Dijaki so, sodeč po šolskih poročilih v srednjih šolah, brcali žogo že tik pred koncem 19. stoletja in se pozneje organizirali v dijaške klube. Nemci, ki so živeli v Ljubljani in so se najraje zbirali v nemškem kazinoju (današnji Kazini), so decembra leta 1900 ustanovili Laibacher Sportverein, v katerem so igrali tudi nogomet.

Bloudek opremil Hermes
Prvo resnejšo organiziranost je nogomet v Ljubljani dobil slabo desetletje pozneje. Študenti iz Gradca, Dunaja in Prage so ob vrnitvi v domače kraje širili glas o nogometni igri ter tako spodbudili, da so se slovenski dijaki iz različnih šol leta 1908 ali 1909 povezali v Hermes. Njihovi veliki vzorniki so bili nogometaši praške Slavije, zato so si nadeli enake rdeče-bele drese z zvezdo na prsih, kot so jih imeli oni. Prvo opremo, tudi "kopačke", jim je zagotovil sloviti inženir Stanko Bloudek.

Kmalu so odigrali tudi prve tekme na igrišču v Tivoliju nad letnim telovadiščem, najprej z nemškimi sosedi iz Ljubljane, 7. maja 1911 pa je bila na sporedu "prva velika football-tekma", kot sta jo napovedala časnika Slovenec in Slovenski narod. V nedeljo ob treh popoldne so se pred 2.500 gledalci nogometaši Hermesa pomerili s kolegi iz Trsta in se razšli s prijateljskim izidom 2:2 (0:0).

Derbiji Ilirije in Primorja
Ta tekma je bila povod, da so le dva dni pozneje v gostilni Roža na Židovski ulici v Ljubljani ustanovili tudi prvi pravi slovenski nogometni klub Ilirija. Vanj so prestopili tudi igralci iz Hermesa, klub pa je pozneje prevzel zeleno-bele barve mesta. V naslednjih letih je v Ljubljani nastalo še nekaj klubov - Vzajemnost (1912), Concordia (1913), Slovan (1913) in Olimpia (1914). 2. junija 1913 je slovenska prestolnica doživela prvi nogometni spektakel. Ilirija se je udarila s Slavijo iz Prage in izgubila z 0:10.

Do začetka prve svetovne vojne leta 1914 je bila sicer najresnejši tekmec Ilirije v slovenskem prostoru Jugoslavija iz Gorice. Tekem resda ni bilo veliko, po koncu vojne pa se je ljubljansko-primorsko rivalstvo na neki način preneslo na ljubljanski derbi med Ilirijo in Primorjem. Ta klub so ustanovili begunci iz Primorske, ki je po vojni pripadla Italiji.
Zanimivo je, da sta v tridesetih letih kluba domovala neposredno drug ob drugem za Bežigradom - Ilirija na Plečnikovem stadionu, Primorje pa na stadionu prek ceste, kjer je danes bencinski servis. Zaradi velikega rivalstva med obema kluboma sta morala sredi tridesetih let na zahtevo oblasti celo razpustiti nogometni sekciji!

Tavčar prvi jugoslovanski reprezentant
Ilirija je bila leta 1920 sicer prvi slovenski prvak. Prvenstvo so pripravili takoj po nastanku Ljubljanskega nogometnega podsaveza, prve krovne nogometne organizacije v Sloveniji in prednice današnje Nogometne zveze Slovenije. Ustanovilo jo je sedem slovenskih klubov.
Istega leta je na olimpijskih igrah v Antwerpnu član Ilirije Stanko Tavčar (1898-1945) odigral dve tekmi za reprezentanco Kraljevine SHS. Branilec iz Dobrove pri Ljubljani je študiral medicino v Pragi in bil zdravnik, vse do leta 1970 in Braneta Oblaka pa je ostal edini član kakšnega slovenskega kluba, ki je oblekel dres jugoslovanske reprezentance.