Po tekmi je povedal, da si bo vzel čas za razmislek, a obenem dodal, da bo nogomet igral, dokler mu bo telo dovolilo. Zdaj je že v Veroni, kjer se s klubskimi kolegi pripravlja na nadaljevanje prvenstva.

Naša ekipa ga je obiskala nekaj dni po srečanju s Škotsko, se skupaj z njim spomnila najlepših reprezentančnih trenutkov in spoznala še njegovo drugo plat. Radi ga imajo tudi slovenski navijači. Razlogi za to zagotovo tičijo v tem, da je svojemu delu predan z vsem srcem, da je reprezentančni dres zanj svet in da kot kapetan zna presoditi, kdaj in o katerih stvareh je treba govoriti na glas in katere stvari morajo ostati v garderobi.

Za uvod v pogovor smo Boštjanu Cesarju pokazali arhivski posnetek njegovega prvega nastopa v reprezentanci, februarja 2003 je v Novi Gorici zaigral na tekmi med Slovenijo in Švico, in skupaj z njim na hitro zavrteli film 14-letnega obdobja v izbrani vrsti.
V ponos mi je, da sem že toliko let v reprezentanci, je pa res, da čas hitro teče in da ni lahko, ko veš, da imaš na hrbtu 100 tekem, da prihajajo leta, pozna za nogometaša. Zelo sem vesel, da sem toliko časa del te ekipe.

Kako vam je uspelo, da tako dolgo časa lahko igrate na visoki ravni? So to pravi geni, je razlog prava priprava, pri kateri vam pomaga tudi brat, je to prava prehrana, morda še kaj drugega?
Vse je pomembno, da lahko prideš na tako raven in da se na njej tudi obdržiš. Zagotovo je treba delati na sebi, hvaležen sem genom in bratu, je pa ob vsem tem veliko dela, ki ga dajem v nogomet. Vem namreč, da delam to, kar si najbolj želim, zato mi ni težko.

V vseh teh letih ste nase opozarjali s svojimi nastopi, niste pretirano polnili strani rumenih medijev. Na igrišču ste velik borec. Kakšne so razlike med Boštjanom na igrišču in zunaj njega?
Lahko rečem, da ne poznam prijateljev na igrišči, to je tisto, kar me krasi. Vsakič, ko pridem na igrišče, ne glede na to, ali je tekma ali trening, hočem zmagati in vedno težim k temu, da sem lahko še boljši. Zunaj igrišča imam popolnoma normalno življenje. Včasih sem si sicer tudi sam dal duška in se poveselil po kaki tekmi, toda najpomembneje je bilo, da sem naslednji dan prišel na trening in ga opravil na najvišji ravni.

Malce se bova ustavila pri ključnih trenutkih vaše reprezentančne kariere. Na kaj pomislite, ko vam omenimo Wembley?
Zagotovo najboljši nogometni stadion. Sanje vsakega otroka, ki začne igrati nogomet, so, da bi lahko zaigral na takšnem stadionu. Druga asociacija na Wembley je močna reprezentanca, tretja pa poškodba, ki sem jo utrpel.

Kaj pa rekord (na tekmi med Anglijo in Slovenijo je 15. novembra 2014 z 81. nastopom postal slovenski rekorder, ki je na večni lestvici prehitel Zlatka Zahoviča)?
O, seveda, vsekakor se dobro spomnim tudi tega, te tekme, navijačev in ožje družine, ki me je spremljala na tem stadionu.

Svoj prvi zadetek za reprezentanco ste dosegli proti Italiji, zdaj v Italiji že kar nekaj časa živite. Kakšna čustva so vas prevevala ob tistem prvem zadetku?
To je bil eden najlepših in najbolj čustvenih golov. Ko dosežeš prvi gol za reprezentanco, je duša popolna. Ko pa pride še rezultat, takrat smo tudi zmagali, je pa vse skupaj še veliko lepše.

14 let ste že v reprezentanci. Se je v tem časi zgodilo kaj takega, kar bi si res želeli ponoviti?
Ponoviti? (premor) Jaz bi nekaj dodal. Manjka mi nastop na evropskem prvenstvu, to so želje, ki se še niso uresničile. Če bi lahko za nazaj kaj popravil, bi popravil, da bi šli na evropsko prvenstvo.

Bi lahko med številnimi dogodki v izbrani vrsti izbrali najlepšega in kateri bo to bil?
Svetovno prvenstvo v Afriki in domača tekma proti Rusiji, ko smo zmagali in vedeli, da smo se uvrstili na to tekmovanje. To je nekaj, kar sem si želel, in te sanje tudi uresničil. Da si na tako velikem tekmovanju s tako majhno državo, kot je Slovenija, to je fenomenalen uspeh.

V zadnjih letih ste tudi kapetan izbrane vrste, kar prinaša veliko odgovornost, tudi številne obveznosti, pred medije stopite ob zmagah in porazih.
Ko imaš na roki kapetanski trak, si odgovoren za veliko stvari. To je lahko breme, obenem pa tudi velika čast. Toda mi smo profesionalci in vsega tega se zavedam, tako da s tem nimam težav, tudi z mediji in kritikami ne. Že tako sem precej samokritičen in vedno težim k temu, da lahko igram boljše, da lahko reprezentanca igra boljše.

Na igrišču ste včasih kritični tudi do soigralcev, včasih jim je treba povedati tudi kako krepko, kajne?
Seveda. Nogomet je ekipni šport in vsi smo pomembni, tisti, ki smo na igrišču, tisti, ki so na klopi, tisti na tribuni in tisti, ki čakajo, da vstopijo v reprezentanco. To je najboljši šport na svetu in vemo, ko se stopi na igrišče za slovensko reprezentanco, moramo biti vsi osredotočeni. Je pa res, da moramo včasih starejši včasih prevzeti tveganje in koga tudi ošteti.

Iz nekaterih vaših izjav po tekmah v kvalifikacijah je bilo razbrati, da čutite, da nekateri niso bilo 100-odstotno predani izbrani vrsti ...
Čutil sem, da nismo dali maksimuma, da nismo bili na ravni, na kateri smo si želeli biti. Zagotovo smo igralci v dani situaciji dali vse od sebe, vendar to ni bilo dovolj. Verjamem v to in stojim za tem, da se lahko da več in da se v danem trenutku mora dati več.

V Sloveniji se zdaj veliko govori o novem selektorju. Dosedanji selektor Srečko Katanec je na zadnji tiskovni konferenci omenil, da so se dogovarjali, da bi ga nasledil Tomaž Kavčič. Ste igralci vedeli za te dogovore, kako ste sprejeli te novice?
Mi smo profesionalni in se ukvarjamo s stvarmi, ki se dogajajo na igrišču. Tomaž Kavčič je že dolgo časa z nami, pomagal nam je že takrat, ko smo šli na svetovno prvenstvo, zraven je bil tudi v teh kvalifikacjah, tako da ga dobro poznamo. Ne vem pa, za kakšne dogovore je šlo, tako da ne morem govoriti o tem, kaj so se pogovarjali in dogovarjali.

Po tekmi s Škotsko ste dejali, da si boste vzeli čas za premislek o nadaljevanju reprezentančne poti. Ker časa za premislek še ni bilo, vas ne bomo vprašali, ali boste še igrali, nas pa zanima, ali obstaja kar koli, kar bi vas odvrnilo od igranja za izbrano vrsto?
Ni nobene stvari, ki bi me odvrnila, nič ni takega, kar bi me motilo, nimam razlogov, da bi zavrnil igranje. Odločitev, ki jo bom sprejel, bo moja osebna odločitev.

Pred kratkim ste precej odobravanja poželi s tem, da ste zapeli slovenskim košarkarjem ob zlatu na evropskem prvenstvu. Kako podrobno spremljate druge športe?
Rad imam šport in sem zelo vesel, ko Slovenija nastopa na velikih tekmovanjih, še bolj sem vesel, ko doseže take uspehe, kot so ga nazadnje košarkarji. Dobro poznam predsednika zveze Mateja Erjavca in res sem ga poklical takoj po tekmi. Za to, kar so košarkarji naredili na tem evropskem prvenstvu, lahko damo le kapo dol in jim čestitamo. Ta uspeh je znova združil vso Slovenijo, da je dihala kot eno, in upam in verjamem v to, da se takšni rezultati lahko ponovijo in da smo vsi veseli zaradi teh rezultatov.

Kdaj lahko nogometna reprezentanca znova tako združi javnost?
Bili smo že na velikih tekmovanjih, to je velik uspeh, ker vemo, da se je v nogometu težje uvrstiti na taka tekmovanja, še težje pa je doseči rezultat, kakršnega so košarkarji. Zavedamo se, da je težko, vendar poskušamo dati od sebe vse na vsaki tekmi in želimo to prenesti tudi na naše navijače. Vemo namreč, da je veliko lažje, ko dihamo vsi skupaj, nam je lažje igrati. To smo že občutili na svoji koži, ko smo dosegali dobre rezultate, ko je cel stadion pel in nas vzpodbujal celo tekmo. Takrat smo dosegali rezultate, ki si jih želimo.

Ob spominih na to se verjetno še danes naježi koža?
Seveda, že tisti trenutek, ko stopimo na igrišče, tik pred himno, se naježi koža. Velikokrat se o tem pogovarjamo po tekmah, kajti to so občutki, ki to ostanejo v spominu za vse življenje.

Poseben je bil tudi vaš stoti nastop v reprezentančnem dresu. So vam soigralci ob tej priložnosti pripravili kako presenečenje?
Ni bilo presenečenja, bilo pa je lepo druženje po tekmi. Meni je namreč v veliko zadovoljstvo vsakič, ko dobim povabilo v slovensko reprezentanco, z veseljem se odzovem in pridem na reprezentančni zbor. Še toliko bolj pa sem počaščen, da lahko delam in treniram s takimi fanti. Vemo, da je bila situacija pri nas vedno na vrhunski ravni, vsekakor pa ti še dodatno zadovoljstvo, dva, tri odstotke doda še dober rezultat.

Nobenega dvoma ni, da reprezentanco nosite v srcu ...
Za tem stojim in sem ponosen, da sem Slovenec in da igram za Slovenijo. Sanje vsakega igralca so, da stopi na zelenico v majici z reprezentančnim grbom, to je sveto.

Zunaj igrišča delujete zelo umirjeno, na igrišču pa ste brezkompromisni, borite se kot lev. Hranite na trenutke moč in energijo za to, da na vrhunski ravni delate tisto, kar počnete najraje v življenju?
Ves teden sem osredotočen sam nase, da se čim bolje pripravim, ker vem, da na igrišču zaradi ekipe potrebujem veliko energije. Ko stopim na igrišče, ne poznam prijateljev, takrat se mi vrti v glavo le to, da zmagamo na tekmi, da zmaga Slovenija, da zmaga moj klub. To so moje želje in motivi, ki me držijo že toliko let na tej ravni.

Koliko spremljate reprezentančne kolege med sezono, koliko stika imate in predvsem kakšna je prihodnost slovenske reprezentance?
Ta reprezentanca ima zelo dobre igralce, večina jih tudi igra vidno vlogo v svojih klubih. Vedeti moramo, da so razlike med klubom in reprezentanco. V izbrani vrsti igraš od 10 do 12 tekem na kvalifikacije in tam ni veliko časa za pripravo in za spodrsljaje. Vemo, in to smo tudi občutili v teh kvalifikacijah, da ko izgubiš tekmo, da se je težko vrniti na položaj, na katerem si bil. Verjamem pa, da ta reprezentanca lahko dosega dobre rezultate, vsekakor moramo vedeti in biti realni, da so reprezentance, ki so veliko večje in močnejše od nas, pa niso šle na to tekmovanje, ampak verjamem v to, da se lahko naredi veliko.