Mnogi so bili prepričani, da Inter nima ekipe, ki bi lahko enako dobro konkurirala v vseh tekmovanjih, torej italijanskem prvenstvu, italijanskem pokalu in v Ligi prvakov. Toda na klopi imajo črno-modri prekaljenega trenerja Joséja Mourinha, ki je zaradi svoje karizme, arogance in taktične genialnosti postal pravi ljubljenec navijačev. Zdaj ima priložnost, da osvoji še tretji naslov evropskega prvaka v klubski zgodovini in se postavi ob bok legendarnega Helenia Herrere, ki je Inter sredi šestdesetih let dvakrat popeljal na evropski tron.

V klub pripeljal moža odločitve
Portugalski strateg je v preteklosti že večkrat dokazal, da ima nos za dobre nakupe. Pred začetkom sezone se je izkazal z nakupom Diega Milita, ki je k Interju skupaj s Thiagom Motto iz Genoe prestopil za 25 milijonov evrov. Argentinec je bil letos velik as iz rokava "nerazzurrov", saj je na 50 nastopih 28-krat zatresel mrežo nasprotnika (večino zadetkov je dosegel v Serie A, nekaj odločilnih pa je prispeval tudi v Ligi prvakov in pokalu). Sezono je končal kot najboljši Interjev strelec in drugi najboljši strelec italijanskega prvenstva.
V ligi odločitev padla na zadnji dan
Serie A so črno-modri začeli z remijem proti Bariju (1:1), nato pa so eksplodirali na milanskem derbiju, kjer so z 0:4 odpravili svojega mestnega tekmeca. Prvi poraz so vknjižili 26. septembra proti Sampdorii, ko je tekmo v 72. minuti odločil Giampaolo Pazzini, nepremagljivi pa so bili v septembru in oktobru, ko so od 24 možnih točk izpustili le dve. Malce slabše jim je šlo decembra, ko so grenkobo poraza okusili še drugič v sezoni, a so kljub vsemu ohranili prvo mesto na lestvici. Zagotovo so se najslabše odrezali v marcu, ko so od petih ligaških tekem dobili le eno, zbrali pa dva remija in dva poraza (proti Catanii in Romi). Prednost, ki so si jo nabrali v prejšnjih mesecih, je začela hitro kopneti.
Po neodločenem izidu s Fiorentino 11. aprila so prvič po 3. oktobru izgubili prvo mesto, a so se kmalu pobrali in se z Romo nekajkrat zamenjali na čelu lestvice. Sezono jim je pravzaprav rešila Sampdoria, ki je na Olimpicu z dvema goloma Pazzinija premagala "gialorosse" in Interju znova odprla pod do petega zaporednega "scudetta". Odločitev o prvaku je padla v 57. minuti zadnjega tekmovalnega dne, ko je z edinim golom na tekmi Sieno potopil Milito.
Milito odločil tudi pokal
Za naslov pokalnega zmagovalca so se morali nogometaši Interja precej potruditi, saj so jim na poti do zmagoslavja stali številni veliki (zgodovinski) nasprotniki. Najprej so morali na svojem stadionu odpraviti Livorno (1:0), nato jih je v naslednjem krogu čakal Juventus. Ta je že v 10. minuti povedel z golom Diega, a sta Lucio in Mario Balotelli (ta je zmagovalca odločil v sodnikovem podaljšku) poskrbela, da so črno-modri napredovali v nadaljnje tekmovanje.
Na prvi tekmi polfinala so Fiorentino doma odpravili z 1:0, v gosteh več kot dva meseca kasneje pa je za identičen rezultat poskrbel Samuel Eto'o. V finalu so se v peklenskem Olimpicu udarili z domačo Romo, ki je igrala zelo napadalno, a je morala na koncu z golom Milita v 40. minuti priznati premoč. Edini, ki poraza ni sprejel, je bil Francesco Totti, ki je finale zasenčil z nešportno potezo, o kateri se ponekod govori še danes.

Zadnja leta nasičena z evropskimi razočaranji
V zadnjih petih letih je bila zagotovo najšibkejša točka črno-modrih prav Liga prvakov, kjer so vsako leto veliko obetali, a pričakovanja nogometne javnosti in predvsem njihovih zvestih navijačev niso uresničili. V sezoni 2004/05 jih je v četrtfinalu izločil mestni tekmec Milan, leto kasneje so v četrtfinalu klonili pred Villarrealom. Leta 2007 jih je v osmini finala odpravila Valencia, nato so morali v osmini finala 2007/08 premoč priznati še Liverpoolu. Lani jih je v isti fazi tekmovanja odpravil Manchester United.
Komaj iz svoje skupine, zdaj v finalu
Letos so imeli že v skupinskem delu skupaj z Barcelono veliko težav, kjer so si šele na zadnji tekmovalni dan z domačo zmago proti Rubinu Kazanu (2:0) priborili vstopnico za osmino finala. Tam jih je pričakal Chelsea, ki je v Milanu iztržil ugoden rezultat (2:1), na Stamford Bridgeu pa klonil z zadetkom Eto'oja. V četrtfinalu so odpravili moskovski CSKA, v polfinalu pa se je Mourinhova ekipa udarila s slovito in favorizirano Barcelono. Ta je prvo tekmo začela odlično, a nato popolnoma odpovedala in po izgubljenem vodstvu izgubila s kar 3:1. Na povratni tekmi so Katalonci sicer zmagali, a dosegli zadetek premalo, s čimer je Inter napredoval v tako željeni veliki finale.
Trojno krono lahko prepreči le Bayern
Nemški pokalni in državni prvak Bayern bo Interjev nasprotnik v madridskem finalu. Oba kluba imata priložnost osvojiti trojno krono in vknjižiti popolno sezono - toda evropski klubski prvak je lahko samo eden. Na eni strani Nemce krasi napadalna igra, na drugi strani lahko Inter s t. i. "bunkerjem" zaustavi vsakogar. Za obema kluboma je dolga in naporna sezona, toda zdržati bo potrebno še eno, najpomembnejšo tekmo leta. Odločitev o novemu/staremu evropskemu prvaku bo padla v soboto, jasno pa je, da bosta ekipi na zelenici stadiona Santiago Bernabeu v želji za končni uspeh pustili svoji duši in srce.