A hkrati je Gauteng (izgovori se hauteng) najbogatejši košček države, v katerem živi že skoraj deset milijonov ljudi. Po številu prebivalcev je tako Gauteng po nekaterih podatkih že prehitel provinco KwaZuli-Natal, ki je v minulem poldrugem desetletju veljala za največjo v tej meritvi.

Navsezadnje o bogastvu priča ime – Gauteng v jeziku plemena Sesotho pomeni »Zlati kraj«. In res, pokrajina pod Johannesburgom je prepredena z rovi zlatih rudnikov, med katerimi so številni že opuščeni. A zlato iščejo in kopljejo naprej. Tako je 4. oktobra 1886 Johannesburg tudi nastal – kot šotorišče zlatokopov. O »evropskosti« izvora mesta in tudi imena navsezadnje priča tudi dejstvo, da so si izraz za zlato Sesotci »sposodili« pri Burih – njihova beseda gaut je namreč popačenka nizozemskega (oziroma afrikanerskega) izraza za to plemenito kovino – goud (izgovorjeno haut). Pa tudi pri Zulujcih ni nič drugače – njihovo ime za mesto in pokrajino je iGoli (iz angleškega gold). O evropskem izvoru imena in o dramatičnem ter nepopisno krutem izkoriščanju pretežno temnopoltih rudarjev boste čez nekaj dni več izvedeli pod črko J.

Provinca Gauteng sicer še nima dolge zgodovine, saj je nastala šele s post-apartheidovsko demokratično ureditvijo leta 1994. Zgodovinsko sta bila Johannesburg in Pretoria najpomembnejši del države Transvaal (glej F – Free State). A kljub vsemu se je Gauteng kot finančno-gospodarski center Južne Afrike hitro uveljavil. Življenje, posebej za tiste, ki imajo pod palcem več, je v Cape Townu (glej C) zagotovo prijetnejše, a glavni posli se sklepajo v Gautengu, tako gospodarski kot politični. S tremi stadioni (dvema v Johannesburgu in enim v Pretoriji) bo Gauteng tudi pomemben gostitelj svetovnega prvenstva, mesti (ki ju loči le kakih 50 kilometrov) sta odlično povezani s široko avtocesto, le izgradnja hitre železnice z novega mednarodnega letališča Oliverja Tamba do finančne četrti Sandton (na poti iz Johannesburga v Pretorijo) zamuja.

Morda se ob tem sprašujete, zakaj se ob imenu Pretorije pojavlja tudi izraz Tshwane. V abecedniku sem že pisal o spremembah imen. Pri Pretoriji je položaj še bolj zapleten in okrog tega potekajo večletni prepiri. Z imenom »Tshwane« so lokalne oblasti leta 2000 poimenovale širše področje Pretorije z okolico. Izraz naj bi v jeziku plemena Ndebele pomenil »Vsi smo enaki«, česar pa lingvisti niso potrdili. Bolj verjetno je, da ime izvira iz vzdevka enega izmed plemenski poglavarjev (»Mala opica«). Kdo ve, zakaj so mu tako rekli? Vsekakor pa naj bi šlo za staro avtohtono poimenovanje tega kraja, še preden so tja prišli burski pionirji in leta 1855 tu ustanovili mesto. Pobudnik je bil Marthinus Wessel Pretorius, ki je dve leti kasneje postal prvi predsednik Transvaala (uradno se je tej državi reklo »Južnoafriška republika«, tako kot danes), imenovali pa so ga po njegovem očetu Andriesu (Pretoriusu), enem izmed najznamenitejših burskih voortrekkerjev in vojskovodij. Leta 1838 je v bitki pri Krvavi reki na primer vodil do zob oboroženo bursko vojsko, ki je štela 464 mož ter premagala več kot 10 000 Zulujcev. Lahko si mislite, zakaj je reka dobila to ime. In zakaj je v bitki padlo 3000 Zulujcev, med Buri pa so bili trije lažje ranjeni – med njimi Pretorius…

H – HIV
Okuženost z virusom HIV je eden izmed najbolj dramatičnih problemov, s katerim se sooča Južna Afrika. Po uradnih podatkih iz leta 2007 naj bi bilo kar 18 odstotkov vsega prebivalstva v državi okuženega s tem virusom, najnovejše ocene pa govorijo celo o tem, da je okužen že vsak četrti Južnoafričan ali Južnoafričanka. Ne pozabite – v Južni Afriki živi okroglo 45 milijonov ljudi, kar pomeni, da v nobeni drugi državi na svetu (gledano absolutne številke) ni toliko ljudi okuženih s HIV. Odstotkovno hujše razmere so samo v Južni Afriki neposrednih deželah, kot sta na primer Zimbabve ali Bocvana. Naj strahovitost problema ponazorim še drugače – med vsemi ljudmi na svetu, ki so okuženi z virusom HIV, je vsak peti ali šesti iz Južne Afrike. A slabih novic, pa čeprav se je stanje v zadnjih letih vsaj nekoliko izboljšalo - še ne more biti konec: le vsak tretji okuženi prebivalec te države, pri katerem se je že razvil AIDS, je deležen ustrezne medicinske oskrbe. Bolezen mori vse generacije, seveda pa je stanje najbolj dramatično pri socialno najšibkejših. Leta 2007 je bilo v Južni Afriki 1,4 milijona otrok, ki so ostali brez staršev, katerih neposredni razlog smrti je bil povezan z boleznijo AIDS. Razmere dodatno otežujejo okuženi begunci iz Zimbabveja in Malavija, ki se v Južno Afriko zatekajo tudi zato, ker tam niso deležni nikakršne zdravniške oskrbe. Ob vsem tem se lahko samo držimo za glavo in si mislimo – katastrofa. A položaj je v resnici še hujši. Država potrebuje cenejša zdravila in še več mednarodne pomoči. Svet pomaga, to je res. Aktivni so tako Nelson Mandela, kot tudi Billa – Clinton in Gates – a to ni dovolj.

Gotovo se bo tudi pri nas našel marsikdo, ki bo trdil, da je HIV/AIDS božja kazen. Ali pa – bolj posvetno – odmahnil z roko in morebiti dodal še opazko, da so za vse skupaj krive gospodarska (in nekakšna kulturna ?!) zaostalost ter drugačen odnos do spolnosti v tem delu sveta. Tistim, ki z razsežnostjo tega in podobnih problemov niso nikoli niso bili soočeni, je lahko soditi. Drži sicer, da je vrh južnoafriške politike, vključno z nekdanjim tehnokratskim predsednikom Thabom Mbekijem, dolgo časa problem podcenjeval in se zapletal v kvaziznanstvene razprave o tem, ali je virus HIV zares edini vzrok za AIDS. Predvsem pa nekdanja vlada ni dovolj odločno ukrepala, pa čeprav je Mbeki leta 2004 za namestnico ministrice za zdravje imenoval priznano aktivistko za boj proti AIDSU Nozizwe Madlala-Routledge. Tri leta kasneje jo je odstavil, uradno zaradi korupcije… Po mnenju poznavalcev pa je bila s svojimi odločnimi stališči in zagovarjanjem klasičnega medicinskega pristopa trn v peti tedanji ministrici za zdravje Dr. Manto Tshabalala-Msimang. Slednja je z izjavami, da naj bi pri preprečevanju epidemije AIDSA v Južni Afriki lahko učinkovito pomagala česen in rdeča pesa, poskrbela za mednarodno začudenje…

O spornih stališčih nekaterih predstavnikov južnoafriške politične elite do AIDSA pa priča tudi odnos sedanjega predsednika države Jacoba Zume. Pred tremi leti je bil na sojenju, na katerem ga je obtožnica bremenila posilstva ženske, ki je okužena z virusom HIV, sicer oproščen (sodišče je verjelo njegovi izpovedi, da je šlo za prostovoljni spolni odnos). A na zaslišanju je Zuma, ki je vedel, da je bila tožnica okužena z virusom HIV, med drugim dejal, da je nevarnost lastne okužbe po nezaščitenem spolnem odnosu »kasneje zmanjšal tako, da se je oprhal«. Javnost je bila zaprepadena. Ta izjava je bila toliko bolj presenetljiva, ker je bil Zuma tedaj predsednik nacionalnega sveta za boj proti AIDSU.
Po drugi strani pa je tudi res, da je Zumova nova vlada, ki je prisegla prejšnji mesec, obljubila odločnejši pristop k reševanju tega problema. Za stotine tisoče žrtev je morebitni preobrat prišel prepozno, tudi za milijone okuženih in obolelih… A ni prepozno za vse, pri čemer je vsem jasno vsaj to, da Južna Afrika, okoliške države in ves svet ta problem lahko rešijo samo skupaj.

Igor E. Bergant