Skratka, gre za zgodbo, ki malokoga pusti povsem ravnodušnega, tako ali drugače se je dotaknila tudi tistih, ki jih nogomet in šport ne zanimata.
Gonilna sila celotnega projekta oziroma partnerske naveze med Gorico in slovitim italijanskim prvoligašem je Robert Vrtovec, predsednik novogoriškega kolektiva, ki do potankosti pozna tako rekoč vse segmente unikatnega nogometnega povezovanja.

Z njim se je v oddaji "V sredo" na Valu 202 pogovarjal Sandi Škvarč. Celoten pogovor lahko poslušate TUKAJ.

Je ND Gorica slovenski klub s tujim kapitalom, so Italijani kupili ND Gorica ali je to mednarodni klub s slovenskim poreklom?
To je slovenski klub z mednarodno zasedbo. Tako kot na primer Paris St. Germain, Juventus, Inter in še marsikateri drugi klub v Evropi.

Veliko je italijanskih nogometašev, tudi trenerski štab je skoraj v celoti italijanski. Je uradni jezik italijanščina?
Ne, uradni jezik je definitivno slovenščina, res pa je, da se na treningih, glede na to, da je večina igralcev Italijanov, sporazumevajo v italijanščini. Tu ne vidim nobenih težav. Verjamem, da tudi v kakšnem drugem klubu, v katerem so trenerji državljani drugih držav, govorijo v kakšnem drugem jeziku.

Tudi drugi igralci seveda razumejo italijanski jezik zaradi bližine meje.
Ja, imamo srečo, da živimo ob meji. Fantje bolj ali manj vsi znajo italijansko, tako da je tudi s tega vidika veliko lažje komunicirati in tudi lažje potem izvajajo trenerjeva navodila na igrišču.

Kakšno je aktualno stanje v klubu v tem trenutku? Koliko je tujcev? Koliko igralcev sploh šteje vaša ekipa?
Ekipa ima 40 profesionalcev, od katerih je 19 igralcev ND Gorica, 21 igralcev pa je posojenih iz Parme. Od 19 igralcev Gorice je 15 Slovencev.

Kakšna pa je trenutno finančna situacija v vašem klubu?
Finančna situacija je zahtevna. Lani smo imeli tako težko sezono in toliko zaostalih obveznosti, da jih do tega trenutka nismo še uspeli vseh poplačati. Praktično smo junija pred začetkom sodelovanja s Parmo dolgovali več kot 350.000 evrov, tako igralcem kot dobaviteljem. Neke pametne rešitve ni bilo na vidiku, tudi ob pogovorih z županom in občinskim vodstvom ter raznimi gospodarstveniki v tem okolju. Na koncu je prišla ta zgodba s Parmo, ki je za nas v tistem trenutku pomenila rešitev. Počasi sestavljamo mozaik in poplačujemo obveznosti za nazaj ter tekoče obveznosti. Nismo še 100-odstotno zadihali. Morate vedeti, da Parma ni kokoš, ki nosi zlata jajca. Klub je popolnoma samostojen, za določene stvari je treba tudi sam poskrbeti in ne samo čakati, da padejo z neba oziroma da jih kdo prinese. Ti časi so minili. Treba je delati, se truditi in skupaj poiskati rešitve za to, da bo jutri boljše.

Kakšni so odzivi iz Parme po prvi polsezoni?
Odzivi so mešani. Gotovo so partnerji iz Parme pričakovali več obiska na stadionu in to, da bi se nogometna evforija malo povečala. Obisk se nam je v primerjavi z lansko sezono dvakrat povečal, vendar so to številke, ki so neprimerljive s katerim drugim evropskim tekmovanjem ali tudi kakšnim klubom, ki je v bližini, kot je Maribor. Tu je gotovo malce razočaranja. Verjamem, da se bo število gledalcev še povečalo, če bomo imeli dobre rezultate. Podporo s tribun potrebujemo. Druga stvar je, da se okolje ni v celoti najbolje odzvalo na ta projekt. Veliko je tudi takih, ki tega projekta nimajo radi in ga tudi rušijo. Ogromno in, hvala Bogu, več je takšnih, ki so njegovi privrženci, ampak v vsej tej kolobociji so neki mešani občutki, ki mečejo slabo luč na nas, na Novogoričane, ki tukaj živimo, ker se ne znamo poenotiti in v nekem trenutku videti, da je mogoče v nekem obdobju boljše narediti korak nazaj ali korak naprej in poiskati neko rešitev. Največja tragedija bi bila, da bi klub propadel.

Kakšni so odzivi neposredno do vas kot predsednika? Vas ljudje ustavljajo na ulici, vam pišejo, vas pokličejo?
Pisem je malo, me pa ljudje ustavljajo na ulici. Večinoma so odzivi pozitivni, vsi se zavedajo, da živimo v težavnem okolju in da je težko dobiti pokroviteljska sredstva za klub oziroma društvo. Ljudje še služb nimajo več oziroma jih izgubljajo. Na Goriškem neke močne gospodarske družbe nimamo. Z odhodom Hita smo izgubili še edino večje podjetje, ki je vlagalo v nogomet. Rešitev ni, zato ljudje pozdravljajo, da se je klub ohranil, je pa tudi veliko takih, ki stojijo na stališču, da v tem trenutku mlajši fantje nimajo priložnosti in da so jim zaprta vrata. Mislim, da je to zmotno stališče. Mlad igralec se lahko razvije le ob dobrem igralcu, prehiter preskok v člansko moštvo in prehitro razmišljanje, da smo zelo dobri in da lahko podpišemo pogodbo za dober klub v tujini, pa sta napačna pristopa. Mislim, da se mora vsak mlad igralec najprej dokazati v slovenskem prostoru. V tej konkurenci, ki je danes v Novi Gorici, bodo pač zraven prišli res tisti, ki so se pripravljeni žrtvovati, imajo kakovost, talent in ki so tudi v preteklosti dobro delali. Neke socialne politike, da se bo vključevalo po pet, šest ali sedem mladih fantov in da bodo kar takoj zaigrali v prvem moštvu, ne bo več. Če želiš imeti rezultate, če želiš biti v vrhu slovenskega nogometa in se želiš boriti za Evropo, moraš imeti močno ekipo. Smo se pa tudi zaradi te težave, saj je občutiti nezadovoljstvo, povezali s tretjeligašem Brda in z njim podpisali dolgoročno pogodbo. Tam imamo tudi našega profesionalnega trenerja, ki je na naši plačilni listi. Vse te mlade fante, ki v prvem obdobju niso priključeni prvi ekipi ali ne morejo priti zraven, pošljemo tja na kaljenje s ciljem, da bi se NK Brda v bližnji prihodnosti uvrstil v drugo ligo. Tako bi se tudi njihov tekmovalni naboj in motiv povečal. Prvi trener jih stalno spremlja, tako kot velikokrat spremlja tudi mladinske selekcije. Verjamem, da bo tisti, ki je res dober in bo pokazal pravo željo, prišel v poštev za igranje v prvi ekipi.

Vidite vendarle tudi kakšno negativno stvar, ki se je zgodila pri tem projektu?
Težko je govoriti o negativnih stvareh, če si v trenutku, ko se odločaš o nekem projektu, tako nizko, da nimaš kakršnega koli manevrskega prostora za pogajanja in nobene rešitve. Možnost je samo ena: ali propadeš ali preživiš. V tem času mogoče vidi okolje negativno stvar v tem, da je prišlo preveč tujcev naenkrat. Lahko se tudi delno strinjam z njimi. Mislim, da je do tega prišlo tudi zato, ker v Parmi niso vedeli, v kaj se spuščajo. Mislili so, da je to tekmovanje lažje. Pa ne zato, ker bi nas podcenjevali, ampak ker so dobivali take odzive oziroma impulze tudi iz Slovenije - iz medijev. Pet let, odkar sem predsednik, poslušam, kako je ta liga slaba. S tem se ne strinjam. Ta liga ni slaba, ampak dobra. V Sloveniji igra ogromno mladih fantov, ki so nadarjeni. Če bi imeli boljše razmere za delo, bi lahko igrali še v boljših evropskih klubih, kot igrajo danes. Gotovo je lahko očitek in je lahko tudi upravičen, da je prišlo preveč igralcev naenkrat iz drugih držav in da se je nit goriškega nogometa nekako zrušila. A v življenju se je treba odločiti. Ali ena rešitev ali druga, vmesne ni. Takrat smo se odločili in podpisali štiriletno pogodbo s Parmo, kar pa ne pomeni, da bomo tudi štiri leta sodelovali. Videli bomo, kaj bo jutri. Zato pa imamo registriranih tudi 19 naših fantov, da bi, tudi če bi Parma jutri odšla, klub peljali naprej. Normalno je, da so se s potekom prvenstva in rezultati pojavile tudi visoke tekmovalne ambicije. Zakaj ne? Zakaj se ne uvrstiti v Evropo, ki jo imamo praktično na dlani, in se financirati z denarjem, ki ga bomo prejeli v evropskih tekmovanjih? Ta denar bo ostal v Novi Gorici in ne bo šel prav nikamor. Zaradi tega projekta se bomo finančno izboljšali in lahko gradili ter nadaljevali delo.

Lani spomladi je vodstvo kluba najprej napovedalo odstop po koncu sezone, potem pa se je zgodil preobrat. Kaj se je dogajalo?
Pred petimi leti sem z ekipo prevzel klub z 850.000 evri izgube. Dejansko smo dnevno garali za ta klub, da bi ga peljali naprej. Zadeva je še šla, dokler smo imeli neke dogovore s Hitom, čeprav je že prej, preden smo prišli, prekinil pogodbo. Kljub vsemu smo se dogovorili. Drugih večjih pokroviteljev ni bilo. Financirali smo se od prodaje igralcev, tako da je klub preživel. V nekem trenutku smo imeli celo 200.000 evrov dobička, ki smo ga uporabili za poslovanje v naslednjem letu. Konec predlanske sezone se je Hit povsem umaknil iz prvega moštva in izpadlo nam je 40 odstotkov proračuna. Nismo imeli več virov. Po pogovorih z županom, občino in gospodarstveniki se je izkazalo, da v goriški občini nismo sposobni zbrati več kot 250.000 evrov, kar pa je bistveno premalo za tekmovanje v prvi ligi. Januarja smo prišli do položaja, ko smo računali, da bi morda lahko prodali kakšnega igralca in prejeli kaj denarja, a se to ni zgodilo. Takrat nismo imeli več denarja za izplačevanje obveznosti. Niti nismo imeli perspektive. To je bila največja težava. Nismo videli prihodnosti. Če je gospodarstvo razsuto, ti nima kdo kaj dati in nimaš kje vzeti. Ponudili smo odstop, če se ne najde kakšna druga rešitev. Treba je bilo narediti licenčno dokumentacijo in tudi v težkih časih zadeve izpeljati odgovorno. Ne glede na vse smo se pogovarjali z igralci in jih prosili, da podpišejo izjave, da bodo izplačila obveznosti prenesena v prihodnost, da bomo lahko dobili tekmovalno licenco. Igralci in drugi so nam šli na roko, vedeli pa smo, da nimamo virov. Nismo vedeli, kako naprej. V tistem trenutku je bilo odgovorno, da ponudimo odstop in damo možnost drugim, ki bi lahko peljali klub naprej. V petih mesecih se ni javil nihče. Na januarski skupščini je bilo pet ljudi. Javno smo povedali, kaj se dogaja, ampak očitno to ni nikogar zanimalo. Veliko ljudi okoli kluba ima veliko povedati, a rekel bom enostavno: kluba se brez denarja ne da voditi.

Kaj bi se zgodilo junija, če ne bi sklenili dogovora s Parmo?
Glede na to, da se ni nihče odzval, bi mi odstopili, ker smo to napovedali že pet mesecev prej. Klub bi imel licenco, ker smo jo pridobili, vendar nismo imeli virov niti za plačilo avtobusa in sodnikov. Igralci so odhajali, ker jim nismo izplačali plač od novembra. Izgubili smo vse najboljše igralce. Ne glede na vse to, smo se še s takratnim predsednikom društva Mladi nogometaš in tedanjim vodjo nogometne šole usedli in se pogovarjali, ali so pripravljeni, da klub razpustimo in gremo na amatersko raven ter da zaigrajo mladinci v prvi ligi, samo da ne izpademo. Takrat je bil odgovor, da oni te odgovornosti ne bodo prevzeli. Tako da smo ostali sami in v tej zgodbi iskali rešitve. Obrnili smo se navzven, malo razširili glas, kakšne težave imamo, in na srečo našli partnerja, ki nas je rešil najhujšega.

Morda bi kdo pričakoval, da bo, denimo, Udinese, ki je bližje, bolj zainteresiran za vstop v slovenski nogomet, kot pa Parma, ki je vendarle malce dlje.
V Vidmu so se začeli zanimati, ko je bilo že prepozno, ko so ugotovili, da se pred pragom nekaj dogaja. Ko smo bili v zaključnih stikih s Parmo, se je nekaj začelo dogajati, uradnih stikov pa ni bilo.

Kdo je vzpostavil prvi stik s Parmo? Ste bili vi tisti ali so ga oni z vami?
Ne, vzpostavil ga je gospod Franco Dal Cin. Živi v Vidmu in je ena od sivih eminenc italijanskega nogometa. Ga zelo spoštujem in mislim, da je v tistem trenutku rešil Gorico. To je bila zanimiva zgodba. Ko sem mu razložil, kakšne težave imamo, je rekel, da bo mogoče našel kakšno rešitev. Čez mesec dni me je poklical in omenil, da ima dve možnosti. Povedal je, da se nagiba k možnosti, v kateri sodeluje manjši klub, ker bo lažje delovati. Druga možnost je namreč bila, da nas prevzame še večji klub.

Ne boste izdali imena?
Ne, ne bom (smeh) ... Skupaj smo se torej odločili za Parmo. V pogajanja sem vključil tudi zvestega sodelavca, podpredsednika kluba Miho Uršiča, ker je pravnik. S Francom smo šli v Parmo. Dal Cin nas je predstavil generalnemu in operativnemu direktorju, spil kavo, vstal, se poslovil in rekel: "Lepo delajte, nasvidenje!" Od takrat ni bil več prisoten na niti enem sestanku.

Ste še v stikih z njim?
Ja. Ne hodi sicer na tekme, čeprav sem ga večkrat povabil. Nekoč je bil direktor pri Udineseju, v Videm je pripeljal Zica. Rekel je, da je videl že preveč tekem in njegovo srce tega ne zdrži več in raje ostane doma ter posluša radio. Vsake toliko se vidiva, greva na kosilo. Trikrat, štirikrat sva se videla, se pa pogosteje slišiva po telefonu. Prosim ga za kakšen pameten nasvet, ko imam kakšne težave.

Po dogovoru s Parmo ste se odločili, da nadaljujete delo v klubu in ne odstopite.
V Parmi smo imeli več kot deset sestankov, pa tudi oni so prišli k nam. Ko smo videli, da lahko zadeve nekako rešimo, se človek vpraša, zakaj bi odstopil. Saj smo samo ponudili odstop, če se ne bo našla rešitev. Potem pa so še oni zahtevali, da z Miho ostaneva v klubu, ker poznava okolje. To je bilo logično, treba je bilo izpeljati skupščino. Niso poznali pravil Nogometne zveze Slovenije, morali smo jim pomagati.

Ste že takrat vedeli, da bo prišlo toliko tujcev v klub?
Ne, na začetku je bilo govora o 14 igralcih in treh trenerjih. Ni nam šlo na roko, da smo imeli spor s tremi najboljšimi igralci (Mevlja, Žigon, Gregorič), ki nam zaradi neizplačil plač niso več zaupali in so želeli na vsak način oditi. Parma pa sem ni prišla tekmovat in je želela hitro sestaviti ekipo. Mogoče je zato prišel tudi kakšen igralec preveč, ki ga niti nismo potrebovali. Tega navala v nekem trenutku nisem mogel ustaviti. Če nimaš finančne moči, nimaš pogajalskega izhodišča. Poudaril pa bi, da kluba nista povezani pravni osebi. Klub je popolnoma avtonomen. Dva člana izvršnega odbora sta naša, dva pa iz Italije. Načeloma plač igralcev ne moremo plačevati z njihovim denarjem. Pomagajo nam na športnem in marketinškem področju, da najdemo nove pokrovitelje in financiramo celoten pogon, torej naše igralce in njihove, ki imajo tu minimalne pogodbe. Društva ne moreš kupiti niti dokapitaizirati, to ni podjetje. Mislim, da ste videli nekaj novih pokroviteljev na dresih in drugod. S tem denarjem poplačujemo obveznosti.

Mislim, da na skupščini konec julija niste imeli zagotovila, da bo šlo vse gladko.
Ne. Udeležilo se je je 65 članov, ki so imeli volilno pravico. Vedel sem, da bo ekipa glasovala za, ampak to je pomenilo le približno 30 glasov. Nisem bil prepričan, da bo projekt uspešno potrjen. Na koncu smo dobili 100-odstotno podporo, kar pomeni, da je vseh 65 članov glasovalo za. Že s tega vidika sem lahko zelo miren. Odločitve nisem niti sprejel sam niti to ni moj projekt, potrdili so ga vsi člani skupščine. Nihče mi ne more očitati, da sam vodim klub in nikomur ne pustim zraven, kar je daleč od resnice.

Kakšen je bil odziv v drugih slovenskih klubih in na Nogometni zvezi Slovenije (NZS)?
Odziv NZS-ja je bil pozitiven. Zakaj? Če bi slovenski nogomet izgubil klub, kot je Gorica, bi bila to tragedija. Poleg Maribora in Celja je edini vseskozi član prve lige, je drugi najtrofejnejši klub in je dal ogromno reprezentantov članski izbrani vrsti. Pomembno je bilo, da se klub ohrani. Po drugi strani smo v slovenski prostor prinesli neko drugo miselnost, razmišljanje, neki drugačen pristop in pogled na nogomet. Dolgoročno bo pokazal, da je to za vse dobro. Če bo liga močna, bodo tudi drugi klubi močni. Če prineseš neko kakovost, tudi drugi sledijo temu, da se okrepijo, da delajo boljše in se priključijo tej kakovosti. Mislim, da je to za slovenski nogomet dobro, zelo dobro. Najslabše bi bilo, da bi se en klub oddaljil, tako kot na primer v hrvaškem nogometu, in bi bilo že samoumevno, da je prvak. Liga bi postajala nezanimiva. Že tako smo v tem majhnem okolju zelo tržno nezanimivi. Iz medijskih pravic pride v klube premalo denarja, ampak enostavno je to naša realnost. To bomo lahko izboljšali samo s kakovostjo, z gledljivim in dobrim nogometom, s tem da bomo gledalce vračali na stadion. Ljudje danes sedijo v fotelju in gledajo top nogomet. Spremljajo vse, od ponedeljka do nedelje. Razvadili so se. Tudi ko pridejo na stadion, želijo gledati dober nogomet. To jim moramo ponuditi, saj se nogomet igra za ljudi. Če jim bomo to ponudili in bodo prihajali, bomo tržno zanimivi. Če bomo tržno zanimivi, bomo dobili pokrovitelje in nas bo spremljala televizija. Iz tega sledi, da bo tudi več priliva denarja v klube in bomo rasli. Istočasno ne smemo pozabiti še na infrastrukturo, ki v Sloveniji v vseh okoljih še ni dovolj dobro urejena, vključno s stadionom v Novi Gorici. To je tudi ena od točk, ki je zelo problematična.

Kdo se v tem trenutku boji ND Gorica in koga se boji ND Gorica?
Jaz se lahko bojim samo sojenja. Pričakujem, da bomo v Novi Gorici dobili najboljše sodnike. Ne verjamem v zarote, ker jih ni, o tem sem prepričan, vem pa, da je nogometna igra postala hitra, da so zahteve vedno večje in da je najboljši način, da se teorije zarote razblinijo, da se na tekme delegira najboljše sodnike. Potem ne bo nobenih težav.

Se vas bojijo Mariborčani?
Ne vem. Težko komentiram. Prepričan sem, da smo postali konkurenca. Da se nas bojijo, ne bi rekel. Mislim, da nas spoštujejo, da vedo, da smo zdaj konkurenčna ekipa, tako kot mi zelo spoštujemo njih. Mislim, da je to dovolj.

Ste doživeli kakšno posebej neprijetno vprašanje novinarjev v zvezi s tem projektom, ki se vam je še posebej vtisnilo v spomin?
Moti me predvsem to, da se vedno poudarja, da sta, denimo, na tekmi Gorica - Zavrč v igri samo dva Slovenca. Mislim, da to ni v redu, ker še bolj spodbuja neka nestrpnost med ljudmi. V Evropsko unijo smo šli tudi s tem namenom, da nam tudi meje v glavah padejo, da že enkrat razumemo, da smo na trgu prostega pretoka ljudi in kapitala. Tako kot se pojavljajo kupci za slovenska podjetja in jih kupujejo ter z njimi upravljajo tujci, je neka normalna posledica, da se to zgodi tudi v športu. To se je že dogajalo v hokeju, odbojki, ženskem rokometu ... Tam je bilo samoumevno, pri nogometu pa vse te zdrahe. Treba je malo odpreti oči in biti malo širše usmerjen ter pogledati okrog. Enostavno je treba težiti h kakovosti. Samo kakovost nam bo prinašala finančne dobrine, s tem bomo lahko razvijali otroški nogomet na višjo raven. To pomeni, da se bodo tudi naši otroci kmalu priključili in bodo zraven. Ampak za to je potreben čas. Če pa vse to zrušimo, bomo znova tam, kjer smo bili. Igrali bomo pred 50 gledalci v četrti ali peti ligi.

Kdo bo prej v Evropi, vi ali Parma, ki letos zelo dobro igra v italijanskem prvenstvu in je trenutno na šestem mestu? Kdo ima več možnosti, da nastopi v evropskih pokalih v prihodnji sezoni?
Tega ne bi komentiral, vsak komentar bi bil odveč. Upam, da uspe obojim.

In če se potem zgodi, da se srečate?
Zmagali bomo, kaj naj rečem drugega (smeh).

Pojdiva še k eni polemiki, ki se pojavlja tudi v novinarskih krogih. Z vašimi igralci in trenerjem se je treba pogovarjati v italijanskem jeziku. Se bodo učili slovensko?
Nekaj jih je izrazilo željo, tistim bomo to omogočili. Vsak pa ima svobodno voljo, nikogar ne morem prisiliti. Vidim pa, da marsikdo v naši ligi daje intervjuje tudi v srbohrvaščini, a se nihče ne zgraža. Zakaj bi se zgražali, če nekdo govori italijansko, angleško, nemško ali drugače. Živimo v Evropski uniji. Bi bilo pa seveda lepo in priporočljivo, če bi naš trener na teh intervjujih vsaj nekaj besed povedal v slovenščini, recimo "dober dan" ali kaj podobnega. Mislim, da bo počasi prišel čas tudi za to in ga bomo kaj naučili.

Koliko vedo o Sloveniji igralci, ki v Novo Gorico pridejo iz srednje ali južne Italije?
Mislim, da so jo spoznali zdaj in da prej niso vedeli praktično nič. Zelo jim je všeč. Praktično vsi se tu zelo lepo počutijo in si včasih privoščijo tudi kakšen izlet ter si ogledajo naše kraje. Navdušeni so. Kar se tega tiče, lahko rečem samo pozitivne stvari.

So pa verjetno na začetku slovensko ligo malce podcenjevali.
Ne bi rekel, da so jo podcenjevali. Mislim, da so se malo ušteli. Niso vedeli, kakšna je realna kakovost. Razlog je v tem, smo sami krivi za to. Sem že prej povedal. Večinoma, tudi v medijih se pojavlja, da je liga slaba. Samo negativni prizvoki tej ligi. Ta stvar se širi tudi zunaj naših meja. Dokler ne bomo začeli verjeti sami vase in bomo imeli malo več samozavesti, kot jo imajo na primer Srbi, bomo vedno malo podcenjeni. Italijani so spoznali, da zadeva ni tako enostavna, in so kaj kmalu odreagirali. Nekaj igralcev smo po jesenskem delu poslali nazaj v Parmo, ker niso zadostili kriterijem trenerja. Nekaj jih je na novo prišlo. Gotovo se bo ta selekcija še delala. Ostali bodo najboljši. Upam, da se jim bodo čim prej priključili tudi naši fantje, da bodo napredovali in se bo situacija malo umirila.

Vsi ne stanujejo v Novi Gorici. Kako so si uredili zasebno življenje?
Stanujejo v evropskem mestu Gorica-Nova Gorica. Tako ali drugače smo eno mesto. Meja je še vedno v naših glavah, mogoče je s tem projektom napočil čas, da te ovire odmaknemo. Treba je tako razmišljati. Ogromno jih živi tudi v Novi Gorici, nekaj v stari Gorici. Zapravljajo večinoma v Novi Gorici. To pomeni, da je ta projekt ohranil tudi približno 75 delovnih mest, od katerih živi 35 do 40 slovenskih družin. Na to moramo gledati kot na poslovni projekt. Če tega projekta ne bi pripeljali, bi ti ljudje izgubili službo. Bila bi tragedija, ti ljudje bi izgubili kruh. Tega se moramo tudi zavedati in ne jemati stvari tako površno oziroma pavšalno, kot si marsikdo predstavlja.

S kakšnimi občutki je prišel v Novo Gorico trener Luigi Apolloni?
Ko sva se prvič srečala v Parmi, kjer mi ga je predstavil direktor, sva se uro in pol pogovarjala v pisarni. Takoj je izrazil bojazen, da bi kot predsednik prihajal k njemu v slačilnico, kot je to navada v Italiji. Rekel sem mu, da se za to ni bati. To mi je bilo res simpatično. Sam strogo ločim športni del od poslovnega. Ne drznem si soliti pameti ljudem, ki so postavljeni na to mesto. On s sodelavci odloča, kdo bo igral, kdo ne bo igral in kako se bo delalo z ekipo.

Je bilo pozimi kaj ponudb za najboljšega strelca Massima Codo?
Bila je ena resna ponudba iz nemške lige, a smo se skupaj s Parmo odločili, da ga zaradi naših ambicij in ciljev ne prodamo.

Kdaj boste odigrali prijateljsko tekmo proti Parmi?
Želje in tudi pogovori so, da se bo to zgodilo po koncu letošnjega prvenstva, zadnji teden maja. Upam, da nam bo uspelo. Marsikdo misli, da je to enostavno. Lani smo bili že dogovorjeni za tekmo avgusta, a jo je nato trener Parme (Roberto Donadoni, op. a.) zaradi priprav odpovedal. Sicer pa imamo v zadnjih treh krogih sezone zahtevne tekmece in tekme ne bi radi odigrali sredi odločilnih bojev za Evropo, kot je bila tudi ena izmed možnosti.

V soboto k vam v goste prihaja Rudar, s katerim se boste nato pomerili tudi v polfinalu pokala.
Za nas je to zelo zahteven tekmec in vreden spoštovanja. Že dolgo niso izgubili in ima zelo čvrsto, dobro ekipo. Odločal bo tudi kanček sreče. Pred leti so nas v pokalu izločili, upam, da se to zdaj obrne. Verjamem, da bodo igralci dali vse od sebe za zmago tako v prvenstvu kot napredovanje v pokalu.
Sandi Škvarč, Val 202 (povzel M. R.)