Marijan Pušnik je junija postal trener Hajduka, ki je za Dalmatince to, kar je za Katalonce Barcelona. Hajduk ima največ navijačev in najboljši obisk na tekmah, ne pa tudi rezultatov, kot jih je imel nekoč. Na naslov hrvaškega prvaka čaka že od leta 2005. Dinamo je premočan, zdaj ga sicer resno ogroža Kekova Rijeka, Hajduk pa obema še ni konkurenčen. Pušnik sicer ne beži pred odgovornostjo, ki jo ima. Od njega sicer ne zahtevajo naslova prvaka, želijo pa pogumne in napadalne predstave. Zdi se, da je smer prava, čeprav je bilo nekaj travmatičnih trenutkov, še posebej v 2. krogu, ko je Dinamo na Poljudu zmagal z 0:4. S 55-letnim Korošcem smo se pogovarjali o Hajduku in življenju v Splitu, dotaknili pa smo se tudi slovenske reprezentance in Olimpije, kjer je lani kljub uspehom nepričakovano izgubil trenersko službo.

Ste si ogledali tekmo med Slovenijo in Slovaško?
Žal sem videl samo posnetke, saj sem bil na praznovanju abrahama. Vesel sem, da je zadel Rok Kronaveter, ki sem ga pripeljal v Olimpijo in verjel vanj.

Hajduk je zadnji poraz v hrvaškem prvenstvu doživel 21. avgusta, ko je Rijeka zmagala z 2:4. Trenutno ste na 4. mestu. Zadovoljni?
V zadnjem mesecu nam gre bolje, postali smo zrelejša in odgovornejša ekipa. Na začetku sezone smo imeli težave, ker je bilo deset novih igralcev in se je čutila neuigranost. Precej igralcev tudi ni bilo dobro telesno pripravljenih za ritem igranja četrtek-nedelja, saj smo sodelovali še v Evropskem pokalu, kjer se žal zaradi ene enajstmetrovke nismo prebili v skupinski del. Skratka, zdaj igramo bolje, ni pa še to tisto, kar želim in zahtevam.

Ob prihodu v Split ste navijačem obljubljali, da Hajduk ne bo igral bunkerja. 23 golov na enajstih tekmah državnega prvenstva se sliši spodbudno, učinkovitejša je le vodilna Rijeka (25)!
To je skladno z dalmatinsko mentaliteto. "Okomito naprid", radi rečejo, in če tako igramo, če je presing, borbenost, potem nam ne zamerijo niti poraza. Lani je Hajduk bolj igral na rezultat, več poudarka je bilo na obrambni igri. Navijači so po letih prevlade Dinama in Rijeke zelo lačni uspeha. Da imamo mnogo nižji proračun, jih ne zanima.

Ste se po tekmi 2. kroga, ko je Dinamo na Poljudu zmagal z 0:4, morda vprašali, ali ne bi proti boljšim ekipam vseeno igrali bolj obrambno?
Ne. Nogomet je včasih malce čuden. V prvem polčasu smo bili boljši, Dinamo ni niti enkrat streljal, dokler nismo prejeli gola v zadnji sekundi polčasa, kar nas je precej šokiralo. Sledil je drugi gol iz protinapada in naš dokončen padec. A nismo bili bojazljivi, igrali smo napadalno.

Drugače je bilo v zadnjem krogu hrvaškega prvenstva, ko ste se z gostovanja na Maksimiru vrnili z remijem 0:0. Kako bi ocenili zadnji derbi?
Prvi polčas ni bil najboljši, igralci so bili pod pritiskom večnega derbija. V drugem polčasu smo se dvignili. Menim, da je remi še najpravičnejši, čeprav smo bili dvakrat oškodovani, kar je v studijski analizi po tekmi potrdilo tudi sokolje oko.

Menite, da sodniki favorizirajo Dinamo?
O sodnikih ne smem govoriti, saj je to strogo prepovedano. Nekateri komaj čakajo na kakšno mojo napako, tako da - ko me novinarji pozivajo, naj povem kaj o sojenju, sem raje tiho.

V Zagrebu ste imeli spet neverjetno podporo Torcide. Koliko jih je prišlo na Maksimir?
5.000! To je normalno. Hajduk je najpopularnejši hrvaški klub, ima največ navijačev. Torcida navija ne glede na rezultat. Prodanih imamo 7.000 sezonskih vstopnic, klub želi število članov povečati na 100 tisoč. Pripadnost klubu se v Splitu čuti na vsakem koraku. Krilatica 'Hajduk živi večno' jim je položena v zibelko. Pred kratkim je ena od tukajšnjih pevk rekla, da ne razume mladih, ki ne navijajo za Hajduk, češ, kaj potem sploh počnejo v življenju. Na naših tekmah je vzdušje neverjetno, 30 tisoč gledalcev prepeva od prve do zadnje minute, zraven sodijo tudi izjemne koreografije.

Je že kakšna pesem o vas?
Za zdaj še ne, upam, da pride tudi kaj takšnega.

Ime imate kot nalašč za to, da se vas spomnijo v besedilu.
Se strinjam, kot v pesmi Marjane Marjane.

Živite v mestu?
Da, blizu stadiona, nedaleč od morja, pod Marjanom.

Kakšno je življenje v Splitu?
Živeti v Splitu je super, odgovarja mi mesto, sonce, dalmatinski temperament, težko je le zaradi družine. Pogrešam jo, saj smo ločeni, ker hčerka Neža študira v Ljubljani, žena Darja pa je zaposlena v Dravogradu. Upam, da bo v bližnji prihodnosti malce drugače in da se mi žena pridruži tukaj v Splitu.

Se v teh oktobrskih dneh še kopate v morju?
Seveda. Morje je zdaj toplejše kot ozračje. Poleg tenisa in golfa mi plavanje predstavlja najljubšo rekreacijo.

Se dobivate z znanimi osebnostmi?
Tudi. Kakšno partijo golfa bom verjetno v kratkem odigral še s Tonijem Kukoćem. Sicer pa se udeležujem tudi kulturnih dogodkov, imel bom abonma za opero, balet. Za vstopnice ne bo težav, pri Hajduku to hitro uredijo.

Ko se sprehajate po Splitu, najbrž nimate miru ...
To je stalnica. Vsi te prepoznajo, vsi bi se radi fotografirali. Dobiš besede spodbude, a so tudi kritike. Ne vidijo pač vsi radi Slovenca na klopi Hajduka. Toda voditi tak klub je privilegij, ponos, seveda pa tudi pritisk. Za zdaj se dobro soočam s tem, ni pa vse odvisno od mene. Potrudil se bom, da bom zbral več točk kot v lanskem prvenstvu. Cilj je osvojiti 10 točk več.

Rijeka ima pred Dinamom že šest točk prednosti. Pričakujete, da bo končala Dinamovo obdobje prevlade v domači ligi?
Kljub vsemu je Dinamo z vso svojo organizacijo še vedno prvi favorit prvenstva. Matjažu (Keku) pa seveda vsa čast za delo v treh letih pri Rijeki, to je velik uspeh. Rijeka je zasluženo prva, igra najmodernejši nogomet, moštvo je dobro selekcionirano. Res čestitke. Je pa tako: če v Splitu rečem, da sta favorita Dinamo in Rijeka, sem takoj neambiciozen trener, ki nima pojma, če pa rečem, da ju bomo premagali, pa prepotenten Slovenec. Naj končno rečejo: ali sem neambiciozen ali prepotenten. Težko je zadovoljiti vso to navijaško množico.

Dinamo je poleti prodal Marka Pjaco in Marka Roga, s tem pa mastno zaslužil. Pri Hajduku imate tudi nekaj odličnih oziroma obetavnih igralcev: kapetana Lovra Kalinića, kamerunskega napadalca Francka Ohandzo, za velik biser velja 19-letni Nikola Vlašić ... Menite, da bo pozimi kdo izmed njih zapustil klub?
Vse se lahko zgodi. Kalinić ima sicer pogodbo do leta 2020. Je pravi kapetan Hajduka, ki igra tudi za hrvaško reprezentanco. Predvsem na zadnji tekmi proti Dinamu je pokazal svojo kakovost. Ohandza je zelo eksploziven, spominja me na Olimpijinega Hentyja. Včasih sicer ne teče dovolj, a ko dobi žogo, je zelo nevaren, sicer pa miren in duhovit fant, ki ima v Franciji družino. Za Nikolo Vlašića lahko rečem, da je fant za svoja leta zelo zrel, morda celo preveč. Morda se nanj ustvarja celo preveč pritiska, zato mu govorim, naj se sprosti in uživa. Je pa zelo sposoben igralec, hiter, močan z obema nogama, malce mu manjka le igra z glavo. Pričakujem, da bo v letu ali dveh član hrvaške A-reprezentance.

Ob vašem prihodu ste dobivali grožnje zaradi nekaterih igralcev, ki ste jih pripeljali v klub. Se je to umirilo?
Res je, na začetku se je dogajalo veliko - groženj neznanih ljudi, staršev, menedžerjev. Po pogovoru s kriminalisti in z izjavo za javnost, da ne bomo dopustili vplivati na naše samostojno delo, so se stvari umirile. Še vedno nekateri poskušajo, toda stvari so zdaj večinoma pod kontrolo.

Kako, da v klub niste pripeljali nobenega slovenskega nogometaša?
To sem si želel v juniju, toda dogovora ni bilo. Nekateri niso želeli priti zaradi prenizkih plač pri nas, nekateri so odšli v druge klube. Na vsak način pa si želim kakovostnih igralcev, ki sem jih že treniral ali jih dobro poznam in vem, koliko bi lahko pripomogli k uspehu Hajduka.

Na novinarskih konferencah ste imeli nekajkrat zelo oster jezik. Novinarji so bili najbrž veseli nekaterih sočnih izjav ...
No, nekaj izjav je bilo namerno tempiranih, da je ljudi malce streslo. Naj se ve, kdo je glavni, tu sem zagovornik trde roke. Ko sem še sam igral nogomet pred 30 leti, smo igralci vedno stali, ko je trener govoril.

Spremljate slovensko prvenstvo? Kdo bo prvak?
Spremljam. Prvenstvo bo zanimivo, zame sta favorita Olimpija in Maribor. Najmočnejše moštvo ima Olimpija.

Lani ste se poslovili od Olimpije, čeprav ste bili zelo uspešni. Je ostala kakšna zamera?
Niti malo. V prvem trenutku ti seveda ni vseeno, a povsem normalno komuniciram z Milanom Mandarićem, večkrat se slišiva. Podobno tudi s Stojićem. Ni prostora za zamere, treba je gledati naprej.

Na koncu se vrniva k slovenski reprezentanci. Kako gledate na zaplet, povezan s Kevinom Kamplom?
Mediji so vse skupaj preveč potencirali. Povedal je, da je utrujen, tako da ni treba delati galame okrog tega. Kevin je vedno srčno igral za reprezentanco. Srečko in fantje potrebujejo le podporo, ne pa nenehne kritike. Tega je v Sloveniji preveč, namesto da bi stopili skupaj in naredili nekaj dobrega.

Je samo v Sloveniji tako, da drugim radi mečemo polena pod noge?
Ne, ves svet je tak. Če mislite, da je tega na Hrvaškem manj, vam povem, da je tega dvakrat več, na Japonskem pa pač 60-krat več.

Tomaž Okorn