Prav tam, kjer ga je v soboto spet v Slovenijo vabil tudi "Vlado Kreslin" - in to prav tedaj, ko je v Hali Tivoli pred bržkone največjim avditorijem po legendarnem amsterdamskem popoldnevu 18. junija 2000 koncertiral še en dejavni udeleženec slovenske nogometne pravljice Pero Lovšin. Katanec, Pankrti in še "dan republike": to je bil res nostalgičen teden.

A na žalost nogometnih kibicev "fuzbal" ni rock in tekma ni koncert, ki bi ga ista zasedba enako odlično (ali še bolje) odigrala tudi 20 let po tem, ko se je razšla. Iz "naftalina" je res mogoče potegniti Katanca, ne pa tudi Simeunoviča, Milaniča, Milinoviča, Galiča, Kariča, Ačimoviča, Udoviča in Zahoviča, kot je oni dan v Hri-baru pel "Vladek": "Če se vrneš tij, lejko poboukšaš vse stvarij, pridi mladiče matrat, fsaki dan na Šmarno goro gnat! Pridi zacumpraj fuzbal naš, da spet kapo dol našim igračem daš!". Posnetek si lahko ogledate v desnem oknu.

Zavrl kot prvošolček
S "Kreslinom" se strinja večina navijačev in na spletnih forumih že množično poziva k podpisu podpore nekdanjemu selektorju, nekateri boljši poznavalci slovenskega nogometa pa menijo drugače in vrnitev v domači "raj" Katancu odsvetujejo, da ne bi končal tako kot drugi dve legendi, Brane Oblak in Zlatko Zahovič, ki ju je v slovenskem nogometnem močvirju že požrlo blato.

Svojevrstno igro v ozadju igra predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl. Kot da se ne bi nič naučil na svetovnem prvenstvu leta 2002 ob znamenitem sporu Katanec-Zahovič in solzavi novinarski konferenci ter ob podobnih "seansah" s Katancem, kot jih ima zdaj, pred štirimi leti, ko je bil selektor Bojan Prašnikar. Zaščita aktualnega selektorja postaja njegova šibka točka, nerodno komuniciranje z javnostjo pa njegov zaščitni znak.

Manjka pravi vodja
"Ne vem, kaj bi si lahko izmislili novega. Vemo, po kakšni poti smo prišli do velikih rezultatov. Vsekakor morata moštvo krasiti agresivnost in borbenost! Cilj je, da izoblikujemo moštveni duh, kajti igralca, ki bi lahko sam reševal tekme, kot je bilo to v preteklosti, zdaj nimamo. Kakovost ni sporna, vendar se v nogometu ne da funkcionirati brez srčnosti in discipline. Na tem moramo trdo delati. Čez noč se ne da nič storiti, do novega velikega uspeha nas čaka dolga pot in upam, da se tega zaveda tudi javnost. Zagotovo vsaka izbrana vrsta potrebuje "liderja" in tudi mi ga bomo morali poiskati," je januarja ob prihodu na slovensko klop dejal Matjaž Kek.

Treba je priznati, da ustvarjanje nove reprezentance ni lahek zalogaj, sploh ob pomlajevanju, ki se ga je Kek še radikalnejše lotil po junijskih tekmah z Romunijo, ko je Slovenija ostala povsem brez možnosti za nastop na Euru 2008. Mile Ačimovič je napovedal reprezentančno slovo, mariborski trener pa se je (do preklica) odpovedal uslugam Nastje Čeha. Toda Kek slabo leto dni po imenovanju še ni našel pravega vodje, daleč premalo pa je bilo tudi obljubljene agresivnosti in borbenosti.

Naj si možje naberejo izkušnje, leta in nastope
"Slovenija je bila leta 1999 bolj izkušena in je dlje igrala skupaj. Imela je povsem drugačnega selektorja, predvsem pa prodornejše, ustvarjalnejše, učinkovitejše in bolj karizmatične nogometaše. Res pa je, da taki niso postali čez noč. Pravzaprav so se morali kar dolgo boriti proti prepričanju, da jim ne bo nikoli uspelo doseči tistega, kar kasneje so. Zaradi te izkušnje Slovenije leta 1999 se zdi obupavanje nad Slovenijo 2007 zagotovo prehitro. Naj si možje naberejo izkušnje, leta in nastope. Potem se jih bo lažje primerjati s prejšnjimi generacijami. Pri čemer pa bodo primerjave morda še bolj neusmiljene, kot so zdajšnje," je v oddaji Š po oktobrski tekmi proti Albaniji razmišljal Igor E. Bergant.

Lahko mu pritrdimo in njegovim mislim dodamo še to: Slovenija leta 2007 nima selektorja, za katerim bi bila vrhunska nogometna kariera in bi bil vrhunski motivator, nima nogometaša, ki bi bil igralec najvišjega svetovnega kova, kot je bil Zahovič že v sezoni 1998/99, ko je bil najboljši strelec prvega dela Lige prvakov, in nima navijaške podpore, kot jo je imela na stadionu za Bežigradom. Povrh vsega so tudi pričakovanja "razvajene" in neučakane slovenske javnosti - še zelo opite od čudežnih uvrstitev na Euro 2000 in mundial 2002 - precej večja kot leta 1998, ko se je začela Katančeva pravljica in ko o uvrstitvi na veliko tekmovanje skoraj nihče ni niti pomislil.

Igralska baza je kar široka
Toda ali res nimamo nogometašev, iz katerih ne bi bili v doglednem času sposobni sestaviti nove kakovostne reprezentance? Na prvi pogled se zdi, da vse še zdaleč ni tako črno. Samir Handanovič (23 let), Mitja Mörec (24), Mišo Brečko (23), Bojan Jokič (21), Branko Ilič (24), Dalibor Stevanovič (23) in Valter Birsa (21) so se pred dvema letoma kot mladi reprezentanti v dodatnih kvalifikacijah povsem dostojno upirali poznejšim evropskim prvakom Nizozemcem. Peterica od njih igra trenutno v eni izmed petih najmočnejših lig na svetu, eden pa v španskem drugoligašu s slavno prvoligaško tradicijo.

V mladi reprezentanci sta bila pred dvema letoma tudi obetavna Luka Žinko (24) in Nejc Pečnik (21) ter trenutno poškodovana Rok Kronaveter (21) in Miran Burgič (23). Dodajmo jim ta trenutek najboljšega nogometaša v slovenski ligi Andraža Kirma (23) ter nekoliko bolj izkušene Boštjana Cesarja (25), Roberta Korena (27), Klemna Lavriča (26) in Milivoja Novakoviča (28). Ne gre pozabiti še na Dareta Vršiča (23), Zlatana Ljubijankiča (24) in Tima Matavža (18), odpisati pa ne bi smeli niti Tončija Žlogarja (30), Nastje Čeha (29), Gorana Šukala (26), Andreja Komaca (28), Fabijana Cipota (31) in Aleša Kokota (28). Kaj dobimo? Spisek 25 nogometašev, s katerega bi morali izluščiti dovolj za najhujše bitke usposobljenih mož. Pa še koga bi se najbrž našlo …

Vsakemu igralcu je treba najti pravo mesto
Nastavki torej niso tako slabi, vendar je treba mozaik sestaviti v celoto. Nogomet je pač kolektivna igra, kjer še tako odlični posamezniki niso zagotovilo za uspeh moštva. Lep primer so lanske predstave Brazilije na svetovnem prvenstvu ali pa letošnji debakl Anglije v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Ali je Matjaž Kek sposoben izpolniti visoka pričakovanja slovenske javnosti, je drugo vprašanje, vendar bi bilo najbrž tudi njemu treba dati čas, tako kot igralcem, da pokaže, iz kakšnega testa je. Dejstvo pa je, da bo moral vsakemu igralcu na igrišču (in na klopi) najti pravo mesto in pravo vlogo, kar mu do zdaj ni uspevalo najbolje. Srečkova pot iz Skopja v slovenski vsakdan bo v tem primeru precej težja kot tista Kreslinova z Goričkega v Piran …

Matej Rijavec