Nizozemci so bržkone najboljša reprezentanca vseh časov, ki nikoli ni osvojila naslova svetovnega prvaka. Leta 1974 so kultni igralec Johan Cruyff in kolegi navduševali svet na prvenstvu v Nemčiji, a lepa igra ni bila dovolj. V finalu so jih premagali gostitelji. Štiri leta pozneje so ponovno – tokrat brez Cruyffa – blesteli v Argentini, dokler jih v finalu spet niso premagali – gostitelji. Tudi sedanja generacija ima veliko dobro izobraženih in duhovitih igralcev, ki pa jih – tako kot slovite predhodnike – še pred koncem zmanjka. Mnogi ljubitelji nizozemske igre so že obupali, a predvsem tisti v tujini. Nizozemci pač ne. Njihovi navijači so med vsemi na svetu najbolje organizirani. Oranžna oblačila na tekmah so obvezna, zato jih boste tudi na televizijskih zaslonih zlahka spoznali. Torej: oranžne lise na sliki ogromnega stadiona v Ivangradu (glej Slovenska imena južnoafriških mest) niso prazni sedeži, ampak upanja polni Nizozemci.

Zdaj pa k dinamitu – tako dansko reprezentanco ljubkovalno (?) kličejo njeni navijači. Na svetovnih prvenstvih niti približno niso bili tako uspešni kot Nizozemci (čeprav imajo enako število naslovov prvakov – 0), so pa bili leta 1992 vsaj evropski prvaki (in s tem nasledniki današnjih tekmecev, ki so evropsko lovoriko osvojili štiri leta prej). Danci, pa čeprav so predstavniki severnjaškega nogometa, so pravi mojstri sproščenosti in spontanosti. Glede na dosežke so najboljši tedaj, ko se na prvenstva sploh ne pripravljajo. Evropski prvaki na Švedskem so namreč postali, potem ko je Združenje evropskih nogometnih zvez (UEFA) zaradi vojne na Balkanu tik pred začetkom prvenstva izključilo preostanek Jugoslavije. Danski nogometaši, ki so bili prve rezerve, so le stežka prekinili svoje počitnice in se – bolj turistično kot tekmovalno – brez pravih priprav odpravili na Švedsko. To jim ni škodilo – po dobrih dveh tednih so bili zmagovalci turnirja.

Bodite ekspert(ka):
Bahavi del vaše družbe bo na tekmi verjetno ugotavljal, kako Nizozemci uveljavljajo svojo postavitev na igrišču, ki sodi že k nacionalno dediščini – 4-3-3. Se pravi: štirje branilci, trije vezni igralci in trije napadalci. Glede tega rajši molčite, pa čeprav na Nizozemskem niti ta sistem ni več tako neomajno nedotakljiv. Vaše globoke misli in tehtne besede rajši prihranite za trenutek, ko bo velepoznavalcem zmanjkalo sape (ali idej). Potem jih lahko podučite, da lahko ob tekmi v Južni Afriki, ki ima tako pestro in bolečo zgodovino rasnega razlikovanja, človek pomisli tudi na problematičen vidik rasizma v nogometu. Nizozemska, pa čeprav po duši zelo liberalna, ima na tem področju raznolike izkušnje. V sloviti generaciji okrog Cruyffa v sedemdesetih letih sploh ni bilo temnopoltih nogometašev, izvirajočih predvsem iz južnoameriškega Surinama (nekdanje Nizozemske Gvajane) ali nekdanjih nizozemskih karibskih posesti. V devetdesetih letih in pozneje pa so oranžno ekipo kar nekajkrat v odločilnih trenutkih ohromili spori, ki so – vsaj tako trdijo poznavalci – potekali po rasni ločnici. Izjema je bilo moštvo okrog Ruuda Gullita, Marca Van Bastna in Franka Rijkaarda, ki je leta 1988 osvojilo naslov najboljših v Evropi. Zato lahko z namigom „Nizozemska sloga iz leta 1988 je pomembnejša od tradicije sistema 4-3-3!“ dosežete najlepši verbalni gol tekme.

16:00: Bloemfontein: Japonska - Kamerun (skupina E)
Japonci so od leta 1998 stalni gostje svetovnih prvenstev, saj so v Aziji prava nogometna velesila. Nič čudnega, imajo 120 milijonov prebivalcev, za nameček pa radi uvažajo tudi Brazilce. Tudi za državno reprezentanco. Pravzaprav so Japonci, ko gre za nogomet, obsedeni z Brazilijo. To je njihova duhovna nogometna domovina, radi bi bili tako razigrani kot Brazilci. To jim sicer ne uspeva prav v popolnosti, a vendarle. Na domačem svetovnem prvenstvu pred osmimi leti so prišli med najboljših šestnajst, a je ta njihov (zgodovinski) uspeh zasenčilo dejstvo, da so njihovi soprireditelji in veliki azijski tekmeci Južni Korejci prišli še dlje – do polfinala. S tem je bil japonski nogometni ponos ranjen in krvavi še danes. Je pa res, da bi vsaka zmaga na svetovnem prvenstvu pomenila vsaj začasen obliž na omenjeno rano.

Še toliko bolj, ker Kamerunci veljajo za nekakšne Brazilce afriškega nogometa. Na svetovnih prvenstvih so bili že nekajkrat, najbolj pa je v spominu ostal njihov dosežek leta 1990, ko so v Italiji prišli do četrtfinala. In to kako! Na uvodni tekmi so najprej premagali branilce naslova Argentince, v osmini finala pa so porazili Kolumbijce. Ta tekma je bila pravi šov njihovega ostarelega zvezdnika Rogerja Mille, ki ga je z neuradnim odlokom v reprezentanco spravil šele tedanji predsedniški samodržec Paul Biya. 38-letni Milla se je zahvalil s štirimi goli. Njegov uspeh je imel še eno, tako rekoč globalno, posledico. Millovo proslavljanje zadetka z ritmičnim pozibavanjem bokov ob kotni zastavici je sprožilo nezadržen plaz ustvarjalnosti v koreografiji veselja strelcev ob golih.

Bodite ekspert(ka):
Čeprav bodo simpatije tistih, ki menijo, da se takoooo dobro spoznajo na nogomet, na strani bolj ustvarjalnih in tehnično mikavnejših Kameruncev, se vi z vso mirnostjo in prepričanjem postavite v bran Japoncem. Navsezadnje: nogomet mora biti tudi malce pravljičen (in tudi uvrstitev slovenske reprezentance na svetovno prvenstvo ni nič drugega kot pravljica). Najpriljubljenejša japonska nogometna pravljica je upodobljena v stripu (mangi) z imenom Kapetan Cubasa, ki obsega že skoraj 50 nadaljevanj. Glavni junak je mladenič z imenom Cubasa Ozora, ki mu kot dojenčku življenje v prometni nesreči reši nogometna žoga – ki ublaži udarec ob tla, ko ga zbije avto. Jasno: Cubasa postane nogometaš in svetovni zvezdnik. Tako velik, da uspe celo v Braziliji, kar je za Japonce pomembnejše od vsega (glej zgoraj). Kapetan Cubasa sicer tudi zna izgubiti, a na najpomembnejših tekmah je vedno junak, ki po potrebi s tremi goli svojo ekipo povzigne iz pekla v nogometna nebesa. Skratka: Japoncem bi kapetan Cubasa prišel še kako prav tudi v Južni Afriki, saj je v najboljših letih za nogometaša. Njegov stripovski oče Joiči Takahaši ga je ustvaril pred 29 leti. Z ugotovitvijo: „Japonci (ne) igrajo kot kapetan Cubasa,“ je zmaga vaša. Potem se lahko začudite, da vaši kvazi-kspertni prijatelji še nikoli niso slišali za najznamenitejšega japonskega nogometaša.

Kar pa se Kameruncev tiče – tisti predsednik države (Paul Biya), ki je leta 1990 spravil Rogerja Millo nazaj v reprezentanco, je še vedno na oblasti. Voditelj države je že skoraj 38 let (od 6. novembra 1982).

20:30: Cape Town: Italija - Paragvaj (skupina F)
Končno! Dočakali smo prvi nastop Italije. Italija na svetovnih nogometnih prvenstvih je zakon. Velika nogometna prireditev brez Italije je kot pastašuta brez testenin. Italijani niso le večkratni svetovni prvaki, ampak tudi navdih za vznemirljive zgodbe in oblačilno estetiko v nogometu. Dobro, drži, njihov razvpiti obrambni slog, imenovan „catenaccio“ (izg. katenáčo) včasih para živce ... A res je tudi, da Italijani nikogar ne morejo pustiti hladnega in nezainteresiranega. Mnogi jih sovražijo, ker se menda vedno izvlečejo iz godlje, drugi jih ljubijo, ker se jim skoraj vedno uspe prebiti med najboljše. Pozor, Italijani so branilci naslova svetovnih prvakov in slovenski tekmeci v prihajajočih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo leta 2012. Italijani so naši sosedi in našim nogometašem po tradiciji „ležijo“. Saj so jih Slovenci že dvakrat premagali! Enkrat na prijateljski tekmi v Trstu leta 2002, potem pa še dve leti pozneje na kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Celju. To je bil sploh zadnji poraz Italije pred pohodom na svetovni vrh v Nemčiji leta 2006. Italijani so na velikih nogometnih tekmovanjih znani po svojih počasnih in neprepričljivih začetkih. Nič čudnega, če bi bilo tako tudi v Južni Afriki.

Paragvajci so se v zadnjih dveh desetletjih uveljavili kot tretja moč južnoameriškega nogometa – za Brazilijo in Argentino. Združujejo tako prefinjeno latinsko tehniko, kot tudi neizprosno grobost, če je že nujno potrebno. Res pa je, da na svetovnih prvenstvih nikoli niso posebno blesteli. Tu je treba izvzeti poletne olimpijske igre v Atenah leta 2004, ko je Paragvaj celo igral v finalu in izgubil z Argentino. Toda vsak povprečni ljubitelj nogometa (in dobro je, da zaradi ljubega miru to vedo tudi podpovprečni ljubitelji in celo neljubitelji) dobro ve, da nogometni olimpijski turnirji ne veljajo toliko kot svetovna in celinska prvenstva. Skratka, Paragvajci so se v osmino finala nazadnje prebili leta 2002 prav na račun slovenske reprezentance, ki so jo na tretji tekmi premagali s 3:1. Ne glede na to, da imajo nekaj dobrih igralcev, ki so raztreseni med Argentino, Mehiko in Evropo, pa trenutno nimajo tako prevladujoče osebnosti, kot je bil legendarni vratar Jose Luis Chilavert. Kontroverzni mož ni bil le trikrat izbran za najboljšega vratarja na svetu. Bil je tudi najboljši strelec med vratarji. V paragvajski reprezentanci je na 74 tekmah (1989-2003) dosegel osem golov, v klubski karieri pa še dodatnih 54. Največ mu jih je uspelo zabiti z enajstmetrovkami, bil pa je tudi odličen izvajalec prostih strelov. Kot član argentinskega kluba Velez Sarsfield iz Buenos Airesa je tako na eni tekmi dosegel celo tri gole (vse z 11 metrov), uspel pa mu je tudi gol s prostega strela izza sredinske črte!

Bodite ekspert(ka):
Naj vam bo jasno. Vsi mislijo-da-so-superpoznavalci bodo pod navidezni drobnogled vzeli italijansko reprezentanco. To je tudi razumljivo: zaradi slovenske manjšine v Italiji (ki je dala kar nekaj dobrih igralcev in trenerjev), zaradi dobrososedskih odnosov in tega, da bo Italija tekmec naših v kvalifikacijah za naslednje evropsko prvenstvo. Vi se prepustite toku ... Ne ugovarjajte, ko bodo vsi trdili, kako se Italijani (Lahi) vedno izvlečejo iz težav (to velja tudi takrat, ko sploh niso v njih). Ko bo kvaziekspertom zmanjkalo prežvečenih in ocufanih modrosti o modrih (azzurri!), bo prišel vaš čas: lahko jih podučite, da se Italijani že velikokrat niso izvlekli iz težav. Na primer lani, na Pokalu konfederacij v Južni Afriki. Ali predlani na evropskem prvenstvu v Avstriji in v Švici, ko so sicer prišli do četrtfinala, a so jih tam po enajstmetrovkah izločili poznejši prvaki Španci. Ali leta 2004 na evropskem prvenstvu na Portugalskem. Ali leta 2002 na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji... Opozorite jih na nujnost argumentirane razprave. Tudi v navijaško razgretem ozračju. Drugače pa jih tudi spomnite na dejstvo, da dogajanje v italijanskem nogometu trenutno ni obremenjeno s kakšnim škandalom apokaliptičnih razsežnosti, kar bi pomenilo, da v boju za ubranitev naslova svetovnih prvakov nimajo nobenih šans.

Igor E. Bergant