V njej se bo merila s Švedsko, Srbijo in Norveško. V pogovoru s selektorjem se nismo dotaknili le Lige narodov, ampak tudi generacije, ki se v reprezentanci še ni dokazala, težav, ki jih prinašajo novi časi, psihološke in telesne priprave, voljnega trenutka in sprememb v strokovnem štabu.

Slovenska nogometna reprezentanca v zadnjih kvalifikacijah znova ni bila uspešna, vam želja po napredku vedno predstavlja dodaten izziv. Kako pa neuspehi vplivajo na igralce? V zadnjih kvalifikacijah smo se namreč nekajkrat pogovarjali tudi o pomanjkanju samozavesti pri nekaterih.
Reakcije igralcev so različne, pred dnevi je Petar Stojanović povedal, da mu zaradi vsega tega motiv raste, in upam, da je pri vseh tako. Rad bi videl pri igralcih tudi malo trme, ampak zdaj ob koncu kvalifikacij so bili odnos, motiv in želja na visoki ravni, kar je dobro tudi za prihodnost.

Na novinarski konferenci po tekmi s Ciprom ste med drugim omenili, da mladi igralci, ki so prišli v izbrano vrsto, pritiskajo in nosijo dodatno energijo, da so starejši dobro odreagirali v ključnih trenutkih in tudi s komunikacijo stvari postavili na pravo mesto, da je dolžnik še srednja generacija, ki pa ima še dovolj časa, da vse skupaj popravi, le povsem se mora predati nogometu. Kje se je izgubila ta generacija, če malce karikiram – morda na Instagramu, pri modnih oblikovalcih, obstranskih stvareh?

Ne, mogoče se je celo prevečkrat izpostavljalo ravno to, kar ste omenili zdaj na koncu. Saj danes to delajo vsi, postalo je sestavni del našega življenja, pa če to želimo sprejeti ali ne. Ravno v iskanju te identitete ekipe in ne izpostavljanja posameznikov pa imamo mi v zadnjih letih velike težave. V dvajsetih letih smo se sicer trikrat uvrstili na velika tekmovanja, ampak uvrstili smo se takrat, ko smo imeli ekipo, ko nismo govorili o Iličićih, o Oblakih, o Šporarjih, o Zajcih itd., pomembna je bila ekipa. In mislim, da nam je tudi v zadnjih kvalifikacijah na določenih tekmah, ko se te lomile, prav to manjkalo. Individualnih odlik igralcem nihče ne oporeka, treba pa je to zdaj združiti v ekipo in neko kontinuiteto, ki bo potem prinesla rezultate.

Spregovorimo nekaj besed o pripravah. Vi izberete ekipo, ampak prav veliko časa z igralci ne morete delati, saj kmalu po zboru vedno sledijo tekme, časa za trening ni veliko. Bodo določeni igralci morali več vložiti v vse skupaj tudi individualno in v klubih, saj smo lahko med drugim opazili, da so nekateri zdaj, ko ste igrali tri tekme v nekaj dneh, že na drugi tekmi, sploh pa na tretji, dihali na škrge?

To je resnično težava, in to tista najbolj pereča strokovna težava. Treningov bo vedno manj, tekem pa vedno več. Tega, kar nas čaka junija, še nismo doživeli. Ne bom rekel, da z bojaznijo čakamo, kaj se bo zgodilo, ampak ne smemo pozabiti, da bo to reprezentančna akcija, ki bo sledila koncu klubske sezone, na tistih štirih tekmah bo zelo pomembna tudi mentalna priprava vsakega posameznega igralca. Selektorji se ne moremo vtikati v klubske trenažne procese, klubi so organizirani na visoki ravni in imajo določen program treningov, posameznik morda lahko individualno dodatno kaj trenira, ampak v tako zgoščenem ritmu je pomembna tudi psihološka priprava. Igranje na tretji, četrti tekmi lahko hitro postane težava, ki jo sicer lahko rešiš, če imaš širši nabor igralcev, kot jih imata recimo Francija in Italija. Znano je, kako je to reševal italijanski selektor Mancini – s številom igralcev, ki je za nas skorajda nepredstavljivo. Ampak tudi te rotacije, ki sem jih jaz opravil v teh kvalifikacijah, zavrtel sem toliko igralcev kot še nikoli, nekega rezultata niso prinesle. Težava je namreč igralni čas. Saj pri nas igralci nikoli niso imeli idealne minutaže, ampak če v klubu igraš na eni tekmi 60 minut, na drugi 30, potem je res težko odigrati na treh zaporednih tekmah 90 minut. Se pa strinjam z vami in tudi med igralci je že tekem pogovor o tem, da se bo v prihodnje treba pripraviti na drugačen način, tako telesno, predvsem pa mentalno. In tu bo zelo pomembna tudi vloga nas v strokovnem štabu.

Veliko igralcev ste preizkusili v zadnjem obdobju, omenili ste, da ste jih morda celo preveč menjali. Ali v prihodnosti lahko sploh realno pričakujemo, da bi znova prišel čas, ko bi ljubitelji nogometa ali pa celo naključni sogovorniki znali našteti prvo postavo Slovenije? V časih največjih uspehov je bilo nekako znano, kdo tvori udarno enajsterico, zdaj je bilo res veliko menjav in se je začetna postava močno spreminjala.

Takrat so bili drugi časi, zgoščeni ritem tekmovanj, klubske sezone in tudi čas, v katerem zdaj živimo, so vse skupaj močno postavili na glavo. Težko je pričakovati, da bi štiri ali pet tekem odigrali v isti postavi, treba je menjati, iskati novo energijo, igralce, ki imajo moč in svežino, igralce, ki so telesno sposobni odigrati na visoki ravni. Velike razlike so vidne že znotraj naše ekipe. Tisti igralci, ki v so v klubih del standardne postave, igrajo po 90 minut iz tedna v teden oziroma dvakrat ali celo trikrat na teden, nimajo težav. Te se pojavijo pri tistih, ki igrajo na eni tekmi 30 minut, pa potem čez nekaj dni 60. Tudi sam bi si želel več konstantnosti v postavitvi, a potem se zgodi to, kar se je v teh kvalifikacijah. Oktobra smo imeli eno selekcijo, novembra se je pojavil problem dveh poškodovanih, odsotnosti treh zaradi koronavirusa, dveh v slabši formi in v takem primeru se takoj zamenja šest ali sedem igralcev. S temi težavami se spoprijemajo tudi druge reprezentance. Je pa res, da smo skozi kvalifikacije afirmirali kar nekaj mladih igralcev, na katere lahko računamo, ampak tudi oni imajo v svojih klubih določene težave. V času, v katerem smo, pozitivni testi na koronavirus, simptomi in stiki z okuženimi lahko pomenijo izpad treninga tudi do 14 dni ali celo več, zaradi česar moramo trenerji in selektorji razmišljati tudi o stvareh, o katerih še pred dvema letoma ni bilo treba. Mislim, da je zdaj prišel nov čas, v katerem bo treba imeti širši nabor igralcev, ampak stremeti k temu, da bi – ker treningov ne bo veliko – čim več igrali v neki standardni postavitvi. Pred leti je bilo tako, da smo se zbrali v nedeljo in je bila prva tekma šele v soboto, zdaj igralci prihajajo iz klubov v ponedeljek popoldne, v sredo pa nas že čaka prva tekma. O tem, kaj nas čaka junija, bomo pa verjetno tako ali tako še veliko razpravljali.

Vas je strah junija, ko vas v kratkem času čakajo štiri tekme v ligi narodov?
Ne, ravno to mi predstavlja izziv, tako kot tudi način komunikacije z igralci po koncu prvenstev, saj jih bodo nekateri končali že maja, spet druga tekmovanja pa bodo končana šele tik pred reprezentančnim zborom. Na daljše skupne priprave tudi pred udeležbo na velikih tekmovanjih lahko bolj ali manj pozabimo, tudi za svetovno prvenstvo reprezentance ne bodo imele bazičnih priprav. Drugačni časi prihajajo v šport, veliko več bo treba komunicirati tudi v času, ko nismo skupaj, povečati bo treba komunikacijo s kondicijskimi trenerji, trenerji klubov, ampak tudi zdaj sam nisem imel težav s tovrstno komunikacijo, vsekakor pa bomo v strokovnem štabu morali več razmišljati tudi o tem.

O tem, da vi nimate težav s komunikacijo, ni dvoma, kakšna pa je komunikacija med igralci in ne nazadnje tudi med igralci in drugimi člani strokovnega štaba?
Zelo sem zadovoljen s tem, kako se je na koncu vse skupaj razpletlo po tistem porazu, ki sam po sebi ni problematičen, problematičen je način, na katerega smo izgubili v Splitu. Takrat nismo znali odreagirati na to silno hrvaško energijo, Poljud se je takrat pokazal v najboljši luči v smislu tega, koliko lahko pomaga svoji ekipi. Mi smo nekaj časa še držali vse skupaj, imeli priložnost ali dve, se prestrašili in potem smo bili videti katastrofalno. Reakcija igralcev je bila potem dobra, in tudi če pade kaka težka beseda, to ni v nogometu ni nič takega, kar bi skrivali in od česar bi morali bežati. Ko pa stopimo na igrišče, pa moramo delovati kot eno, in s tem smo imeli v preteklosti težave, upam, da sta zadnji dve reprezentančni akciji pokazali, da lahko delujemo tudi kot ekipa. Všeč mi je bila reakcija v Trnavi, na tekmi s Slovaško, na kateri smo ostali z igralcem manj, bili že skorajda v izgubljenem položaju, pa smo se znali temu upreti. Pa tudi proti Cipru se je to pokazalo, res je, da nam je bilo težko, ampak ostali smo brez sedmih, osmih igralcev. A tega nismo stopnjevali, ker nas to verjetno čaka tudi v prihodnje.

Ja, za Ciper ste ekipo spreminjali še tik pred srečanjem, ko je odpadel Šporar, ki se je sicer ogreval …
Šporar je poskušal, imel je veliko željo, a ni šlo, enako Miha Mevlja. Saj zdaj je dobro, da lahko vpokličemo več igralcev, ampak treba je malo razmisliti tudi o petih menjavah med tekmo, saj se to ni vedno izkazalo kot dobro. Igralci namreč potem začnejo razmišljati o tem, da se pripravijo na 50 oziroma 60 minut, češ saj potem bomo tako ali tako menjali. To ni dobro, bolje je tisto, da razmišljajo v drugo smer, do konca, potem pa odigrajo, kolikor lahko, pa naj bo to 30 minut, 50 ali pa 95.

V Katarju na svetovnem prvenstvu vas žal ne bo, boste pa šli, če ne bo koronskih omejitev, marca v Katar na priprave, kjer boste odigrali dve srečanji, eno s Katarjem, drugo z reprezentanco Belgije, za katero vemo, kaj pomeni v svetovnem nogometu. Kaj pričakujete od teh dveh tekem?

V tem terminu bomo morali opraviti že neke bazične priprave za junij, saj se potem do takrat ne bomo več zbrali. Upam, da nam bo to uspelo izpeljati, glede na to, da se zdravstvene razmere zdaj spet poslabšuje. Najprej se bomo pomerili z gostitelji, potem pa z eno najboljših reprezentanc na svetu, o kateri ne kaže izgubljati besed, dovolj je, da pogledamo na lestvico mednarodne nogometne zveze. Devet dni bomo skupaj, morda opravili kakšen trening več. Zaradi sprememb v strokovnem štabu bo čas namenjen tudi spoznavanju, vse skupaj pa bo potekalo v drugačnem okolju, verjetno tudi bolj sproščenem. Upam, da nam bo to uspelo izpeljati, pripravljene smo imeli tudi že neke druge scenarije, ampak saj s tem se spoprijemajo vse reprezentance. Ravno pred dnevi sem se pogovarjal z Edyjem Rejo, tudi albanska reprezentanca ima težave, enako je z drugimi. Tiste izbrane vrste, ki bodo sodelovale na svetovnem prvenstvu, se morajo ozirati poti Katarju, mi drugi pa si moramo najti primerne nasprotnike. Po lanskih nekaterih eksotičnih tekmecih mislim, da zdaj potrebujemo težke tekme, in ta moja želja se mi je hitro uresničila, z žrebom Lige narodov namreč.

V Ligi narodov boste igrali s Švedsko, Norveško in Srbijo. Ob pogledu na to skupino je marsikdo Slovenijo že samodejno uvrstil na zadnje mesto, kar je za vas verjetno še dodaten izziv?
Redke so bile tekme, na katerih je bila Slovenija v zadnjih letih favorit, morda nekatere v prejšnji Ligi narodov. Zdaj se tudi vidi, kako so nekateri podcenjevali naše prvo mesto v Ligi narodov, v skupini, ki ni bila ravno slaba. Nova sezona Lige narodov prinaša čim bolj kakovostno pripravo za evropsko prvenstvo, to tekmovanje bo za nas pravzaprav mini evropsko prvenstvo. Gre za kakovostne reprezentance, s kakovostnimi posamezniki, čaka nas zgoščen ritem štirih junijskih tekem, potem dve septembrski, vse pa nam ponujajo možnost, da se pomerimo z reprezentancami, kakršne je ta generacija že premagovala, spomnimo se recimo Poljske in Hrvaške. Jasno je, da v skupini nismo favoriti, tako kot je tudi jasno, da bomo morali biti na zelo visoki ravni, najkakovostnejši v danem trenutku, da bi lahko prišli do pozitivnega rezultata. Razmišljati moramo od tekme do tekme, ne pa o tem, ali bomo tekmovanje končali brez točk, s štirimi ali desetimi. Nasprotniki so velik izziv, predstavljajo nam velik motiv, tako meni kot igralcem.

Pričakujete podcenjevanje drugih, zasledili smo že nekaj objav v Srbiji, da so v skupini poleg njih tri smučarske reprezentance?
Saj veste, da gre pri tem za objave v medijih, za špekulacije in provokacije, in jaz temu ne namenjam posebne pozornosti. Zanima me le, kako se bo vse skupaj razpletalo po koncu klubske sezone, glede na to, kakšna je trenutna situacija. Veliko je pozitivnih primerov, odpovedujejo tekme tudi na najvišji ravni, in upam, da se bodo prvenstva normalno končala, da potem lahko za reprezentance naredimo najboljšo selekcijo, čim boljšo pripravo in se potem osredotočimo na tekme. Prva nas čaka že po dveh treningih, potem pa štiri v dvanajstih dneh. Ne razmišljam o tem, ali nas bo kdo podcenjeval, če nas bo, pa je naša naloga, da dokažemo nasprotno, in s tem ne izgubljamo energije.

Omenili ste že spremembe v strokovnem štabu. Kakšna bo nova vloga Milivoja Novakovića in pa predvsem novega člana Boštjana Cesarja?
Svet se vrti naprej in treba je poiskati še kako dodatno energijo. Boštjan Cesar se je že pred časom odločil, da bo uspešno igralsko kariero nadgradil s trenerskim delom, samostojno je vodil reprezentanco do 19 let, in mislim, da nam lahko veliko pomaga. Tudi igralci so pozitivno sprejeli informacijo o njegovem prihodu, Milivoje Novaković pa je bil že tako ali tako že zdaj del reprezentance. V tako zgoščenem ritmu je vsaka pozitivna, dobra in optimistična energija še kako dobrodošla, seveda pa tudi znanje. Razdelili smo si naloge na različnih ravneh, z različnimi kompetencami, ampak tudi odgovornostmi, in mislim, da bo to dobro delovalo.

Proti koncu pogovora še malce drugačno vprašanje. V svojih izjavah pogosto poudarjate "voljni moment". Kaj je za vas tisti pravi voljni trenutek, se to nanaša na pristop, na način igre?
Z motivom in željo nikoli ni bilo težav, ampak včasih nam nekaj zmanjka v trenutkih, ko nastopijo težave, ko prejmemo gol, zaigramo slabše in potem tega ne znamo preseči. Večkrat sem že poudaril, da za Slovenijo ni dovolj, da gre v tekmo 100-odstotna, kar so že dokazale uspešne generacije. Treba je iti preko svojih realnih možnosti, iztisniti še kak korak več, kak milimeter ali kako sekundo več in nekajkrat sem imel občutek, da smo prehitro odnehali, kot da ne bi bili sposobni narediti dodatnega koraka, in to je ta moja definicija voljnega momenta, mogoče niti ni tista prava, ampak tako si jaz to razlagam.

Torej tisto, kar ste tudi nekajkrat poudarili, da vam manjka tistega pol koraka, da vas to preganja …

Ja, tisto, kar je nas Slovence že pripeljalo do uspeha. Saj zdaj je dejansko tako, da je paleta vseh teh dejavnikov, ki vplivajo na pozitiven rezultat, precej širša, sploh v času, v katerem živimo. Sloveniji se mora resnično vse skupaj sestaviti, potreben je individualni preblisk nekoga, kanček ekipne sreče, tudi kakšna nenapaka sodnika, spomnimo se samo napake Çakirja proti Avstriji, ki je bila nenamerna, ampak to se dogaja v nogometu. Potrebna je tudi pozitivna atmosfera, kot je bila, recimo, za Bežigradom ali pa v Ljudskem vrtu. Slovenija z omejenim številom vrhunskih igralcev težko pride do odmevnega rezultata. Ampak tisto najpomembnejše, letvica, ta pa mora biti vedno visoko postavljena. Seveda potem lahko analiziramo, ali je neuspeh, če si slabši od Hrvatov in Rusov, kar smo v danem trenutku tudi bili, in ali je treba vse obrniti na glavo ali pa je to objektivno stanje. Ampak mi bomo morali to preseči, zaigrati tudi nad svojimi zmožnostmi, da bomo prišli do pozitivnega rezultata. To je mogoče doseči, ker igralci imajo kakovost, ki jo dokazujejo iz tedna v teden v klubih, treba je le to združiti, sestaviti ekipo in potem z voljnim trenutkom narediti korak več.

Za konec pa le še to – ste ob vseh namigovanjih oziroma ugibanjih, ali boste še selektor, morda sami kdaj pomislili, da bi odnehali?

Niti slučajno. Pravzaprav je bilo vse dogovorjeno oziroma postavljeno že ob mojem prvem podpisu, vendar se mora najprej ena pogodba izteči, da lahko podpišeš novo, tudi formalno-pravno je stvari treba urediti. Nesmiselno je, da bi se odzival na vsako medijsko ugibanje, vem pa, da je vse to del mojega poklica in tudi vsakdanjega življenja. Je pa res, da sem upal, da mi bodo morda bolj verjeli, ko sem jasno in glasno povedal, kakšno je stanje, in da bom po izteku pogodbe podpisal novo, in tako je tudi bilo. Vedno mora sicer potekati komunikacija tudi z odgovornimi na NZS-ju, tudi s tistimi, ki niso zadovoljni z mojim delom in bi stvari zapeljali nekoliko drugače, mora pa biti komunikacija konstruktivna, samokritična in objektivna. Da bi tako hitro odnehal, pa vsekakor ne. Vedel sem, kam prihajam, ko sem šel z Reke, vedel sem, kaj me čaka. Ne nazadnje, tudi najuspešnejši slovenski trener, kar se reprezentance tiče, Srečko Katanec je imel podobne težave. Saj mi ne bežimo od tega, mi hočemo samo pomagati, dati svoje znanje, energijo in voljo za svojo reprezentanco. Dosti bogatejše ponudbe so bile na drugi strani, ampak niti v enem trenutku nisem pomislil, da bi odnehal.