Rijeko drugič v klubski zgodovini čakajo kvalifikacije za Ligo prvakov. Žreb jim je v drugem predkrogu namenil zmagovalca dvoboja med The New Saintsi (Wales) in Europo (Gibraltar). Prve tekme bodo 11. in 12. julija, kmalu zatem pa se bo začelo tudi hrvaško prvenstvo.

Se vam je uspelo odpočiti, napolniti baterije pred novimi izzivi in novimi priložnostmi?
Res je, da je bil odmor zelo kratek, vendar je bilo zaradi doseženega rezultata vse skupaj laže. 12 dni počitka je vsem dobro delo, v športu in življenju pa je tako, da se je treba ponovno dokazovati. Lepo spomini ostajajo, delo pa mora teči naprej.

Ko človek doseže en cilj, si po navadi zastavi novega. Kakšne ste si zastavili vi?
Z dvojno lovoriko je Rijeka dosegla začrtan petletni plan, ki ga je postavil naš predsednik. Kako naprej? Izredno zanimivo vprašanje in pa seveda bolj vprašanje za ljudi, ki vodijo klub. Normalno, da bo konkurenca vedno močnejša, na eni strani je tu pogled proti Evropi, ki je vedno izziv za vsakega, čakajo nas kvalifikacije za Ligo prvakov. Na drugi strani pa je izhodišče klubske politike, moramo skrbeti sami zase, bolj ali manj ustvarjamo in prodajamo - in tako tudi potem živimo. Tu nekje vmes bomo plavali, na eni strani razmišljanje o prodaji in s tem o stabilizaciji kluba z lastnimi viri, na drugi strani pa seveda rezultat. Čim dlje časa si želimo ostati v evropskih tekmovanjih, seveda pa bo pomembno tudi potrjevanje naše kvalitete v hrvaški ligi.

Kaj pa je tisto, kar vas osebno žene naprej po teh lovorikah?
Mene po vsem tem žene naprej vsak trening, o čemer ste se lahko danes tudi sami prepričali. To je to, ta moj način življenja, to je tisto, kar je moje, kar me zanima, me dela bogatejšega in zadovoljnega. Dolgoročnih ciljev si ne postavljam, ker poskušam živeti iz dneva v dan, seveda v neki organizaciji oziroma v postavljenem sistemu; seveda imam neke prioritete v življenju, ampak delo na igrišču je še vedno tisto, kar me najbolj veseli in kar mi je največji izziv.

Trenutno ste v tistem obdobju, ki je – poleg boja na igrišču – verjetno eno najtežjih za trenerja. Igralci prihajajo in odhajajo, treba jih bo uigrati in ekipa bo morala biti kmalu v dobri formi, saj je nova sezona tako rekoč pred vrati.
Vse to velja za mnoge klube. Ko si enkrat odvisen samo od sebe, potem je delo usmerjeno v to, da se sprijazniš s tem, da boš nekatere izgubil in da je ustvarjanje ekipe skozi dve, tri leta nemogoče. Po drugi strani pa je to tudi izziv, prodaja igralcev za take zneske, kakršni se trenutno vrtijo okrog naših igralcev, je konec koncev tudi priznanje za delo. Saj ne govorimo vedno o milijonih, kot se pogosto piše v medijih, toda številke so v tem našem prostoru in v sosednjih državah že postale povsem zadovoljive. Začeli smo z mnogo manjšimi, par sto tisočakov nas je že zadovoljilo, zdaj govorimo o milijonih. Tudi to je nekdo prepoznal, tudi to je priznanje, prav tako kot tudi za vloženo infrastrukturo, ki je na Reki fenomenalna, in na koncu koncev tudi delo strokovnega štaba in pa vse politike v klubu.

Lovorike, osvojeni pokali, vse to je uspeh, a iz vaših izjav po koncu sezone se mi zdi, da je za vas še večji uspeh to, da vam je v klubu uspelo povezati ekipo, igralce, ljudi okrog kluba, da vse deluje kot homogena skupina ljudi.
Mislim, da za to nisem zaslužen jaz, gonilna sila v klubu je predsednik Damir Mišković. On je pred petimi leti, ko je njegova garnitura prevzela klub, imel jasen cilj, imel je vizijo, vedel je, v katero smer hoče. To, da je vse skupaj kulminiralo z naslovom, s pokalno zmago, torej z dvojno lovoriko v konkurenci Dinama, Hajduka, je predvsem nagrada za njegovo vizijo. Jaz kot posameznik tega ne bi mogel doseči, vsi skupaj smo ustvarili to kemijo.

Pravite, da si zelo zapomnite podrobnosti. Kaj je tisto, za kar po osvojeni dvojni kroni na Reki že zdaj veste, da bo za vedno ostalo v vašem spominu?
Prvi je sigurno prihod na reški korzo ob poltretji uri zjutraj, ko smo se vrnili iz Zagreba po zadnjem kolu državnega prvenstva. Vsekakor pričakuješ neko število navijačev, toda bilo jih je 20.000, mogoče več, govorili so, da se je skupaj zbralo okrog 40.000 ljudi. In ko jih vidiš, od najmlajših do najstarejših, njihov izraz na obrazih, blesk v očeh in slavje, ki ni šlo v nobenem momentu čez mejo, ni bilo razbijanja ali česarkoli, to je tisti trenutek evforije, olajšanja in neizmerne sreče.

Na drugi strani pa, vsaj zame osebno, zadnji žvižg sodnika Vučemilovića v Varaždinu v finalu pokala. Prineslo mi je potrditev, osebno zadovoljstvo. Po porazu v Maksimiru s 5 : 2, na tekmi, ki ni imela nobenega pomena, šlo je le za prestiž, so mnogi takoj začeli dvigovati glave, nam očitati, da nismo sposobni, da nimamo kontinuitete, da ne znamo itd. Kar je sledilo, je bila posledica naše odločenosti, znova smo se prebudili in zasluženo in prepričljivo zmagali v finalu pokala, potrdili prvenstvo z dvojno krono. Takrat sem čutil veliko osebno zadovoljstvo v sijajnem ambientu naših navijačev, pomembno pa je tudi to, kako se je vsa ta evforija stopnjevala. Začelo se je pravzaprav na Portugalskem, z osvojitvijo atlantskega pokala (Atlantic Cup). Za marsikoga se je to morda zdela zgolj lovorika, ki je nepomembna in bomo z njo le polnili svojo samozavest, sam pa sem že tam začutil, da bi v sezoni lahko prišli zelo daleč. Evforija se je stopnjevala vse do tekme proti Cibaliji, sledilo je veliko pričakovanje slavja s pokalom in z ljudmi na Korzu in pa zadnja sekunda v pokalu, vse tisto veselje, to je tisto, kar mi bo ostalo v spominu.

Veliko intervjujev je za vami, vprašali smo vas že marsikaj, a zagotovo je tudi kaj takega, česar vas še nismo, pa bi morda želeli, da bi vas?
V življenju sem imel priložnost, da sem sedel tudi na drugi strani mikrofona, zato nekoliko bolj razumem vašo zgodbo in potrebo po zanimivih stvareh. Na žalost je vse postalo preveč rumeno, sam želim zaščititi zasebnost. Mediji so del tega, kar delamo, v zadnjih petih letih sem uspel vzpostaviti red na tem področju, da lahko vi dobite stvari, ki jih želite, mi pa lahko v miru delamo. Brez komunikacije z mediji, navijači, igralci in s strokovnim štabom pa danes ne gre več. Že prej sem omenil, t. i. "one man bend", to danes ne deluje, okrog sebe moraš imeti ljudi, ki jim zaupaš, ki znajo delati na svojem področju in ki si za to upajo prevzeti odgovornost. Vse ostalo je skrivanje in delo na kratki rok. Poti pa so različne. Meni je v določenem trenutku uspelo na en način, ostali bodo našli drugačne. Te poti iščemo, kopirati nekoga se mi zdi nesmiselno, saj dobimo le slabe kopije. Mi smo iskali svojo pot, jo našli in zaradi tega je bilo naše veselje toliko večje.

Pred kratkim nam je trener Domžal Simon Rožman, ki vas izredno ceni, v intervjuju dejal, da si želi več sodelovanja med slovenskimi trenerji, morda pa tudi neke vrste vašega mentorstva, saj meni, da slovenski stroki odpirate vrata. Kaj vi pravite o tem?
Sam bi to raje okarakteriziral kot komunikacijo in izmenjavo izkušenj. Trener Domžal je eden teh, ki jih jaz izredno cenim. Išče svojo pot, s svojo energijo daje pečat ekipi, deluje v okolju, ki mu to pusti, kar je izredno pomembno. Zaradi tega zelo rad na Hrvaškem poudarim, da izhajam iz slovenske nogometne stroke. Ve se, kdo so bili mentorji skozi moje življenje, od doktorja Elsnerja, Toplaka, Verdenika, Miklaviča, Prašnikarja, pa potem Simenunoviča, vsa ta imena, da ne naštevam še naprej, a moram vsekakor omeniti še nekoga, to je Ivan Đalma Marković s Hrvaške, ki je eden največjih genijev, ki sem jih spoznal v nogometu. Toda, iščem svojo pot, iščem informacije, detajle, malenkosti in z njimi sestavljam mozaik. Pomembno pa je predvsem spoštovanje vseh stanovskih kolegov, preveč je zavisti, preveč fig v žepu, res bi morali bolj držati skupaj. Slovenska stroka je že ničkolikokrat dokazala, da je sposobna doseči najvišje rezultate. Ekipe so bile v Ligi prvakov, v Evropski ligi, reprezentanca je bila na svetovnih in evropskih prvenstvih, mlade selekcije delajo dober posel, v klubih delajo trenerji dober posel, drugače se vsi ti mladi igralci ne bi prodali v tujino. Vesel sem, da imajo na nogometni zvezi neko svojo pot, vložili so v infrastrukturo, vsi skupaj moramo mogoče malo bolj potrpeti za uspeh, seveda predvsem selekcije A, ker ta je neki kazalec vsega. Med stanovskimi kolegi pa si želim izmenjave izkušenj in mnenj, kajti mladi gredo danes tako silovito naprej, tako kvalitetno iščejo informacije in potem to prenašajo na igrišče, da tudi mene to včasih zanima. Tudi zato imam okrog sebe številne mlade ljudi.

Tudi Rožman je omenjal prav to komunikacijo, med drugim pa dejal, da bi vas želel vprašati, kje so tiste meje v nogometu, predvsem v odnosu z vodstvom kluba, odnosi v garderobi.
Gre za vprašanja, ki so vezana na posamezne primere. V določenih stvareh ne moremo Rijeke primerjati s Hajdukom ali Dinamom, vse to so različna okolja. Ustvariti si moraš podlago, da si v svojem delu neodvisen od raznih vplivov. Tukaj ni težava samo vodstva kluba, ker tam so tako ali tako po navadi vsi pametni, gre za vpliv menedžerjev, medijev in podobno. Najti moraš tisto pravo mero, da te ne obremenjujejo v tvojih odločitvah, v odločitvah, ki so včasih dobre, včasih so slabe. Sam sem jih velikokrat dobil okrog ušes zaradi slabih odločitev, bodisi dnevnih bodisi dolgoročnih, vendar vedno govorim igralcem, da takrat, ko se bojijo narediti napako, niso 100-odstotni. Če nisi 100-odstoten v nogometu, v športu, ne moreš uspeti. Kar se pa tiče neke moje filozofije, pa menim, da je avtoriteta znanja tu odločilna: ko prepoznajo, da enostavno ne igraš, si ne izmišljuješ stvari. Ko prepoznajo, da si z dušo in telesom v poslu, potem ti je pot nekoliko lažja, veliko je sicer treba potrpeti, ampak - vsaj kar se mene tiče - v tem trenutku ne bi zamenjal te svoje zgodbe. Pa ne le zdaj, tudi v tistem trenutku, ko so mi grozili, ko so me žalili, ko sem bil najslabši. Vse to je del našega življenja in že velikokrat sem rekel, da tisti, ki ne zna biti dober poraženec, ne bo nikoli velik zmagovalec. Imel sem to srečo, da sem kot trener osvajal lovorike v mojem Mariboru, kot selektor svoje države, zdaj pa še ta zgodba na Reki, ki je spet potrditev nečesa, v kar mnogi niso verjeli - Slovenec na Reki, v hrvaškem nogometu. Vendar tudi, kar se slednjega tiče, sem lahko zadovoljen, kajti ti odnosi so v mejah normalnega, nekomu greš v nos, nekomu ne, nekdo je iskren s tabo, nekdo ne. Kar se pa tiče teh mladih trenerjev, pa je moje sporočilo njim: "Moja telefonska številka je odprta 24 ur na dan in zelo vesel bom vsakega vprašanja, tudi jaz bom iskal odgovore na svoje zgodbe, in ta komunikacija je lahko lepa zgodba."

Rekli ste, da ne bi zamenjali te zgodbe. Ste dobili veliko ponudb po dvojni kroni na Reki?
Ne pretirano, ker mislim, da sem v pravem trenutku dovolj jasno povedal, da želim ostati na Reki, da me ne zanimajo t. i. "nemoralne ponudbe", da mi finance niso edino oziroma glavno vodilo. Že pred letom in pol sem sklenil dogovor s predsednikom in to je bilo zanj in zame sveto. O pogodbi in podpisu se je veliko pisalo in govorilo, toda vse je bilo narejeno ob pravem času, na pravi način. Moja odločitev je po mojem mnenju dobra, kar pa ne pomeni, da zdaj lahko počnem, kar me je volja, in da me ne bo naslednji slab rezultat ali pa negativna serija pripeljala do tega, da bom pred odstopom oziroma da me bodo ljudje zamenjali. Ne živim v iluzijah, ampak dokler me veseli iti na trening, potem je ta zgodba za mene rešena na Reki.

Si želite še kdaj sesti na selektorsko klop, morda? Slovenije ali katerekoli druge reprezentance …
To vprašanje se tiče osebnega pogleda na vse skupaj. Slovenska reprezentanca bo vedno del mene, vedno bo to nekaj, kar mi je usmerilo kariero, in vedno bom eden najbolj gorečih navijačev naše reprezentance. Ponosa, ki sem ga doživel, ko sem bil selektor svoje države, se ne da zamenjati. Imel sem to čast in ta privilegij. Ne gledam predaleč v prihodnost, ampak mislim, da je dovolj, če rečem, da sem bil najbolj srečen in najbolj ponosen, ko sem poslušal slovensko himno, vodil sem pa ekipo, ki je na koncu koncev dosegla odmeven rezultat. Zato tudi pravim, da Slovenija lahko naredi uspeh v nogometu samo, če drži skupaj, če ni Trojan vmes in če nas vodi ena misel. Kdorkoli bo selektor, kdorkoli bo igral za to reprezentanco, jaz bom navijal, kolikor se le da - in to iskreno.

Vrniva se povsem za konec še enkrat k Rijeki in pripravam v Kranjski Gori. Kako to, da ste znova izbrali ta del za priprave?
To je najlažja odločitev glede priprav našega kluba. Četrto leto že prihajamo sem, ampak ne zaradi tega, ker bi bilo tu lepo in ker je dober zrak. Ljudje, s katerimi sodelujemo, so fantastični. Bili ste danes na igriščih, kjer treniramo, in lahko ste videli, da takih razmer ni daleč naokrog. Hoteli so solidni, mogoče so tu še največje rezerve, in če bi jih nekdo prepoznal in vložil v to, potem bi to lahko postal prostor za idealne priprave za največje svetovne ekipe. Tukaj imamo vse, kar potrebujemo za normalno delo, spoštujem pa tudi to, da so do nas prijazni, nam hočejo pomagati, vsi vemo, da vse nikoli ni idealno, ampak jaz se tukaj počutim izredno dobro in vesel sem, da se enako počutijo vsi v klubu, igralci in pa tudi ljudje, ko pridemo zdaj sem.