Po včerajšnjem porazu z afriškimi prvaki iz Egipta v Gazzetti o lepoti ni več govora. V kakšnem slovenskem časopisu bi lahko napisali »Bela Italija«. Bela kot zid, bela zaradi bledice ob porazu, bela od strahu pred izpadom.

Obeta se poslastica med Brazilijo in Italijo
Po Rossijevski evforiji po tekmi z ZDA, ko so mladeniča iz New Jerseyja časopisi (z Gazzetto d. S. vred) že selili iz Villareala v Milan, je prišla (huda) ura nekoliko drugačne resnice. Italijani so zagotovo odlično turnirsko moštvo, ki pa od časa do časa zaniha. Na tako kratkem turnirju, kot je Pokal konfederacij, je to lahko tudi usodno. Brazilci bodo na zadnji tekmi morali igrati vsaj na remi, saj bil v primeru poraza z Italijo lahko celo izpadli, če bi Egipt seveda uspel premagati Američane. Tudi to ne bo lahko, a faraoni bodo zdaj vsem skušali dokazati, da zmaga nad svetovnimi prvaki ni bila le preblisk (sploh, če upoštevamo njihovo žalostno podobo na kvalifikacijskih tekmah za SP z Zambijo in Alžirijo).

Retro-look (z rahlim popravkom)
Skratka, Italijani imajo problem, in to takšnega, da pogovori z njihovim prvim navijačem S. Berlusconijem o odstopu koščka morja (prosto po I. Sanaderju) trenutno niso možni. Silvio je besen… Po razkritju packarij s Sardinije ne more niti več deklicam mirno plačevati honorarjev za zabavo. Zdaj pa še to – poraz z Egiptom. Ni hujšega, pa naj je gospodarska kriza na svetu še tako huda. A poraz Lippijeve četice je imel tudi pozitivno plat: vpitje zaradi rezultatske krize je nekoliko preglasilo vsaj modne kritike na račun dresov na Pokalu konfederacij. In Italija je dežela mode, Milano pa njeno glavno mesto na tem občutljivem področju. Za kaj gre? Samo za Pokal konfederacij so se namreč v Nogometni zvezi Italije in opremljevalcu Pumi odločili za poseben retro-look (z rahlim popravkom). Azurnomorde majice so nekoliko posvetlili, in sicer v toliko, da so ujeli barvo italijanske reprezentance iz let 1934 in 1938, ko so naši laški sosedje osvojili svoja prva naslova svetovnih prvakov. Tedaj je italijanska reprezentanca igrala v črnih hlačah. Nič čudnega, saj je bil takrat na oblasti fašizem z Ducejem na čelu. Nekaj črnega je pač moralo biti. Seveda bi Mussolini najraje videl, če bi tedaj azzurri igrali tudi v črnih srajcah, a ni šlo… V tistih časih je bila črna rezervirana le za sodnike. Nič hudega – hlače in nogavice so bile dovolj jasno (in temačno) znamenje, sodniki (tudi tuji) pa so tedaj tako in tako sodili, kot da bi bili fašisti. Za Italijo, pač.

Avgusta dresi spet temnejši
No, in ker se celo v trenutni italijanski zmešnjavi ni dobro preveč odkrito bratiti z dediščino fašizma (kar bi si lahko za vzor vzeli celo nekateri v naši zmešnjavi), so namesto črne Pumini strokovnjaki izbrali modno rjavo. Seveda temno, saj so se s svetlo rjavo nekoč šopirili nemški nacisti. A zamenjava črne z rjavo ni pomagalo. Veliko Italijanov je ogorčenih: modra je presvetla, rjava pa od daleč preveč podobna črni… Mar smo Urugvaj, se sprašujejo. No ja, zdaj se morda sprašujejo, če bodo končali kot Urugvaj na zadnji tekmi z Brazilijo. Naj vas spomnim: bilo je 0:4. Medtem je italijanska zveza že sporočila, da bodo dresi od avgusta naprej spet temnejši. Azurni. In hlače bele. Bele kot sneg.

Fifa odstranila televizijske zaslone ob igrišču
Ko pa smo pri Egipčanih: Srečko Katanec, ki se bo v prihodnjih mesecih verjetno pospešeno učil arabščine, bi rekel – kapo dol. Afriški nogomet je, ko se ekipe razigrajo (ali jim to dopusti tekmec) prava paša za oči (Bella Africa!). Kar me moti, pa je predvsem nagnjenost k teatralnosti, ko gre za preprosto krajo časa ali prevaro sodnika. No, morda pa je bila neumnost branilca Al-Muhamadija na tekmi z Brazilijo dovolj velika šola: če se po igri z roko v 90. minuti ne bi zvijal po tleh in ne skušal sodnika Webba prepričati, da si je v žaru požrtvovalnosti ob vratnici razbil glavo, Anglež verjetno niti ne bi imel časa spremeniti svoje odločitve. Tako pa je prav v premoru, ki je četrtemu sodniku očitno omogočil kratek pogled posnetka na televizijski ekran, kot za Brazilijo spremenil v enajstmetrovko (Al-Muhamadija pa izključil). Protest Egipčanov, da so si sodniki na nedovoljen način pomagali s televizijskim posnetkom, je FIFA sicer zavrnila. A zakaj so potem sprejeli tudi odločitev, da na Pokalu konfederacij (od včeraj naprej) ne bo več nameščenih televizijskih zaslonov med obema klopema (in v neposredni bližini prostora za četrtega sodnika)?

LP

Igor E. Bergant