Na več kot 430 straneh je s številnimi podrobnostmi opisana športna pot najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov. "Če me ne bi silili k izdaji knjige, je ne bi nikoli napisal. Poskusil sem z več avtorji, a šele Ivo Gajič je znal moje misli in besede pristno prenesti na papir," je dejal Oblak, ki je v svojem slogu prispeval še nekaj podatkov in anekdot iz svoje imenitne kariere.

Na predstavitvi številni znani obrazi
Predstavitve knjige so se udeležile številne znane osebnosti iz sveta nogometa in športa. Tako sta bila prisotna nekdanji in zdajšnji predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl in Aleksander Čeferin, množica soigralcev in funkcionarjev, dogodka pa so se udeležili tudi Miro Cerar, Bojan Križaj in Rajmond Debevec.

Kot prvi Slovenec zaigral na SP-ju
Oblak je bil skupaj z Danilom Popivodo prvi Slovenec, ki je zaigral na svetovnem prvenstvu v nogometu. Leta 1974 je v Nemčiji zabil en gol in bil kot peti uvrščen v idealno postavo prvenstva. Bil je prva slovenska nogometna zvezda v pravem pomenu besede, po uradnem izboru Uefe je bil med obdobjem 1954-2004 najboljši slovenski nogometaš, prehitel je tako Srečka Katanca kot Zlatka Zahoviča. Od viške Svobode prek Olimpije do splitskega Hajduka je Brane navduševal ljubitelje nogometa v tedanji skupni državi. Leta 1974 pa je nastopil čas, ko se je Ljubljančan v "plavem" dresu predstavil tudi svetovni javnosti. In to kako - na uvodni tekmi 10. svetovnega prvenstva je zasenčil vse Brazilce, branilce naslova, in postal igralec tekme (z glavo je celo zadel vratnico).

Zaigral tudi na poslovilni tekmi Peleja
Poleti 1975 je dopolnil 28 let in sledila je selitev v tujino k Schalkeju 04. Moštvo iz Gelsenkirchna je leta 1977 osvojilo naslov nemškega podprvaka. Opazili so ga pri Bayernu in leta 1980 je z Bavarci slavil tudi naslov prvaka. Kasneje je "za dušo" igral v avstrijskih nižjeligaših. V jugoslovanski reprezentanci je debitiral leta 1971 na prijateljski tekmi proti Romuniji, leto zatem pa je zaigral na poslovilni tekmi Peleja v Riu de Janeiru. Za Jugoslavijo je na 46 tekmah dosegel 6 golov. Skupaj s Popivodo sta blestela tudi na evropskem prvenstvu leta 1976, ko so Jugoslovani nesrečno klonili v polfinalu proti Nemčiji. Z domačim EP-jem se je njegova reprezentančna kariera končala.

Na reprezentančnem stolčku ga je nasledil Kek
Kasneje je postal trener, z Živili, Rudarjem, Koprom in Olimpijo (prvak leta 1995) je imel mešane uspehe. V obdobju 2004-2007 je bil selektor Slovenije, sredi kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2008 pa ga je nasledil Matjaž Kek.