Zvonko Kurbos oziroma gospod Toni je nekdanji uspešni nogometaš, ki bi bil 20 let pozneje zagotovo zvezda v Sloveniji, a so mu okoliščine 80. let prinesle skoraj popolno anonimnost v rodnem Mariboru. Po odkritju in pisanju MMC-ja novembra lani so se v pomurskem časniku Vestnik odločili, da gredo ponj v Prlekijo, v ponedeljek pa so ga pod vodstvom Andreja Bedeka zvabili na Murino otroško nogomento šolo in sproščeno okroglo mizo na soboškem grajskem dvorišču.

Z ljubeznijo do igre in moštvenega duha
Na igrišču med otroci, v pogovoru na tribuni Fazanerije ali na okrogli mizi je Tony Kurbos dajal vtis sproščenega in zanimivega sogovornika, ki je resnično užival v prebujenem zanimanju domovine za neznanega slovenskega golgeterja.

Z velikim veseljem si je vzel uro časa za pogovor z MMC-jem, ki je navsezadnje tudi "krivec", da je njegova zgodba postala del slovenske zgodovine nogometa. Zase skromno pravi, da se spominja predvsem lepih dogodkov in da je samo rad igral nogomet, kjer pa "si brez dobre ekipe nič". Zakaj pa je uspel? "Ker sem imel srečo in hitrost ter tudi nekaj v glavi," s prleškim naglasom pripoveduje Kurbos.

Tri gole Barceloni na Camp Nouu na eni tekmi ne da prav vsak. Kdo je pravzaprav Tony Kurbos?
Rojen sem v Mariboru, starša sta iz Prlekije. Ko sem bil še "mali", sta šla živet v Stuttgart. Tam sem od 6. leta odraščal, hodil v šolo in tudi začel igrati nogomet, izšolal sem se pri Kickersih. To je bila res življenjska šola, tako osebno kot poklicno! Pri 18 letih sem v Nemčiji postal profesionalec. To je bilo noro! Nato me je pot peljala naprej.

Kako to, da Slovenija do pred nekaj meseci skorajda sploh ni poznala avtorja po Guardianu največjega preobrata v zgodovini evropskih klubskih tekmovanj v nogometu?
To je kar logično. Iz Maribora sem šel še kot otrok, vso šolo sem opravil v Nemčiji in tam postal nogometaš. Vmes sem prevzel tudi nemško državljanstvo. Ko sem prišel v Francijo, sem bil za njih vedno samo Nemec in tako je tudi ostalo.

S Stuttgart Kickersi ste postali državni prvaki Nemčije v kategoriji do 19 let, zatem ste se hitro prebili v prvo postavo moštva, ki je igralo v 2. Bundesligi, a ste nato že pri 21 letih odšli "od doma". Zakaj?
Čisto preprosto. Takrat je postal trener Kickersov neki Srb, ki se ga zdajle ne morem spomniti (Slobodan Čendić). Rekel je, da nima časa eksperimentirati z nami mladimi in da on hoče v prvo ligo, zato bo igral samo z izkušenimi igralci. Od danes na jutri se je moj igralski čas močno zmanjšal in z mojim temperamentom je bilo to težko sprejeti. Hitro se je pojavila ponudba za odhod v Belgijo k Tongerenu, ki sem jo tudi sprejel.

V Belgiji ste ostali le eno sezono, nato pa je že sledil Metz, s katerim ste spisali veliko zgodbo.
Da, to je zelo res. V klubu FC Metz sem doživel vrhunec svoje kariere. Lahko rečem, da sem imel v življenju veliko sreče, ki me je spremljala tudi v Metzu. To ni velik klub, je pa dobro znan v Franciji, takratno moštvo pa je delovalo kot ena velika družina. Za mladega igralca, kot sem bil jaz, je bilo to družinsko vzdušje izredno pomembno. In seveda sem že takoj veliko igral in dosegal veliko golov.

Največji uspeh je bila zmaga v francoskem pokalu leta 1984, kjer ste tudi zabili gol.
Izredna tekma na Parc des Princes v Parizu. Proti Monacu smo zmagali šele v podaljšku z 2:0. Dal sem drugi gol in bil najboljši strelec pokalnega tekmovanja. To je bil izreden uspeh za naš klub in prva velika lovorika. Pokal nam je nato tudi odprl vrata evropskega tekmovanja, kjer smo že takoj dobili veliko Barcelono.

Z Barcelono, ki jo je na igrišču vodil Bernd Schuster, ste odigrali enega najbolj nenavadnih dvobojev, pri čemer se je vaše ime tudi zapisalo v nogometno zgodovino. Kako se spominjate teh dveh tekem jeseni leta 1984?
Prvo tekmo doma smo izgubili z 2:4. Mogoče previsoko in nezasluženo, a oni so znali zadevati. Imeli smo preveliko spoštovanje do igralcev Barcelone. Pred drugo tekmo smo si rekli, da se moramo boriti in da nimamo kaj izgubiti, saj so nas po prvi tekmi že vsi odpisali. Na drugi tekmi je Barcelona povedla z 1:0 in mislili smo, da je po nas, a kar naenkrat smo začeli igrati. Imel sem tudi kar nekaj sreče: gol sem dal iz prvega strela, minuto zatem pa je moj "centeršut" branilec preusmeril v lastno mrežo. Do odmora smo opazili, da imajo nekaj težav v obrambi, saj so imeli za tisto igrišče kar težke igralce. Jaz pa sem bil majhen, hiter in eksploziven, na kar smo računali v drugem polčasu. In skupaj z Julesom Bocandejem nam je uspelo in zmagali smo s 4:1.

Še bolj kot "hat-trick" na Camp Nouu je mogoče zanimivo to, da ste sodelovali oz. bili "krivi" za prav vseh šest golov Metza proti Barceloni.
Res je. Na prvi tekmi sem dal en gol, nato pa je bil nad menoj storjen še prekršek za enajstmetrovko. Na drugi sem dosegel tri gole in še podal za avtogol (smeh).

Uspel vam je še en posebej redek podvig - na eni tekmi francoske prve lige sta zabili kar šest golov, kar je še vedno povojni francoski rekord.
Konec sezone 1983/84 smo igrali v gosteh proti Nimesu, ki je bil na poti v drugo ligo. Imel sem dan, ko mi je šlo vse v gol, dal sem šest golov, mi pa smo zmagali s 7:3. Rekord je dobro znan v Franciji, malo manj po Evropi. Kolikor jaz vem oz. kakor je pisal L'Equipe, je to tudi povojni rekord v najmočnejših evropskih ligah.

Zaradi težav Metza ste odšli v drugoligaška St. Etienne in Mulhouse, s katerim ste postali tudi najboljši strelec druge lige. Sledili sta vrnitev v prvo ligo in selitev na Azurno obalo.
Leta 1987 sem šel v Nico, kamor sem prišel skupaj z Ljubljančanom Markom Elsnerjem, treniral nas je "partizanovec" Nenad Bjeković. Pozneje sem se za nekaj časa preselil k AS Monacu, kjer me je treniral Arsene Wenger, ki je zame največji trener, kar jih poznam. Tam sem igral skupaj z Georgeem Weahom. Izreden napadalec, a to je povsem druga šola oz. neverjeten naravni talent. Pravi Afričan, ki mu je sam Wenger rekel "Ti samo igraj" in je imel povsem proste roke.

Vi pa v Nici in Monacu niste imeli več takšne sreče, saj so se vrstile poškodbe.
Nisem bil več najmlajši, star sem bil 27 ali 28 let, in poškodbe so se začele nabirati. Kot majhen igralec sem bil predvsem izredno hiter in veliko branilcev si ni znalo drugače pomagati, kot da so me grobo "favlirali". V tistem času napadalcev niso tako ščitili kot zdaj, veliko je bilo "kostolomcev", ki so običajno ostali nekaznovani. Imel sem kar veliko operacij, težav s sklepi, tako da ni bilo več tiste prave hitrosti. V šprintu na 100 m sem imel čas 10,8 ali 10,9, kar ni bilo slabo.

Ob koncu kariere ste imeli še eno zanimivo epizodo - Reunion sredi Indijskega oceana, kjer ste nasledili legendarnega Kamerunca Rogerja Millo.
Z Rogerjem Millo sva skupaj igrala pri St. Etiennu in ob koncu moje kariere so me prišli vprašat, ali bi šel na Reunion. Najprej sem vprašal, kam, nato pa so mi rekli, da je pri njih igral Milla, in sem se spomnil. Za en teden sem šel na ogled in bil izredno presenečen. Ljudje so bili nori na nogomet, na tistem majhnem otoku smo imeli od 3 pa vse do 10 tisoč ljudi. Bilo je res lepo, tako kot zdaj v Murski Soboti na tem lepem stadionu.

Zdaj se pogosteje vračate v Slovenijo?
Pridem od tri- do štirikrat na leto. Zdaj so tu tudi moji starši, ki so 40 let živeli v Nemčiji, zdaj pa so spet doma v Prlekiji, v Moravcih pri Mali Nedelji. Ko imam čas, skočim na obisk in gremo s sorodniki v vinograd. Pomaga tudi to, da je moja žena Mira iz Hrvaške, tako da združimo obiske v eno potovanje.

Če bi igrali desetletje pozneje, bi se težko izognili zanimanju slovenske reprezentance. Kako je bilo v 80. letih? Ali je bil sploh kakšen stik z Jugoslavijo?
Sploh ne, ker sem veljal za Nemca. Pred Bosmanovim pravilom sem bil tudi jaz v Franciji tujec, zato so vsi verjeli, da sem iz Nemčije. Pozneje sem zaradi nogometa vzel še francosko državljanstvo. Čeprav nisem izpolnjeval pogojev, so mi ga uredili v sedmih tednih. Z Jugoslavijo oz. njeno zvezo ni bilo nobenega stika, pa tudi sam nisem nikoli o tem resno razmišljal.

S čim se ukvarjate zdaj, dve desetletji po koncu športne kariere?
Odkar sem se vrnil nazaj v Francijo, na Azurni obali prodajam nepremičnine in nemške avtomobile. Povedati moram, da imam veliko srečo, da lahko poklic in delo izbiram sam, delam pa, ker sem produkt nemške šole. Red in disciplina - s tem ni šale (smeh). Priznam tudi, da sem v nogometu dobro zaslužil, zato lepo živim. V Monacu sem imel, na primer, kar 100 tisoč mark mesečne plače, predvsem pa sem spoznal izredno veliko ljudi, kar je pozneje, če se znaš obrniti, zelo koristno. Hvala Bogu imam družino, ženo in dva otroka. Sin, ki ima 30 let, je oblikovalec pri Mercedesu, hčerka bo dopolnila 25 let in prav tako dela in živi v Nemčiji.

Ste pravi Evropejec: Mariborčan, Prlek, Slovenec, Nemec in Francoz. Kako gledate na Slovenijo, ki ravno v teh dneh praznuje 20. obletnico osamosvojitve?
Čisto odkrito: v politiko se res ne bom spuščal. Drugače pa je zelo lepo, da je Slovenija samostojna država. Nič ni bilo boljšega kot to, da je Slovenija postala samostojna in da lahko sama pokaže, kaj zna. Prej je bilo drugače, povsem drug režim s komunizmom, drugačnim življenjem. Sam vidim majhno, a zelo ponosno in lepo državo.

Ali spremljate slovenski nogomet?
V časih Jugoslavije sem zelo redko kaj slišal, pozneje nekoliko več o Sloveniji. Pozoren sem postal, ko ste imeli selektorja Srečka Katanca. Kaj je on naredil z vami! Res sem bil vesel, da je nogomet postal pomemben tudi v Sloveniji. On je bil velik igralec in je imel očitno pravi nos, da je s tako malo igralci naredil takšne izide. V Franciji sem zadnja leta redno spremljal Valterja Birso. Super igralec z izredno levico in tehniko. Zadnje čase vedno več vem tudi o nogometu v sami Sloveniji, tudi zaradi vas, ker ste se razpisali o meni. Zdaj me je Mura povabila sem v Mursko Soboto in sem že rekel, da moram enkrat v Slovenijo priti takrat, ko bom lahko prišel v Fazanerijo na tekmo.

Ste navijali za Slovenijo na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki?
O, to pa vsekakor. Bil sem izredno presenečen nad tem, kar je tako majhna država z 2 milijonoma ljudi pokazala v svetovnem nogometu. Moram reči, da sem zelo ponosen, da sem rojen v Sloveniji.

Zvečer je mama Alojzija razkrila zgodbo iz obdobja lanskega SP-ja. Ko ga je žena Mira vprašala, ali bo navijal za Francijo ali Slovenijo, je gladko odgovoril: "Seveda da za Slovenijo."

Metz osvoji francoski pokal - Kurbos strelec 2. gola

Čudež Metza v Barceloni: Hat-trick Kurbosa


Najlepši gol v zgodovini Nice - petka Marka Elsnerja in škarjice Toynja Kurbosa