Zadeli so tudi z novim trenerjem Goranom Stankovićem, ki je stopil v velike čevlje slovitega Argentinca (ali, če hočete, Italijana) Maura Camoranesija. Po osmih krogih državnega prvenstva je Tabor Sežana na vrhu s petimi zmagami na domačem stadionu, kjer sta padla tudi Maribor in Olimpija. Zakaj je Tabor doma strah in trepet, na tujem pa praviloma izgublja, ali je domači stadion res tako manjši od preostalih in na kaj je treba biti pozoren, da v klub pripelješ prave igralce, nam je v intervjuju povedal direktor kluba Davor Škerjanc.

Kako je biti direktor ekipe po zmagi nad Olimpijo in prevzemu vodstva na lestvici Prve lige? Pravih čestitk s stiskom roke zaradi epidemije najbrž sploh ni bilo?
Če že srečaš koga, ki ga poznaš, te ne prepozna, ker si skrit za masko (smeh). V nedeljo bi se po tekmi z navijači z veseljem podružili in pozabavali, tako pa smo morali hitro domov. Zdaj sem že malo zaskrbljen, ker nas v sredo čaka novo gostovanje. Zavedamo se, da bo treba tudi v gosteh pobrati kakšno točko.

Kako si razlagate, da blestite na domačem stadionu (to sezono v državnem prvenstvu 5/5), v gosteh pa vam ne gre (0/3)?
Že v preteklosti, ko smo bili v 3. in 2. ligi, smo doma zelo redko izgubili. V zadnjih štirih letih smo izgubil 5 ali 6 tekem. Ta tradicija nas torej spremlja že dolgo časa. Na domačem stadionu je neka kemija, energija, s katero gremo v tekmo. Deloma je razlog mogoče tudi drugačna travnata površina, ki je v Sežani malenkost počasnejša. Vsekakor doma igramo agresiven čvrst nogomet, in to se nam obrestuje. Na gostovanjih gremo morda v tekmo malo preveč s strahom. Tudi nasprotniki igrajo pogumneje na domačem igrišču. Včasih zmanjka tudi sreče, na primer v Celju, kjer smo dobili dva rdeča kartona. Prepričan sem, da sicer tekme ne bi izgubili.

Stadion Rajka Štolfa je nekaj posebnega. Je igrišče res tako ozko? Lahko postrežete z meritvami in ga primerjate z drugimi?
Širina je 66 metrov. V Stožicah mislim, da je 68. Minimalno je 64 metrov. Po dolžini ga zmanjka tri metre, v Sežani je dolgo 102 metra, v Stožicah 105. Majhno odstopanje torej je. Zanimivo pa, da je sežansko igrišče vseeno večje kot na ŽAK-u, kjer igra Bravo. Bolj gre za optičen občutek majhnosti in zaprtosti, ker so tribune izredno blizu igrišča in ta ambient ustvarja pri nasprotnikih občutek nemoči.

Nedeljska zmaga nad Olimpijo je bila za vas verjetno nekaj posebnega, saj ste bili nekoč igralec ljubljanske ekipe, poleg tega je bil vaš novi trener Goran Stanković prej trener mladincev pri Olimpiji. Bi lahko rekli, da gre za sladko zmago?
Gotovo je poseben čar, ko premagaš ekipe, ki nekaj pomenijo v tem prostoru, kot sta Olimpija in Maribor, pa tudi Celje, ki je zdaj državni prvak. A na koncu vendarle šteje vsaka zmaga, pa če je na drugi strani Olimpija ali pa Radomlje.

V nedeljo ste zaostajali, a znali v slogu izkušene ekipe vse obrniti sebi v korist. Vaša nova kakovost, kajne?
Absolutno. Ekipa ima takšen značaj, da prejeti gol prej pozitivno kot negativno vpliva na kakovost igre. Fantje se večinoma hitro odzivajo na prejeti zadetek, proti Olimpiji so po sedmih minutah že izenačili. To jim je dvignilo samozavest, medtem ko je Olimpija verjetno malo padla. Kakovostno smo odigrali do konca in zasluženo zmagali.

Dva zadetka je dosegel občasni reprezentant Gvineje, krilni napadalec Aldair, ki pa ob prihodu v Sežano ni blestel, kajne?
Na prvih treningih res ni kazal takšnega potenciala. Videti je bilo, da je kakovosten igralec, ki ima dobro vizijo igre, ampak fizično je bil daleč od želene ravni. Neverjetno, kako lahko nogometaš v enem mesecu napreduje v trenažnem procesu. V tem trenutku je skoraj neustavljiv. Dokazal je, da je bil med drugim zasluženo tudi mladi reprezentant Portugalske.

Vas moti, ker je vaša ekipa spet dobila veliko kartonov?
Pogosto jih dobimo kar prelahko. Je pa naš slog igre čvrst, agresiven. To sodniki radi kaznujejo. Očitno si v Sloveniji želimo, da bi igrali bolj fin nogomet. To nas potem kaznuje, ko pridemo na evropsko prizorišče, kjer je igra čvrsta, moška. Takšnega želimo prenesti tudi v slovenski prostor.

Čvrst nogomet, pravite. Uveljavljal ga je že Mauro Camoranesi, ki je po lanski sezoni odšel v Maribor, Stanković pa to tradicijo nadaljuje. Je prinesel še kaj novega v Sežano?
Je vnesel tudi nekaj svojih idej. Izjemno reakcijo po izgubljeni žogi, na primer. Je pa nekaj osnovnih zakonitosti ostalo nespremenjenih in jih zdaj le še nadgrajujemo. V klubu smo nadvse zadovoljni z izbiro trenerja. Ni bilo enostavno stopiti v Maurove čevlje. Goran je to storil vrhunsko.

... in uspelo mu je premagati še Olimpijo, kjer je bil prej predsednik mladinske ekipe!
Klub ni en posameznik, ni en trener. Uspeh prinese ekipe. Zanimivo je, da se je zamenjalo nekaj trenerjev in igralcev, pa vseeno naprej peljemo našo vizijo. To je kazalnik, da je klub večji od posameznika. To je naša osnovna filozofija, ki se za zdaj obnese.

Igralci radi poudarjajo, da vseh 20 igralcev diha kot eden. Tudi vi čutite to povezanost garderobe?
Že v spomladanskem delu je bilo čutiti ta duh "vsi za enega". Morda je to tudi posledica naše zavestne odločitve, da imamo raje kakšnega igralca manj kot več, ker to prinese manjšo, bolj povezano skupino. Vsi igralci dobijo svojo priložnost, z veseljem vključujemo tudi fante iz mladinskega pogona. Ta ekipni duh je za nas zelo pomemben in odločitve sprejemamo predvsem na podlagi tega, mogoče še pred vidikom kakovosti.

Ali razmišljate, da bi lahko Tabor ponovil lansko zgodbo Celja? Bi lahko mešale štrene Mariboru in Olimpiji, ki kljub vsem težavam še vedno veljata za favorita v boju za naslov?
Ne, ni še trenutek za takšno razmišljanje oziroma za takšne ambicije. Trenutno smo veseli s predstavami, ki jih kažemo, kaj bo na koncu pokazala lestvica, pa je v tem trenutku drugotnega pomena. Mi želimo le peljati to zgodbo naprej, fantom ponuditi neko platformo, ki jo za zdaj z veseljem izkoriščajo. Na daljše obdobje bi lahko imeli tudi ambicije po vrhu lestvice, za zdaj pa ne.

Evropa pa bi pa vendarle lahko bila cilj!
To bi bilo prekrasno. Potihem smo v spomladanskem delu lanske sezoni razmišljali o Evropi, ampak težave, povezane s koronakrizo, so nas prisilile, da smo malce znižali cilje. Je pa res, da se nam je uskladilo poleti s kadrovanjem. Fantje, ki so prišli, so se odlično odzvali in malo presenetili s svojim prispevkom. Tudi to nas drži na vrhu. Pomembno bo, da ne bomo imeli težav z boleznimi in poškodbami, saj smo se, kot sem povedal, raje odločili za kakšnega igralca manj kot več. Zato bi lahko imeli težave z ritmom sreda–sobota. Če pridejo poškodbe in kartoni, bodo v tem primeru morali breme nositi fantje, ki imajo manj izkušenj.

Nekateri mladi so že dobili priložnost v sredo, ko ste v pokalnem tekmovanju izpadli z Radomljani.
Naša ekipa še ni v stanju, da bi lahko zamenjali osem igralcev in premagali resnega tekmeca. Imamo številne mlade fantje, ki jih želimo uveljaviti. Nekateri so v Radomljah debitirali za člansko ekipo. Želeli smo si napredovati v pokalu, žal nam je za poraz, ampak – na takšnih tekmah se lahko mladi veliko naučijo in napredujejo, da bodo v prihodnje nosilci igre. Če bi igrali z najboljšo postavo, sem prepričan, da bi v Radomljah z lahkoto zmagali.

Kaj pravite na mnenje, da mora biti slovenska liga res slaba, če je na vrhu Tabor Sežana?
Delamo kakovostno in tudi zato smo na vrhu. Premagali smo Olimpijo in Maribor. Res pa je, da sta bila vodilna kluba v preteklosti močnejša in nista delala toliko napak. Živimo v posebnih razmerah in lestvica morda ni odraz, kdo je najboljši, ampak kdo se zna najbolj prilagoditi tem okoliščinam.

Rade Mijatović je dobil nov mandat ne čelu predsednika Nogometne zveze Slovenije. Kako ocenjujete njegovo delo oziroma delo NZS-ja?
Mislim, da bi se dalo na NZS-ju delovati boljše, ampak – to ni odvisno le od enega posameznika. Rezerv je še ogromno, ampak – to je odvisno od celotne strukture, od ambicij, zagnanosti in zmožnosti okolja.

Ali je vaš glavni pokrovitelj Cherry Box pred to sezono precej znižal vložek?
Stojijo nam ob strani in imamo vse potrebno, da lahko nadaljujemo zgodbo. V trenutnih časih se zavedamo, da imajo vsa podjetja težave in da je težko zagotavljajo enako vsoto denarja kot prej.

Konkretno: kakšen je vaš proračun?
Morali smo ga znižati pred novo sezono in smo krepko pod milijonom evrov.

Po lanski sezoni sta odšla Rodrigue Bongongui, ki je bil prost igralec, in 19-letni Guy Serge Yameogo. Kakšno odškodnino ste dobili za Yameoga?
To je poslovna skrivnost. V normalnih okoliščinah, če ne bi bilo korone, bi dobili precej višji znesek, ki bi pokril novo sezono. Sprejeti smo morali na kompromis in na nižji znesek.

Kar nekaj sreče imate pri kupovanju igralcev, kajne?
Ne bi rekel, da je le sreča. Že kar nekaj igralcev smo pripeljali in zadeli. Imamo kar nekaj strokovnjakov na tem področju in poznajo širok bazen igralcev. Glavno pa je, da se igralci vklopijo v to kemijo, ki vlada v ekipi. Zelo redko se zgodi, da se nogometaši pri nas niso izkazali, morda sta bila dva primera.

Kako na trgu najdete prave igralce, da pridejo v vaš klub, ki v Evropi ne pomeni nič in kjer tudi plače niso takšne, kot denimo, v Mariboru?
Seveda niso, niti približno. Na trgu je kar nekaj nogometašev. Nekdo, ki dobro pozna tržišče, lahko najde izjemno kakovostne igralce. Pomembno je, da prepoznaš tip igralca, ki morda v nekem okolju ni tako zelo uspešen, mu pa ustreza kaj drugega. Slovenski nogomet je malo bolj mehek in nižjerasli igralec lažje splava. V italijanskem nogometu bi ga "štoperji" (osrednji branilci; op. a.) dvakrat odlomili in bi s težavo delal razliko. V Sloveniji bi vsi radi igrali bolj tehničen nogomet, čeprav ne verjamem, da imamo karakteristike za to, da bi bili v tehničnem nogometu primerljivi z Evropo.

Kaj vas najbolj moti v slovenskem nogometu?
Ima svoje omejitve. Finančno so klubi odvisni od svojega delovanja. Ni kot v največjih ligah prihodkov od TV-pravic, od prodanih vstopnic. To je finančni temelj, na katerem gradiš. Pri nas tega ni, in to je težava. Skoraj vse temelji na prodajah igralcev in zato nogometaše prodajajo, še preden so zreli za prodajo. Ko niti še ne debitirajo v članskem moštvu, pa ga že prodajo, da klubi preživijo. To ni dobro, igralec bi moral biti zrel, preden odide v tujino.

Glavna težava je torej, da klubi nimajo finančnega temelja in je veliko odvisno od prodaj igralcev, igranja v Evropi ali sponzorja. Ko začne klub sprejemati kompromise, da lahko preživi, zaide v težave. To je težava slovenskega nogometa. Treba bo najti rešitve pri TV-pravicah - precej malo sredstev je v primerjavi z razvitim svetom -, od gledalcev - z redkimi izjemami je gledalcev na stadionih malo - in od sponzorstva. Mislim, da bo slovenski nogomet ogrožen, če ne bo določenih potez, morda tudi od vlade. Tu mislim na olajšave za sponzorstva in podobno. Nekaj se govori, da bi morda podjetja, ki sponzorirajo športne klube, dobila določene olajšave.

Ko ste bili še igralec, so vas označili za Messija iz Brkinov, kajne?
Ja, to so mi rekli še v Primorju (smeh).

Ste zadovoljni z igralsko kariero?
Lahko rečen, da sem. Dovolj sem videl, dosegel in odigral, da imam izkušnje in poznanstva, ki mi koristijo. Verjamem pa, da bi lahko v prelomnih trenutkih z nekaj sreče iztržil tudi več. Pod črto – sem zadovoljen, odigral sem nekaj slovenskih derbijev, bil v tujini ...