Za 29-letnim argentinskim nogometašem je leto padca v brezno in plezanja iz njega. Maja 2006 je kot nesporni voditelj španskega Villarreala v polfinalu Lige prvakov na povratni tekmi proti Arsenalu v 89. minuti zapravil najstrožjo kazen, s katero bi rumeni podmornici priigral podaljšek in možnost nastopa v velikem finalu proti Barceloni, kjer je napadalni vezist v sezoni 2002/03 doživel prvi igralski polom. Po mlačnem strelu, pri katerem se mu je na obrazu risal strah, je šlo samo še navzdol.

Dober začetek, slab konec
Na SP-ju v Nemčiji je bil Riquelme prvo ime izbrancev Joseja Pekermana, s katerim je leta 1997 osvojil naslov mladinskih svetovnih prvakov. Organizator igre je blestel na srečanjih v skupini smrti proti Slonokoščeni obali, kjer je dvakrat podal za zmago z 2:1, ter Srbiji in Črni Gori, na kateri je bil razglašen za igralca tekme, čeprav se ni vpisal med strelce (6:0).

Že v osmini finala proti Mehiki ni bil več tako prepričljiv, še manj razpoložen je bil v četrtfinalu proti gostiteljem (1:2), ki so izenačili le nekaj minut po odhodu bledega Riquelmeja na klop. Slovo od sinjemodrega dresa je viselo v zraku.

V Argentini leni čarovnik
V Evropi so njegove predstave hvalili, medtem ko so v Južni Ameriki pisali večinoma samo še o "lenem čarovniku". "Prepočasen je, ne sledi ritmu soigralcem in jima ga zato razbija, ko pride žoga do njega jo 'ocarini', moštvo mora biti podrejeno njemu, drugače se izgubi in tava po zelenici," so bili najpogostejše obtožbe medijev in javnosti.

Ubraniti ga ni mogel niti odhajajoči selektor: "Ko ima žogo ni počasen. Predvsem žoga mora potovati hitro ter natančno in ne toliko igralec." Nejevoljni zvezdnik je nato sporočil, da se odpoveduje državnemu dresu zaradi materinega slabega zdravja, ki je zaradi negativnega poročanja kar dvakrat pristala v bolnišnici.

Spor na rumeni podmornici
Po vrnitvi v Španijo rumena desetica ni več navduševala občinstva na Madrigalu. Sledili so spori s trenerjem Manuelom Pellegrinijem, nekaterimi soigralci in celo z ambicioznim predsednikom Fernandom Roigom. Pozimi je s prihodom mladega Čilenca Matiasa Fernandeza postalo jasno, da za Riquelmeja ni več prostora v Villarrealu.

Sledila je logična poteza, vrnitev v rodni Buenos Aires in petmesečna posoja moštvu Boca Juniors, v dresu katerega se je na začetku kariere v sedmih letih igranja zapisal na svetovni nogometni zemljevid in zaradi česar ga je kupila Barcelona, kjer pa se pri Luisu van Gaalu ni proslavil in je moral svojo desetico prepustiti boljšemu - Ronaldinhu.

Po Copi Libertadores še Copa America?
V nekaj mesecih na Bomboneri se je Roman, kot mu piše na tamkajšnjem dresu, prebudil in znova začel navduševati nogometne sladokusce s svojimi natančnimi podajami, prefinjenimi potezami, preigravanji, ki temeljijo na tehniki in ne na moči ali hitrosti ter končno tudi z zadetki.

V domačem prvenstvu višje od drugega mesta sicer ni šlo, saj je Boca večino moči usmerila v Copo Libertadores, južnameriško različico Lige prvakov. V Pokalu osvoboditeljev se je Riquelme razcvetel in s 7 zadetki v izločilnih bojih, od tega trije v finalu prot Gremiu, popeljal svoj ljubljeni klub na vrh Južne Amerike. Riquelme se je odločil za vrnitev v reprezentanco, ki jo v teh dneh čaka južnoameriško prvenstvo - Copa America.

Uradni naslednik velikega Diega
Juan Roman Riquelme se je rodil le en dan prej (24. junija 1978), preden je Argentina na domačem mundialu osvojila prvi naslov svetovnih prvakov. Na svet je mali Juan privekal v revni villi (argeninska oznaka za slume/favele) Don Turcauto kot prvi izmed 10 otrok. Njegov oče je veljal za vodjo lokalne bande, a ga je kljub temu pošiljal v boljše šole, tako da Riquelme ni polpismen revež, ki je uspel.

Že od malega je sledil stopinjam svojega vzornika Maradone, saj je tako kot El Diego začel organizirano igrati nogomet pri Argentinos Juniorsih in podobno kot on je zavrnil ponudbo bogatejšega River Plateja ter se odločil za rumeno-modre barve Boce, kjer je na zadnji Maradonini tekmi prevzel njegov dres s številko 10.

Toni Gruden