Treba je ostati pozitiven, to je najbolj ključno, pravi. Veseli se novih golov pred polnimi tribunami, zelo pa je zadovoljen, ko pride domov po dnevu zahtevnih treningov in takoj zaspi, saj ve, da je v tem primeru dal svoj maksimum. Prestop v Leipzig je zanj drugi veliki preskok v življenju, po odhodu iz Slovenije v Salzburg. Tisti prehod je bil precej težji, saj je v mladih letih odšel od doma in od družine, na katero je močno navezan, je povedal v pogovoru z dopisnico RTV Slovenija iz Nemčije Polono Fijavž. Intervju je bil posnet prejšnji teden.

Kakšen je bil trening? Delovalo je zelo sproščeno.
Zdaj smo imeli dva dni prosto, tako da smo imeli 'come in' trening, da se malo pretegnemo, da tako rečem, da se malo zabavamo, ampak imamo že nek fokus, kaj želimo narediti. Vse je bilo bolj enostavno, od jutri naprej pa "gas".

Kaj pomeni "gas"?
Presing in popoln fokus na naslednjega nasprotnika.

Že na prvi tekmi za Leipzig je vaša ekipa osvojila superpokal. Ne mislim, da je to zaradi vas, ampak naključij ni. Težko bi začeli bolje. Imeli ste tudi tri vrhunske priložnosti. Ocena je bila, da ste igrali odlično proti Bayernu s Harryjem Kanom. Začetek je kar obetaven, kako je bilo za vas?
Da, seveda, bila je velika tekma, veliko navijačev, kar je najboljša stvar, ki se lahko zgodi v nogometu. Seveda z lovoriko je še boljše, da dejansko lahko dvigneš na koncu pokal in imaš to zapisano – Šeško ima ta pokal. To je neverjetno in da smo v bistvu odigrali odlično tekmo proti takšni ekipi, kot je Bayern. Tako se vzpostavlja moja kakovost in to je že dober znak, da sem prišel v večji klub in da se lahko svetovno še bolj dokažem, kot sem se lahko prej.

Gre za enega največjih talentov v svetovnem nogometu, je ocena za vas. Tudi Manchester United vas je opazoval. Torej ste že na svetovnem zemljevidu najboljših napadalcev.
Seveda, več ali manj sem, da. Zelo sem še mlad. Treba se je še dokazati, imam še veliko časa. Jaz verjamem v najboljše, zdaj pa je vse odvisno od mene, od časa, kako bom sam oddelal stvari seveda.

Zelo ste pridni, radi igrate, pred pogovorom ste dejali, da ste bili kot otrok zelo fokusirani na nogomet, da ste imeli neke želje in cilje, ki so bili bolj v ozadju, predvsem pa ste želeli le igrati.
Nisem imel neke te fantazije, kaj bi si želel, ko bom velik. Sem se kdaj pošalil s prijatelji, kaj si želim, ampak zame je bilo najbolj pomembno, da igram nogomet, da vidim, kam me prinese. Seveda je želja vedno doseči gol in zmagati. To sem imel vsak dan v glavi. Še kar imam. Ne razmišljam, kaj se bo zgodilo čez nekaj let, čez nekaj mesecev. Osredotočen sem na vsak dan posebej. Če bom delal tako, kot znam, se ne bojim.

Enkrat ste dejali, da je bil preskok iz slovenske v avstrijsko ligo velik. Kakšen je iz avstrijske v nemško? Kje so te razlike, kluba imata nekako podoben nogomet, kje so razlike med Salzburgom in Leipzigom, med avstrijsko in nemško Bundesligo?
Lahko bi skoraj rekel, da je to spet ena stopnička višje, kakor je bilo iz Slovenije v Avstrijo. Dejansko se mi zdi, da se vidi, da je tukaj igra še hitrejša. Igralci so fizično bolje pripravljeni, tudi psihološko, kako odreagirajo v določenih situacijah. Se mi zdi, da vse te podrobnosti pripeljejo do ene stopničke višje, kot je bilo v Avstriji. Na splošno je to zame dobro. Lahko tudi nadgradim in izboljšam sebe. Zelo sem vesel, da sem, kjer sem.

Gre za nezahtevne popolne profesionalce, je pisal Süddeutsche Zeitung o Leipzigu. Točno vedo, kaj morajo narediti v vsakem trenutku. Kako ste postali tako hitro uigrani, saj se je pri Leipzigu zamenjal večji del ekipe. Kako poteka to navajanje, kako postaneš tako hitro del tako uigrane ekipe?
Meni se zdi, da je tu najbolj pomembno to, koliko se družimo skupaj kot ekipa. Precej imamo skupnih dogodkov, ko se družimo, kjer se fantje povezujemo. To potrebujemo, to najbolj pripomore k temu, da se tako hitro uigramo.

Veliko časa torej preživljate skupaj, tudi popoldne, zvečer?
Da, seveda. Ko je čas primeren, to naredimo.

Kolikor sem razbrala iz poročanja nemških medijev, si zelo veliko obetajo od vas. Da ste izjemno močni v skokih in udarcih z glavo, zelo zanesljivi z žogo. Pričakovanja so predvsem od napadalne dvojice Benjamin Šeško – Lois Openda. Čutite ta pritisk, pričakovanja oziroma, kako vplivajo na vas? Je to le motivacija ali tudi odgovornost in posledično celo breme?
Ne, to je motivacija. Jaz si tega nikoli ne jemljem kot breme. To samo pomeni, da ljudje verjamejo vate, da želijo, da sem na tem mestu. To mi daje osebno motivacijo, zagon na vsakodnevni ravni in sem vesel, da tako razmišljajo. Seveda bom potreboval čas, morda pozneje, mogoče prej, nikoli se ne ve. Jaz sem pripravljen, tudi na psihološki ravni sem na višjem nivoju, kot sem bil pred nekaj meseci, tako da tukaj dozorevam bistveno hitreje, kot sem v Salzburgu. Seveda se pozna tudi, da sem starejši, ampak je zanimivo, ko tudi to spremljam pri sebi. Zaznam določene stvari. Mi je všeč, da lahko to zaznam, se mi zdi, da je to pomembno.

Vam je pri tem pomagala tudi manjša kriza, ki ste jo imeli jeseni?
Da, seveda, če ne bi bilo tega, ne bi bil v tem položaju. Lahko bi se v njem znašel pozneje, ampak bolje, da sem imel krizo v Salzburgu, kot da bi jo imel tukaj. Se mi zdi, da je to pomembno za mojo kariero, sploh zato, kako odreagirati, če bi slučajno prišlo ponovno do te situacije.

Pri Leipzigu se zdaj uveljavlja Openda kot eden od ključnih napadalcev, ob Belgijcu pa poteka boj med vami, Poulsenom in Wernerjem, kdo bo drugi napadalec. Ko sem tukaj govorila z novinarji, ki spremljajo nogomet, se veliko pričakuje prav od vas, nekako se pričakuje, da boste hitro postali del prve enajsterice. V Salzburgu je trajalo nekaj časa, da se je to zgodilo. Imate torej izkušnje s tem. Kaj pričakujete, da se bo tu zgodilo?
Jaz bom delal tisto, kar znam in se dokazal na vsakem treningu. Imel sem sicer malo probleme s stopalom, ampak tega je zdaj konec. Ni moja stvar, da razmišljam o tem, trener o tem določi, ko vidi, kdo najboljše odigra, trenira in če dobim priložnost, jo bom seveda izkoristil.

Česa se v Bundesligi najbolj veselite? Dvoboj s kakšno ekipo, s kakšnim igralcem? Morda Lige prvakov, četudi ste tam že igrali?
Česa se najbolj veselim? Ne tega proti komu igram, ampak dati gol pred številnimi ljudmi. Veselim se vrhunskih podaj svojih soigralcev, ker je tudi kakovost višja. Teh dveh stvari se najbolj veselim. Zdaj mi je najbolj težko, ko je treba tako dolgo čakati tekmo. Po eni strani komaj čakam, da se začnejo angleški tedni, da bo čim več tekem, da se lahko ponovno dokazujem (angleški teden je nemški izraz za teden z dvema nogometnima tekmama, op. a.).

Od koga v reprezentanci pričakujete te dobre podaje, na koga najbolj računate?
Pri nas imajo vsi vezni igralci te kvalitete. Mi se res gradimo skupaj, skupaj rastemo. Močno verjamem v to ekipo, prav tako v posameznike.

Sorodna novica Šeško z dvema zadetkoma v Berlinu potrdil gladko zmago Leipziga

Kako se znajdete v Leipzigu? Počitnice so bile kratke. So vam našli stanovanje, ste zadovoljni, kakšno je mesto? Vam je v pomoč tudi Kevin Kampl?
Seveda. Kevin dobro zna slovensko in se lahko normalno pogovarjava. Pomagal mi je pri določenih stvareh, sploh na začetku, da sem se lahko orientiral, tako da hvala za pomoč. Leipzig mi je zelo všeč. Res je dobro mesto. Veliko ima zelenja, parkov. Živim malo izven Leipziga, tako da je veliko zelenja. Zraven imam jezero, tako da res odlično, ne morem se pritoževati. Zadovoljen sem.

Pogrešate tudi svoja nekdanja soigralca iz Salzburga, predvsem Okoha? Blizu ste si bili …
Da (razjasni se mu obraz in razleze v nasmešek). Tako je, Bryan Okoh in Maurits Kjærgaard, mi smo bili blizu, smo skupaj rasli štiri oziroma tri leta. Preživeli smo vsak dan skupaj. Seveda se navežeš. Sicer je res, da nismo več toliko v stiku, kot smo bili prej. Ampak šli smo narazen, zato je to logično. Tu in tam si pišemo in upam, da se čim prej spet vidimo.

Bi opisali, kako poteka vaš dan? Zdaj je malo mirneje, ko se bodo začeli angleški tedni, pa bo bolj intenzivno. Kako poteka?
Za primer bom dal dva dneva, ko so treningi bolj intenzivni. Vedno vstanem med 7.30 in 8.00. Odvisno, če mi paše spati, si dam še 5 minut dremeža (nasmešek). Potem se uredim, spijem kavo in se odpravim na trening. Tam imam veliko časa. Preoblečem se, vedno pa grem tam pod tuš. To je nekaj, kar moram narediti. Za par minut grem pod mrzel tuš. Tako dan začnem bolj svež. Potem grem na zajtrk, si vzamem čas, da se najem, kot je treba, da imam moč za trening. Potem delam s psihologom. Vsako jutro imava za 10 do 15 minut meditacije. Potem se grem malo raztegnit pred treningom, Ob 11.00 po navadi gledamo posnetke akcij in tekem. Takoj po tem se pripravimo, kot je treba, in gremo ven. Trening traja od ene ure do dveh ur, ker si želi trener vzeti čas, da vse dobro razloži, sploh, ker smo nova ekipa. Ko končam trening, vedno naredim še nekaj, trebušne vaje ali pa za zgornji del, za noge. Vsakodnevno je treba biti pripravljen. Potem je navadno med uro ali uro in pol časa. Ni ga prav veliko, še posebej, ker so vedno kakšne medijske obveznosti vmes, še posebej, ko je intenziven dan, da je res intenziven, tako da dajo vedno nekaj vmes. Po medijskih obveznostih je navadno fitnes, ki traja med uro in uro 15. Tam vedno delam za zgornji del, za noge. Moram reči, da kar intenzivno, ampak je dobro. Po tem je pa konec, vsak lahko naredi, kar želi. Kolo, raztegovanje, jaz grem po navadi spet pod tuš, pod mrzlo vodo. Potem pa še fizioterapija, če se zanjo dogovorim. Vse to naredim. In potem? Aja, še nekaj pojem in potem domov, pa je dneva že konec. Ko pridem domov, se uležem na kavč, prižgem TV, se obrnem na stran in me po petih minutah ni več. Tako nekako je videti moj dan, sploh če je zelo intenziven. Na koncu dneva sem tako utrujen, da samo zaspim. Ponosen sem na to, da sem tako utrujen, ker potem vem, da sem dal svoj maksimum.

Prehrana je tudi postala znanost in v pogovoru za Red Bull ste dejali, da se zelo natančno držite prehrane. Zdaj vem, da je pri kolesarjih odmerjen vsak obrok, da jim vzamejo vzorce krvi in na podlagi tega je prehrana natančno odmerjena. Vedo, koliko gramov ogljikovih hidratov in koliko gramov beljakovin morajo pojesti, da nadoknadijo izgubljeno. Kako je s tem pri vas?
Pri nas so nam pred kratkim vzeli veliko krvi. 15 kapsul je bilo vsega skupaj, za točno določene stvari, da se vidi, komu kaj manjka. Drugače pa nam vsak dan vzamejo CK. Tako vidijo, koliko je telo utrujeno. Če je zelo utrujeno, potem dajo tej osebi lažje treninge oziroma ostane noter. Glede same prehrane pa, odkar sem prišel v Leipzig, še bolj ostro pazim nanjo. Vedno mi je bilo težko jesti zelenjavo, sem se moral prisiliti, ampak zdaj, ko sem se navadil, pojem veliko zelenjave, mesa, piščanca. Veliko ogljikovih hidratov pojem, solata pa je vedno zraven. In pijem samo vodo. Nič drugega kot vodo, razen pred tekmo kakšne kofeinske stvari. In ja, seveda kavo. Glede ostalih stvari pa sem se zelo spremenil in moram reči, da je občutek čez dan, veliko boljši in lažji. Vesel sem, da sem se odločil, da bom tako delal in da tako delam.

Torej nič sladkorjev?
Zelo, zelo redko, če mi res pade sladkor, drugače ne.

Dve tekmi čakata slovensko reprezentanco. Severna Irska in San Marino. Obe sta na papirju lahki, a nepredvidljivi reprezentanci. Kaj pričakujete, kaj se bo dogajalo?
Moramo vedeti, da bosta obe tekmi težki, čeprav se sliši, da bo lahko, a ne bo. Ti dve tekmi sta najpomembnejši, da z eno nogo vstopimo na tako veliko tekmovanje. Ampak mislim, da vsak igralec ve, da je to pomembno za nas. Ni me strah, da ne bi šlo po načrtih.

Veliko stvari ste že doživeli, kaj je bilo najtežje?
Zapustiti Slovenijo, iti brez staršev v drugo državo. Sploh jaz, ki sem v tistem obdobju res potreboval starše. Moral sem jih imeti blizu, zvečer, ko sem šel spat. Ampak sem se navadil. Hvala bogu sem bil eno leto prej v Domžalah, tako da sem se malo navadil. Je bil vseeno malce lažje. Če bi prišel takoj od doma gor, bi bilo še težje, pa je bilo že tako zelo težko. Ampak sem se naučil jezik, angleško in nemško, da sem se lahko sporazumeval z ljudmi. Je zanimivo to komur koli povedati. Tudi ko bom starejši, ne bom tega nikoli pozabil.

Težko je bilo?
Da, ampak …

Staršem ste hvaležni, ste enkrat dejali, da brez njih ne bi bilo tega. Da jim želite povrniti vložek v vas. Ampak njihova pričakovanja in vložek ste več kot izpolnili, kajne? Pa ste šele na začetku …
Da, seveda. Res, kolikor so mi starši pomagali in moj agent, s katerim sem že od začetka. Res od začetka. Ko nihče ni verjel vame, se je on prikazal. Potem smo skupaj stopili, on in starši. Res smo kot neka družinica. Dobro se razumemo. Kolikor so oni dali zame, tega jim ne bom mogel povrniti. Ker takrat je bilo težko, in ko je težko, vedno poskusiš najti poti, kako uresničiti sinu sanje, da bo delal, kar želi. In sem jim zelo hvaležen. Tega ne bom nikoli pozabil. Hvala jim.

Ampak so zelo ponosni zdaj na vas, kajne?
Da, to pa so, to pa res.

Vaš vzornik je Zlatan Ibrahimović. Kaj ima, česar drugi nimajo? Je to neka spontanost, ki jo ima in smo jo videli tudi pri vas, denimo pri tistem golu proti Švedski. Zdelo se je, da je prišel od nikoder. Malce je spominjalo nanj in to prav proti Švedski. Sta se zdaj že morda srečala?
Ne, nisva se še srečala, upam, da se bova kdaj. To je zelo pomembno, to je moja želja, pa da dobim njegov dres, to bi bilo nekaj najboljšega.

Kaj ima, česar drugi nimajo?
Ne vem. Sicer nisem enak tip igralca kot on, ampak ko je preigraval, ko se je zabaval z ljudmi, to je bilo neverjetno. Malce je bil tudi nor (se zasmeji). Tudi to je malo posebno, ampak kar je delal z žogo, to je neverjetno. Mimo treh je šel, kot da ni nič. Pa neverjetne gole je dajal, iz škarjic iz 45 metrov. Nor, nor igralec. Podobna pa sva si v tem, da lahko oba visoko dvigneva nogo, torej te akrobatske stvari. V tem sva si podobna. Verjamem, da bom dal veliko takih golov. 100-odstotno. Ampak to je zdaj prekršek. Takoj, ko dvigneš nogo visoko, je prekršek. Včasih so to bolj dovolili, zdaj ni več tako. Sem pa njega vedno gledal.

Ampak delček te "norosti" je zaznati tudi pri vas, tudi danes na treningu, ko ste dvignili nogo do vratu, pa denimo tudi tisti gol proti Švedski ...
Da, seveda se najde tudi to v meni. Ampak jaz sem še v tej fazi razvoja, ko je včasih neka stvar boljša, drugič druga. Zato je pomembno, da sem prišel sem, da vse sposobnosti, ki jih imam, spravim na višji nivo in da postanem boljša različica sebe, tako da potem bom mogoče blizu Ibrahimoviću (prešeren nasmeh).

Dopuščajo to pri Leipzigu, vi pravite norost, morda to spontanost?
Da, seveda. To mi je všeč, da imaš lahko to neko fantazijo. Morda je drugje ne bi pustili. Seveda določene stvari moraš delati, kot je treba, ampak ko pride do nečesa z žogo, do trikov, pa pustijo. Se mi zdi, da trener mora to puščati. To je tisti čar nogometa, ki ga vsi hočejo videti. Kreativnost, sproščenost in na koncu smeh.

Vem, da imate radi tudi košarko. Ali spremljate svetovno prvenstvo, Luko Dončiča? Sta se morda z Dončićem že srečala?
Če povem po resnici, nisem spremljal. Po navadi gledam, zdaj pa ne. Nisva se še srečala, ampak sem ga že prosil za dres, upam, da ga bom kdaj dobil.

Torej poziv Dončiću. Benjamin Šeško si zelo želi vaš dres.
Zelo, zelo, zelo, zelo, prosim (smeh). Ampak, da. Slovenska reprezentanca je dobra, imajo vrhunske fante. Če pogledaš šport v Sloveniji, smo dobri. Sem ponosen Slovenec.

Celoten pogovor z Benjaminom Šeškom lahko slišite v podkastu Žoga je okrogla (kliknite na posnetek na začetku novice), v oddaji, ki smo jo naslovili Riera: Na vrhu lestvice, na robu konflikta, pa več tudi o dogajanju v Prvi ligi. Celje je zdaj prvi favorit, so se strinjali vsi gostje, trener kluba Albert Riera pa je po prejšnji tekmi nadaljeval medijsko obračunavanje s športnim direktorjem Olimpije Goranom Boromiso.

Španec je zelo uspešen, tudi karizmatičen, a ostaja konflikten. Voditelja Luko Petriča spominja na Joseja Mourinha, Marka Cirmana na Zlatka Zahoviča, Jože Pepevnik pravi, da je za odmevnost slovenske lige dobro, da je takšen, kakršen je, Boštjan Janežič pa je govoril o njegovem previdnem in pazljivem nasledniku Joau Henriquesu na klopi Olimpije.