaj sem odrasel moški, ki zna poskrbeti zase in opraviti domača opravila. Mislim, da je to dober dosežek.«

Poškodbe lahko pokvarijo načrte
Čeprav aktivna košarkarja že eno desetletje, Gëzim in Erjon sta še zelo mlada, a kljub temu razmišljata o prihodnosti. »Moj načrt je igrati košarko tudi v prihodnosti, a upam, da ne bom imel kakšnih poškodb. Poškodbe ti lahko vedno pokvarijo načrte. Upam, da se jim bom izognil in tako nadaljeval igranje košarke v naslednjih petih, desetih letih oz. kolikor bo šlo.« je previden Erjon Kastrati. Gëzim Morina razmišlja, da bo prišel čas, ko bo lahko tudi prispeval za druge: »Kosovo je šele na začetku svoje košarkarske poti. Je precej košarkarjev kot jaz in Erjon, z izkušnjami iz tujine, denimo Turčije in Finske. Razmišljati moramo dolgoročno, da bi svoje poklicno znanje in izkušnje nekoč prenesli mladim na Kosovu. Mislim, da je kosovska reprezentanca na dobri poti, saj jo sestavljamo relativno mladi igralci, ki lahko tekmujemo skupaj še deset let – seveda, če smo zdravi, saj je pri tem športu dobro zdravje zelo pomembno – in nas čaka svetla prihodnost. To velja tudi za druge športe.«
Pot do zmage v košarki ni lahka, pripovedujeta športnika. Zato je prva zlata kolajna Slovenije na evropskem prvenstvu zagotovo navdih tudi za vso kosovsko košarko.