Ob analizi odločilnih golov se običajno izkaže, da se ne more izpostaviti zgolj napake enega igralca, temveč se napake seštevajo in stopnjujejo, kar se vidi na primeru obrambe Irske in Hrvaške ob usodno prejetem golu v osmini finala. Foto: MMC RTV SLO/Reuters
Ob analizi odločilnih golov se običajno izkaže, da se ne more izpostaviti zgolj napake enega igralca, temveč se napake seštevajo in stopnjujejo, kar se vidi na primeru obrambe Irske in Hrvaške ob usodno prejetem golu v osmini finala. Foto: MMC RTV SLO/Reuters

Analiza prejetih zadetkov na tekmah osmine finala daje zanimiva strokovna razmišljanja. V predhodni kolumni sem opozoril, da se pri prejetih zadetkih le redko dogaja, da bi napako naredil samo en igralec, ampak pride do napak večjega števila igralcev v sosledju. Poglejmo podrobneje.

Strokovne kolumne s poudarki, ki so bili predstavljeni v uvodnem zapisu, bo Simon Rožman objavljal dan po odigranem krogu tekmovanja v Franciji. Naslednja bo objavljena po koncu četrtfinala v ponedeljek.


1. Sosledje napak pri kontinuiranem napadu nasprotnega moštva

Primer: Drugi Griezmannov gol za Francijo proti Irski

Največkrat je težava že v osnovni postavitvi igralcev na igrišču. Igralci Irske se branijo na zelo širokem prostoru (slika 1). Razdalje med igralci so po širini in tudi globini prevelike. Pri dolgi podaji pride do napačne odločitve osrednjih branilcev (verjetno zaradi slabše besedne komunikacije), saj bi moral levi osrednji branilec preiti v varovanje, ko ga žoga preleti (slika 2). Hkrati bi moral zadnji zvezni igralec priteči na drugo žogo (povratno podajo napadalca), da bi preprečil sprejem in neoviran zaključek (slika 3). Torej gre za moštveno, skupinsko in tudi individualno napako moštva, ki se brani.

2. Sosledje napak pri protinapadu nasprotnega moštva

Primer: Portugalski zmagoviti gol Quaresme proti Hrvaški

Napačna odločitev - preigravanje levega zunanjega branilca Hrvaške proti dvema branilcema Portugalske (slika 1); postavitev igralcev Hrvaške v napadu je bila preširoka, predvsem zadnji zvezni igralec in desni zunanji branilec nista bila na mestih, ki zagotavlja dober položaj za reakcijo po izgubljeni žogi – posledica je povsem odprt sredinski prostor (slika 2). Racionalno (dogovorno) nadomeščanje igralca v zadnji vrsti se največkrat izvaja z notranjim zveznim igralcem – v našem primeru je bila napačna odločitev zadnjega veznega igralca (slika 3). Nihče od branilcev ni stekel proti vratom v branjenje po podaji, da bi ob obrambi vratarja lahko oviral napadalca (časovno 2,5 sekunde, pomeni možnost preteči najmanj 15m). (slika 4 in slika 5)

Zanimivo je to, da ob protinapadu ekipe, le redko pride do re – protinapada nasprotne ekipe, kar je stalnica v najboljših ligah (Premier liga, Bundesliga). Časovno približno to pomeni, da se po 20-25 sekundah višjega ritma igra vedno umiri in ekipe vzpostavljajo maksimalni nadzor z zmanjševanjem tempa podaj po globini igre. Tudi zato ne moremo govoriti o vrhunski dinamiki igre.

Kljub zgoraj omenjenemu dejstvu predvidevam, da so imele manj kakovostne reprezentance v tem delu tekmovanja tudi že težave s fizično pripravo. Na splošno so zmagovale ekipe, katerih igralci so pretekli več. Ni pa to edino merilo.

Belgija me je navdušila in odigrala prvo tekmo na Euru 2016 po pričakovanjih, glede na izbor in kakovost igralskega kadra. 25 strelov na gol na zadnji tekmi kaže usmerjenost, željo po nenehnem končanju in doseganju zadetkov. Če gre za načrtno stopnjevanje hitrosti prehodov iz ene v drugo fazo igre, potem so zame postali glavni favoriti prvenstva.

Nemška reprezentanca deluje izjemno lahkotno in samozavestno, a sem prepričan, da Italijanom ne morejo doseči zadetka s kontinuiranega napada. Italija in Wales, kot edini reprezentanci s tremi branilci v zadnji vrsti v sistemu igre, dajeta drugim selektorjem izziv, kako preprečiti lahek iznos žoge v napadalno polje ter preprečiti silovite protinapade. Ali Islandci spominjajo na Grke iz leta 2004?