24-letni Korošec Pečnik je v kvalifikacijah pustil močan pečat kot Kekov joker s klopi. Njegova zadetka proti Slovaški in Rusiji sta veliko pripomogla k zgodovinskemu uspehu slovenskega nogometa. Pečnik navdušuje s predrznostjo in tehnično podkovanostjo. Šest let starejši Šeliga je tretji vratar reprezentance, prvi nastop za izbrano vrsto pa je dočakal marca na prijateljski tekmi proti Katarju. Tako Pečnik kot Šeliga v prostem času rada primeta za teniški lopar.

Kako bi se opisali s tremi besedami?
Nejc: Pošten, prijazen in delaven.
Aleksander: To je vprašanje za koga drugega, sicer pa lahko rečem, da sem pošten, delaven in ljubezniv.

Kateri je vaš življenjski moto oziroma načelo, ki se ga držite?
Nejc: Ne stori drugemu nič žalega, če ne želiš, da on to stori tebi.
Aleksander: Delaj pošteno in vse dobro se ti bo vrnilo.

Od katerega trenerja ste se v karieri največ naučili oziroma ga najbolj cenite?
Nejc: Težko vprašanje. Za mojo kariero sta najbolj zaslužna moj oče in Marjan Pušnik.
Aleksander: Glede na to, da sem večino kariere igral v slovenski ligi, lahko rečem, da sta mi največ dala gospod Slaviša Stojanovič in gospod Tami Mauro.

Kdo je vaš nogometni vzornik?
Nejc: Imel sem jih več. Denimo Ronalda in Zidana.
Aleksander: Nimam kakšnega posebnega vzornika, izredno pa cenim vratarja Juventusa Buffona.

Za kateri klub ste navijali v otroštvu in za katerega zdaj?
Nejc: Že ves čas navijam za Real Madrid.
Aleksander: Ves čas navijam za Juventus.

Kdaj vam je bilo v karieri najtežje?
Nejc: Na srečo še nisem imel težav s poškodbami. Zato so najtežji le porazi in nič drugega. Mogoče vendarle neuspeh, ko se letos s klubom nismo uvrstili v Evropsko ligo.
Aleksander: Veliko smolo sem imel, ko sem igral za praško Slavijo. Moral bi braniti v osmini finala Pokala Uefe, a sem se poškodoval in izpustil morda življenjsko priložnost. Tako pač je v nogometu.

Katera je vaša najljubša anekdota oziroma smešna stvar, ki se vam je pripetila na nogometnih igriščih ali ob njih?
Nejc: Toliko stvari se dogaja v nogometu, da se je težko spomniti kakšne smešne in zanimive stvari. Mogoče to, ko smo v mlajših selekcijah igrali na tekmi v Mariboru, je bil soigralec ves čas v prepovedanem položaju. Trener mu je dejal, da naj gre ven iz prepovedanega položaja, on pa mu je odvrnil, da ne more.
Aleksander: Najlepša anekdota je, ko smo se s Slovenijo uvrstili na svetovno prvenstvo, najhujša pa ta, ko smo s Sparto iz Rotterdama nesrečno izpadli iz prve lige.

Kateri dres je na najvidnejšem mestu v vašem stanovanju?
Nejc: Imam veliko zbirko dresov, nimam pa nobenega izpostavljenega.
Aleksander: Za zdaj imam v okviru samo enega, ki sem ga prejel od dekleta Andreje za darilo. To pa je dres praške Slavije.

Kdo je vaš največji navijač?
Nejc: Punca in družina.
Aleksander: Zaročenka Andreja in starši.

Kateri so vaši hobiji?
Nejc: Vsi drugi športi, predvsem pa košarka in tenis.
Aleksander: Ko imam prost dan, rad igram tenis. Potem mogoče kakšen sprehod v naravi in kavica s prijatelji.

Kateri je bil vaš najljubši šolski predmet?
Nejc: Zgodovina.
Aleksander: Vsekakor telovadba.

Kako bi proslavili zadetek na SP-ju, če bi ga dosegli?
Nejc: Tako kot do zdaj. Nič posebnega. Vesel bi bil predvsem uspeha ekipe.
Aleksander: Če bi zabil gol, bi bilo to gotovo v zadnji minuti. Mislim, da bi se tako veselil, da bi stekel ven s stadiona.

Katero lastnost pri svojem "cimru" najbolj cenite in katera vas najbolj moti?
Nejc: Nima slabe lastnosti. Cenim pa poštenost, odkritosrčnost in direktnost.
Aleksander: Odprtost in poštenost, moti me pa nič.