48-letni Korošec, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, je že dolgo vpleten v nogomet. Poleg plavanja se je z njim tudi aktivno ukvarjal. Športni javnosti je najbolj poznan kot nogometni sodnik, ki je vrsto let delil pravico na slovenskih zelenicah, pa tudi v evropskih tekmovanjih. Leta 2006 je moral zaradi starostne omejitve opustiti to dejavnost, marca letos pa je zaradi "nekompatibilnosti" z novim predsednikom Ivanom Simičem izstopil še iz Zveze nogometnih sodnikov pri Nogometni zvezi Slovenije, kjer je nazadnje opravljal funkcijo nadzornika sojenja.

Informacije o stavniškem škandalu, ki jih je pred 10 dnevi predstavilo nemško tožilstvo v Bochumu, ga niso presenetile, preseneča pa ga to, da so zdaj vsi drugi tako presenečeni. "O stavah se v slovenskem nogometu govori že leta. O tem govorijo igralci, govorijo trenerji, o tem vemo nekaj sodniki ...," pravi in poudarja, da bodo morale korenine tega zla porezati same nogometne organizacije, policije in tožilstva po vsem svetu pa bodo na neki način le gasile trenutni požar.

V pogovoru za srbsko agencijo Beta ste pred nekaj dnevi dejali, da za rešitev vprašanja s stavami v nogometu lahko največ naredijo športne organizacije. Kako konkretno bi se po vašem mnenju morala lotiti zadeve Nogometna zveza Slovenije in Združenje prvoligašev?
V prvi vrsti je treba poznati razloge, zaradi katerih prihaja do stav igralcev v tako velikem obsegu. Prvi razlog je zagotovo ta, da igralci v Sloveniji ne dobivajo niti osnovne plače, vsaj v nekaterih klubih. Ta problem bi se rešil z neke vrste skladom, ki bi ga formirala nogometna zveza ali Združenje prvoligašev in iz njega pokrivala osnovne plače nogometašev iz klubov, ki ne dobijo plače. Ko bi konec sezone klubi, ki so ostali dolžni svojim igralcem oziroma nogometni zvezi ali združenju, morali povrniti denar, ki je bil v njihovem imenu izplačan nogometašem, bi bilo jasno razvidno, ali so to sploh še klubi, ki lahko nadaljujejo tekmovanje v prvi ligi. Če ne bi bili v stanju spraviti skupaj vsaj toliko denarja, da bi izplačali osnovne plače, bi bilo jasno, da v prvi ligi nimajo več česa iskati. To bi bil eden izmed ukrepov, ki bi zagotovil vsaj človeka dostojno raven za nogometaše. Bi se dalo pa še kaj drugega postoriti, ampak vse v smislu preprečevanja tega ukrepa. Ukrepati zdaj bo pomenilo samo rezati vrhove ledenih gora, nikakor pa ne odpravljati pogojev, da do tega v prihodnje ne bi ponovno prišlo.

Bi bila to prava rešitev, glede na to, da se podobne zadeve dogajajo tudi v ligah, kjer je je denarja več, denimo v nemški drugi ligi?
Absolutno to seveda ne bi preprečilo teh pojavov, zagotovo pa bi občutno zmanjšalo njihovo število. V nobenem sistemu, pa če je še tako dober, ni mogoče izključiti, da se bodo pojavila gnila jabolka. A takrat ko je to redek pojav, ko se s tem ukvarjajo samo posamezniki, takrat jih je lažje odkriti, identificirati in postaviti pred sodišče.

Z nogometne zveze smo prejšnji teden slišali nekoliko drugačna mnenja. Sekretar Dane Jošt je po sestanku v Nyonu izjavil, da pričakujejo pomoč pravosodnih organov in da športne organizacije nimajo možnosti, da pridejo do konkretnih rezultatov. Predsednik Ivan Simič pa je za naš portal povedal, da osebno ni videl še nobenega dokaza, zgolj govorice, in da bi tisti, ki kaj vedo in bi si želeli, lahko prijavili in sprožili kazenske postopke. Vaš komentar?
V trenutni situaciji glede na odkrite zgodbe je seveda jasno, da bosta glavno vlogo morala odigrati policija in tožilstvo. Pri tej zgodbi mene najbolj preseneča ravno to, da so zdaj vsi tako presenečeni. O stavah se v slovenskem nogometu namreč govori že leta. O tem govorijo igralci, govorijo trenerji, o tem vemo nekaj sodniki ... Tudi naša protikorupcijska komisija je dobila že kar nekaj prijav in smo jih seveda odstopili tudi policiji, da v okviru svojih pristojnosti opravi tisto, kar bi morala opraviti. To pomeni, da ta pojav, prvič, ni nov, drugič pa, da ne bi smel biti nobeno presenečenje. Pozivanje k nekim prijavam ne bo obrodilo nobenih sadov, ker je zdaj zadeva toliko vroča, da bomo trenutno situacijo res lahko rešili samo s trdimi ukrepi kazenskega prava. A za naprej bo treba zadevo postaviti na nove temelje.

Lahko poveste konkretno, kolikšno število prijav je prejela vaša komisija glede stav?
Iz glave lahko rečem, da je bilo do pet prijav. Kar nas je najbolj presenetilo, je bilo pri enem primeru to, da je igralec, ki je na dogovarjanje izida tekme opozoril trenerja in vodstvo kluba ter tudi povedal, kateri so bili igralci, ki so "lažirali" tekmo, izgnan iz tega kluba. Niso bili pregnani tisti, ki so "lažirali" tekmo, ampak tisti igralec, ki je opozoril na to! To je narobe svet. Ravno zaradi tega je treba vzpostaviti pogoje, kjer se bosta cenila poštena igra in rezultat, ne pa nameščanje rezultatov tekem.

Gre za prijave v daljšem časovnem obdobju?
Naša komisija dela pet let. V prvem letu takšnih prijav zagotovo nismo imeli, se pravi, da lahko rečemo, da gre za prijave v zadnjih štirih letih. Treba pa je opozoriti še na nekaj. Že v času predtem smo se slovenski sodniki srečali s temi pojavi. Eden izmed naših mednarodnih sodnikov je dobil ponudbo in o njej, tako kot je potrebno, obvestil sodniško organizacijo Nogometne zveze Slovenije. O tem smo takoj obvestili tudi Uefo, a so nam tam rekli, da to ni njihov problem in da naj se obrnemo na policijo. To jasno kaže, kakšen je bil odnos Uefe, vsaj do danes, do tega problema.

S kakšnimi ukrepi oziroma metodami se policija sploh lahko bojuje s tem vprašanjem?
Po kazenskem pravu gre v teh primerih za goljufije. So države, ki tudi za primere goljufije dopuščajo uporabo t. i. prikritih preiskovalnih ukrepov, kot je kontrola telefonov in podobno. So pa tudi države, ki tega ne dopuščajo. Seveda je preiskovati takšne pojave za nazaj, kjer vse temelji na dogovorih, izredno težko. Jaz res upam, da bo zdaj nemškim policistom uspelo do konca razvozlati klopčič, ki se je pojavil pred njimi, če ne drugega zato, da bodo druge policije po svetu vedele, kako ukrepati v takšnih primerih in katere ukrepe uporabiti.

Sodelovali ste pri sestavljanju kodeksa slovenskega nogometa, v katerem so stave prepovedane in prekrški tudi sankcionirani. Kako lahko tak kodeks sploh prispeva k izboljšanju razmer na tem področju?
Kodeks sam po sebi seveda ostaja mrtva črka na papirju, če ga klubi ne izvajajo. Bojim se, da se je to zgodilo tudi v tem primeru. Kodeks jasno prepoveduje kakršno koli udeležbo na stavah, posredno in neposredno, seveda pa bi morali biti klubi tisti, ki bi poskrbeli za to, da bi se določbe kodeksa izvajale. Če ne drugega, vsaj to, da bi sankcionirali tiste igralce, za katere bi ugotovili, da so se udeleževali stav - v Sloveniji ali v tujini.

Mogoče veste, kako klubi in združenje preverjajo oziroma nadzorujejo igralce, trenerje in funkcionarje, ki morebiti stavijo?
Tega ne vem, sem pa prepričan, da če bi prišlo vsaj do ene sankcije zaradi takšnih zadev, da bi zgodba takoj pricurljala v javnost ali pa bi se ta klub, vsaj v zdajšnjih razmerah, že davno pohvalil s takšno zadevo.

V nekem oktobrskem intervjuju ste povedali, da boste policijo in nogometno zvezo v zelo kratkem času obvestili o še enem hudem kaznivem dejanju, ki se je zgodilo na področju nogometa. Kaj se je dogajalo?
Šlo je za ponarejanje listin, za goljufije. O tem smo obvestili policijo, in kolikor vemo, policija tudi že dela na tej zadevi. Smo pa obvestili tudi Nogometno zvezo Slovenije. Čakamo na izsledke policijske preiskave.

Kaj lahko storite vi osebno kot predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, glede na to, da dobro poznate ozadje? Bili ste nogometni sodnik in vseskozi ponavljate, da je problematično, ker v Sloveniji stavijo tako nogometaši kot tudi sodniki in ljudje iz klubskih vodstev.
Ena stvar, ki jo bom storil, je ta, da bom na prošnjo Sveta Evrope pomagal sestavljati priporočila Sveta Evrope v boju zoper stavniške goljufije, kar pomeni, da bo Svet Evrope sprejel mednarodni dokument pravne narave, ki bo določal tako preventivne kot represivne ukrepe na tem področju. Ker pa nisem več v nogometu, seveda z osebnim zgledom zelo težko kaj storim. Največ, kar lahko storim, je to, kar počne komisija že danes: da vse te primere resno sprejme v obravnavo in jih odstopi pristojnim organom.

Ste kdaj v vaši karieri nogometnega sodnika napisali prijavo, ko ste opazili, da se na igrišču dogaja kaj nenavadnega?
Ne. Na igriščih se je v mojih primerih zelo redko dogajalo kaj nenavadnega. So bili tudi takšni primeri, ampak so bili za to povsem drugi razlogi in je bila zato prijava nesmiselna. Zgodilo se je, da igralci gostujoče ekipe enostavno niso želeli igrati, ker so se počutili toliko ogroženi, da enostavno niso želeli zmagati.

Kako to, da se v tem primeru niste odločili za prijavo oziroma kakšen drug ukrep?
Če bi igralci namenoma igrali slabo zato, ker so igrali na stavnicah, in bi bilo to pač nekaj, kar bi videl le jaz, bi sledila prijava. Ampak kako bi potem dokazali igralcem te ekipe, da so zaradi strahu pred tem, da ne bodo z igrišča odnesli žive glave, igrali slabo? To je največja težava te zgodbe.