25-letna Ljubljančana sta se uveljavila v Domžalah, kjer sta skupaj igrala v sezoni 2005/06. Prijateljstvo ni zamrlo vse do danes, čeprav se je tri tedne mlajši "Dado" kmalu podal s trebuhom za kruhom v Real Sociedad. Z obema se še iz domžalskih časov rad druži tudi Zlatan Ljubijankič. "Sicer ni cimer, ampak redno prihaja na obisk v najino sobo," s širokim nasmeškom na obrazu pove Kirm.

Za kateri klub ste navijali v otroštvu in za katerega zdaj?
Andraž: AC Milan in AC Milan.
Dalibor: Partizan iz Beograda.

Kdaj vam je bilo v karieri najtežje?
Andraž: Bilo je kar nekaj trenutkov, ko je bilo težko, mislim pa, da je bilo najtežje, ko smo z Domžalami v kvalifikacijah za Pokal Uefa proti Hapoelu iz Tel Aviva izpadli v zadnji minuti. Po zmagi na prvi tekmi v gosteh z 2:1 smo doma izgubili 0:3.
Dalibor: Ko sem si poškodoval ahilovo tetivo v Real Sociedadu konec leta 2006.

Katera je vaša najljubša anekdota oziroma smešna stvar, ki se vam je pripetila na nogometnih igriščih ali ob njih?
Andraž: Joj, teh anekdot je kar nekaj, predvsem zdaj v zadnjem času, ko z reprezentanco pišemo lepe zgodbe. V tem trenutku bi se težko spomnil samo na eno. V reprezentanci se res zgodi vsak dan nekaj takega, da bi lahko vsak dan povedal eno novo anekdoto. Ko si v družbi Ljubijankiča, Handanoviča in Birse se vedno nekaj dogaja. Vedno se trudijo koga "nahecat" in ves čas se smejimo.
Dalibor: "Zlajo" (Ljubijankič, op. a.) in Kirm vedno nekaj "pribijata" na igrišču. Zdaj se je težko spomniti, ampak imata gotovo kakšne smešnice.

Kateri dres je na najvidnejšem mestu v vašem stanovanju?
Andraž: Moram reči, da mi vsi moji dresi in dresi, ki jih zamenjam na tekmi, veliko pomenijo. Noben nima nekega posebnega mesta. Mislim, da to mesto še čaka na dres s svetovnega prvenstva.
Dalibor: Na Nizozemskem seveda dres Vitesseja, v Sloveniji pa domžalski. Ko sem šel iz Domžal, so mi soigralci podarili velik dres s podpisi.

Kdo je vaš največji navijač?
Andraž: Definitivno moja nečakinja, ki je stara štiri leta in se veseli za mene in me spodbuja. Zelo mi je pri srcu, ker me toliko spremlja.
Dalibor: Moj sin seveda.

Kateri so vaši hobiji?
Andraž: Večino časa preživim na igrišču, ko imam kaj več prostega časa, pa grem rad kaj dobrega pojest ali pa se družim s prijatelji. Rad poslušam glasbo in sem za računalnikom, tako kot vsak. Tudi kakšno knjigo včasih preberem.
Dalibor: Rad igram namizni tenis, kadar koli vidim kakšno mizo. Pa tudi košarko.

Kateri je bil vaš najljubši šolski predmet?
Andraž: Če ne bi rekel telovadba, bi se zlagal. Definitivo telovadba in sociologija.
Dalibor: Telovadba. Drugih predmetov nisem imel ravno preveč rad. Telovadba in zgodovina.

Kako bi proslavili zadetek na SP-ju, če bi ga dosegli?
Andraž: O tem nisem razmišljal, ampak gotovo na kakšen poseben način z vsemi drugimi fanti v reprezentanci. Se bomo že kaj spomnili. Trenutno nimam nič v glavi.
Dalibor: Zelo enostavno - z majico, na kateri je slika mojega sina Adriana.

Katero lastnost pri svojem "cimru" najbolj cenite in katera vas najbolj moti?
Andraž: Haha … Moti me kar nekaj stvari (smeh). Dalibor ves čas skuša posnemati moj način govora. Ponoči ne spi ravno mirno, tako da me pogosto zbuja. Smrči ravno ne, ampak težko diha (smeh). Zjutraj, ko hočem vstati, bi on še spal. Ampak na koncu naju te malenkosti ne motijo toliko, da bi zamenjala eden drugega. Cenim to, da je močna osebnost, da je dober karakter, "fejst" fant nasploh. Midva sva že prej igrala skupaj v Domžalah. Je profesionalec, ravno zaradi tega sem tudi z njim v sobi in se dobro razumeva.
Dalibor: Najbolj cenim to, da je res pošten in iskren. Najbolj pa me moti to, da govori skozi nos. Smešen je. Kot Tweety je, tista majčkena živalca (rumeni kanarček iz risanke, op. a.). Rad ga malo oponašam (smeh).