Odločil sem se, da grem. In smo šli. Bilo je na dan tekme Slovenija - ZDA.

Zamudil bi zelo lepo izkušnjo, če ne bi sprejel povabila. Prvič sem spoznal tisto pravo Južno Afriko, ki je predvsem dežela velikih nasprotij. Resda sem nekaj barakarskih naselij med 10-dnevnim bivanjem tu že videl, a le z avtocest in vpadnic v Johannesburg. Tokrat smo se odpravili naravnost v eno izmed njih.

Drug svet
Ivory Park je "township" na pol poti med Johannesburgom in Pretorio, v katerem naj bi živelo več kot 20.000 ljudi. Z glavne ceste smo zavili na desno in se hitro znašli v nekem novem svetu. Pločevinaste "hiške", od ceste ločene z bodečo žico, sušeče se perilo, prevrnjeni sodi, smeti, kupi pnevmatik, razstavljena posoda, otroci, ki se igrajo ... Vse to je ujelo oko, preden smo zapeljali na nekakšno glavno ulico tega naselja in začeli iskati našo gostiteljico.
Na "trgu" malo naprej smo na eni izmed zgradb ugledali napis Pick 'n Pay (Izberi in plačaj, op. a.), ki označuje znano verigo supermarketov v Južni Afriki, še korak dalje pa na opečnatem zidu napis Ivory Park Secondary School (Srednja šola Ivory Park). Nekaj civilizacije tu vendarle je, je bila misel, ki mi je šinila v glavo. Tako kot bi najbrž vsakemu razvajenemu Evropejcu.

Vozili smo naprej in ob cesti v visoki travi opazili, kako pravkar nekoga pokopavajo. Zašli smo predaleč, smo ugotovili, a ob vrnitvi nekaj sto metrov nazaj nas je na pločniku že čakalo pravo dekle, ki je prisedlo v avto in nas usmerilo proti igrišču. Bili smo tam. Na igrišču, kjer se za žogo podijo čisto prave babice. Takšne, kot sem mislil, da obstajajo le v domišljiji - denimo v britanski nanizanki Super babica (Super Gran), ki sem jo kot otrok pred kakšnimi 20 leti lahko spremljal tudi na TV Slovenija.

Nogomet za zdravje
Sprehodili smo se mimo skupinice fantov, ki so si oblačili rdeče-bele drese, in v spodnji vrsti kovinske tribune zagledali nevsakdanji prizor: priletne ženice, ki se pripravljajo na tekmo. S čepicami na glavi in v pisanih krilih so v družbi nekaj moških kolegov že komaj čakale, da začnejo svojo rekreacijo. Ura je kazala pol enajst dopoldne.

Ko so se postavile v ravno vrsto na sredini igrišča in pod budnim očesom "trenerja" začele ogrevanje, sem stopil do njihove izjemno prijazne koordinatorke Josephine. Povedala mi je, da se z nogometom pri njih ukvarja kar 86 babic. "Slabo bi bilo, če bi sedele samo doma in premlevale svoje težave. To je njihova družina, tu lahko delijo težave z drugimi. So kot otroci, treba je poskrbeti za njih," je začela pripovedovati in razložila, da nogomet zelo dobro vpliva na njihovo zdravje. Debelosti in visokega pritiska namreč ne poznajo.

Naučijo se biti odgovorni sami zase
Od 62 do 77 let štejejo te že na pogled čile gospe, ki jih poleg gibanja družijo še številne druge dejavnosti, od verskih aktivnosti do učenja pisanja. "Učimo jih napisati svoje ime, da lahko same na banki dvignejo denar in da jim ni treba tja pošiljati svojih otrok ali vnukov," je dejala Josephine in nato povedala še nekaj o 22 fantih, ki igrajo v ekipi Ivory Eagles in so nekakšen "sparing partner" starih gospa: "To so čudoviti fantje. Radi bi nekoč zaigrali v kakšnem velikem klubu. Tu je veliko mamil in kriminala. Z nogometom jih želimo obvarovati teh težav. Kajenje, mamila in alkohol so prepovedani. Želimo jih naučiti, kako so lahko odgovorni sami zase. Starši jim lahko umrejo, zato se tega morajo naučiti, sicer lahko kmalu končajo v zaporu. Vedno jim pravim, naj najprej mislijo na šolo in da bodo na denar mislili pozneje."

Čeprav gre življenje vendarle tudi tu nekoliko na boljše (pred kratkim so s pomočjo mesta in države zgradili 76 novih hiš za starejše), mladi nimajo prave perspektive. Aids in velika brezposelnost sta le dve od največjih težav, ki najbolj prizadeneta ravno njih. Zato je tudi zanje nogomet ena izmed priložnosti, da vsaj za trenutek pozabijo na vse tegobe.

Uspe jim zabiti tudi kakšen gol
Kmalu se tekma lahko začne. Fantje so seveda veliko več pri žogi. Kričijo eden na drugega. Le če bi vsakemu dali svojo žogo, bi bili najbrž povsem zadovoljni. Vsak si jo želi zase. Babice okrog njih, okrepljene z nekaj starejšimi moškimi in mladci, do okroglega usnja pridejo bolj poredko, a v svojem ritmu tečejo po suhi travi. In da ne bo pomote, uspe jim zabiti tudi kakšen gol.

"Moramo poskrbeti za boljšo prihodnost te skupnosti. Hvala vam za obisk, ste dobri ljudje. Ne bom vam rekla zbogom, ker verjamem, da boste še prišli," se od nas čustveno poslovi Josephine, ko jih zapuščamo in se odpravimo proti Ellis Parku. V drug nogometni svet. V roko ji stisnemo nekaj randov za njene "super babice". Morda se pa res še kdaj srečamo. V mislih gotovo.
Iz Johannesburga,