Pušnik je nekdanji trener treh najboljših klubov v državi (Celje, Olimpija, Maribor). Leta 2003 je imel s Celjem priložnost, da Mariboru prepreči naslov prvaka, a se je v predzadnjem krogu zalomilo. V intervjuju za MMC je 59-letni Pušnik, ki je nazadnje vodil velenjski Rudar (odstavili so ga lani marca, nato je do avgusta opravljal delo športnega direktorja), povedal, kakšno tekmo pričakuje danes v Celju (Celje – Olimpija; ob 20.45; prenos na TV SLO 2), kdo je favorit, zakaj je Celje na pragu naslova in ne Maribor ali Olimpija in kako se spominja leta 2003, ko je bil CMC Publikum blizu državnemu in pokalnemu naslovu. Zaupal nam je tudi, s čim se ukvarja v zadnjem letu, ko ga ni več v nogometnih krogih.

Olimpija je imela ravno avtocesto do naslova, a je na zadnjih treh tekmah osvojila le eno točko in izgubila vodstvo. Celje je zdaj v najboljšem položaju. Presenetljivo?
Ne bi rekel. Stalne Mandarićeve menjave na trenerski klopi Olimpiji niso koristile. Če bi Safet Hadžić ostal trener, bi po mojem Olimpija že slavila naslov, tako pa je Celje zasluženo v najboljšem položaju. Pozna se kontinuirano dobro delo, dve do tri leta je ekipa skupaj z majhnimi spremembami. Trener Dušan Kosič dela odlično, klubsko vodstvo mu pušča odprte roke in tako je prav, saj lahko le na dolgi rok nekaj naredi.

O prvaku bo odločala zadnja tekma sezone. Komu dajete prednost, Celju ali Olimpiji?
Celje ima nekoliko večje možnosti. Remi mu zadostuje, Olimpija mora zmagati, Celje pa je najnevarnejše iz protinapadov. Seveda ima tudi Olimpija z individualno kakovostjo posameznikov svoje možnosti, vendar se bo morala tekme lotiti drugače, kot je igrala v zadnjih treh krogih, ko je padla na psihološkem izpitu. Vsak je igral zase, ni bilo moštvene igre.

Ravno Celjani naj bi bili – tako kaže tudi zgodovina – tisti, ki psihološko ne bodo zdržali. Bodo na odločilni tekmi znali prenesti veliko breme?
Igralci si to breme naložijo sami. Čeprav je želja velika, morajo ostati psihološko trdni in ne smejo preveč razmišljati o zgodovinski priložnosti. Nihče ne more predvideti, ali jih bo želja ponesla ali pa v kali zatrla. To bo igra živcev, odločala bo dnevna forma, morda preblisk enega igralca.

Kakšen je spomin na leto 2003, ko ste bili trener Celja oziroma CMC Publikuma, za katerega je igral Robert Koren, in ste se z Mariborom, ki ga je vodil Matjaž Kek, borili za naslov, a krog pred koncem izgubili odločilno tekmo?
Žalosten spomin je to. Večkrat poudarjam, da smo načrtovali, da bi vrh dosegli leta 2004, a smo ga že leta 2003. Nekateri so potem narobe razumeli, češ da je bil to neuspeh. Imeli smo mlado ekipo, od 18 smo 14 igralcev prodali v tujino. Dobro smo kadrovali, igrali všečen nogomet, nismo pa imeli izkušenj. Z menoj na čelu.

In tudi precej smole ste imeli na tisti tekmi 28. maja 2003 v Ljudskem vrtu, saj ste po zadetku Mitje Brulca (66.) vodili z 0:1, na koncu pa je bilo 2:1.
Ob vodstvu smo imeli še dve smrtni priložnosti, v zadnjih minutah pa vse zakockali. Najprej izenačenje v 86. minuti, po napaki Šnofla, ki mu je spodrsnilo, pa je za 2:1 zadel Damir Pekič in Maribor je postal prvak.

Tudi v finalu pokala ste bili tistega leta blizu lovorike ...
Prosinečki nas je uničil z evrogolom. V Ljubljani smo vodili z 1:0, imeli priložnosti za še višje vodstvo, a se je Olimpija izvlekla za remi 1:1. V Celju – takrat sta bili v finalu še dve tekmi – se je končalo z 2:2. Spomnim se, kako je Borut Mavrič Lunguju ubranil strel, potem ko smo že vsi videli žogo v mreži. A tako je to v nogometu, odloča tudi nekaj sreče.

Sorodna novica Četrtič o prvaku odloča neposredni obračun zadnjega kroga, prvič brez Maribora

Tudi letos ima Celje precej mlado ekipo, ki jo do naslova loči le še en korak. Kje vidite razloge, da je Celje pred Mariborom in Olimpijo, ki sta bila glavna kandidata za naslov prvaka? Gre bolj za težave obeh največjih klubov?
Ne. Celje je že lani igralo dober in všečen nogomet, imajo tudi odlična posameznika Mitjo Lotriča in Daria Vizingerja. To je njuna sezona. Lotrič je zame MVP sezone, po podajah in strelih, predvsem na zadnjih tekmah je veliko njegovih strelov končalo v mreži. Na drugi strani sta imela Maribor in Olimpija preveč kriznih trenutkov, obe ekipi sta tudi menjali trenerja. Krivda, da največja kluba visokega proračuna, širokega kadra in individualne kvalitete nista izkoristila, pa je povsem na njuni strani.

Kako zdaj gledate na vaši dve epizodi na Olimpijini klopi?
Lastnik kluba se je pač odločil tako. Bil sem tisti osel, ki je šel dvakrat na led, pa nočem reči nič slabega o Milanu Mandariću. Zanj govorijo rezultati. Če bodo v sredo postali prvaki, bo to tretji naslov v petih letih in kritiki morajo biti tiho. Drugo je, ali ti je takšen način dela všeč ali ne. Sam nisem zagovornik politike, da se trenerji tako hitro menjavajo in tudi igralci. Želel bi si več mladih slovenskih igralcev, potem bi bilo tudi več gledalcev na stadionu. Spomnim se, kako je bilo, ko sem sam trener Olimpije: Šeliga v vratih, bočna igralca Krefl in Klinar, branilec Mitrović, pa Kelhar, Matić, Kapun in v napadu Šporar in Kronaveter ... Štadion je bil poln, v povprečju je bilo 5000 gledalcev. Ljudje prepoznajo dodano vrednost, ko igrajo domači nogometaši in kvalitetni tujci, kot je bil tedaj Henty. Danes je tako, da zaradi nizkih proračunov, izjema sta Olimpija in Maribor, k nam pridejo igralci iz Hrvaške in Srbije, od katerih tri četrtine nima prave kakovosti. Sem pridejo igrat za mali denar. Ni več profesionalizma kot pred 20 leti, zdaj mnogi igrajo za mizerne plače.

Ali potem slovenska liga nazaduje?
Ne bi rekel, opažam pa prevelik odliv igralcev, kar znižuje kakovost prvenstva. Takoj ko nekdo pokaže dobre predstave, gre v tujino, namesto da bi tu igral še kakšno sezono ali dve in se dokončno izoblikoval v pravega igralca. V tujini pa, saj veste, vprašanje, ali bo dobil priložnost. Ampak po svoje to razumem, denar je sveta vladar, vsak želi čim bolje zaslužiti. Pred 20 ali 30 leti so v devetih ekipah državnega prvenstva igralci lahko živeli od nogometa, zdaj pa le tisti najboljši.

V Velenju ste pred tremi leti nekaj časa trenirali Lotriča in Vizingerja. Kaj lahko poveste o teh dveh nogometaših, ki sta tudi med trojico nominirancev za naj igralca sezone Prve lige?
Same dobre stvari. Vizinger je deloven fant z veliko volje. Lotriča sem, ko je bil v Murski Soboti še mladinec, želel pripeljati v Velenje, to je bilo pred več kot desetimi leti. Hitro je šel v tujino, menjaval klube, zdaj pa se je vse poklopilo. Tu mislim tako v glavi kot fizično. Igra najboljši nogomet v življenju.

Sorodna novica V sredo na "finalu" vsi, ki verjamejo v Celje

Bo Olimpija na odločilni tekmi prerojena, saj je vrag vzel šalo?
Pričakujem, da bodo vendarle motivirani in bodo dali več od sebe. To, kar se je dogajalo na zadnjih treh tekmah, je bilo žalostno, brez načrta, brez sodelovanja. Olimpija in Maribor bi morala biti nosilca kvalitete.

Ko je Hadžić odšel, je na naslednji tekmi Bravo ponižal Olimpijo. Igralci so bili povsem izgubljeni in brezvoljni, kot bi želeli Mandariću sporočiti, da tako ne gre več ...
S Hadžićem so se res dobro razumeli, toda Mandarić in Rudonja sta potegnila drugačne poteze. Nikakor ne bom kritiziral trenerja Skenderja, drži pa, da je še mlad in da še ni bil v takšnem položaju. V tako kratkem času ni mogel svojih idej prenesti na igralce. Videti je tudi, da Olimpijini nogometaši ravno ne blestijo v telesni pripravljenosti. Ni to ekipa, ki "gazi", ki gre, ki je močnejša od ostalih, kar bi glede na proračun lahko pričakovali. Podobno velja za Maribor.

Sorodna novica "Če bomo pustili Olimpiji, da bo ona igrala, bomo videti smešno"

Kaj pa Rudar? Avgusta lani ste odšli v malce nenavadnih okoliščinah, še prej so zamenjali tudi trenerja Almirja Sulejmanovića. Kaj se je dogajalo?
Po dveh letih sodelovanja se je predsednik odločil, da mi ne podaljša pogodbe. Sulejmanovića so odstavili, nisem ga jaz, kot nekateri govorijo. Zakaj so ga odstavili in zakaj mi niso podaljšali pogodbe, vprašajte njih. Ostalega nočem komentirati, tako kot nisem poteze Mandarića ali ko sem odšel iz Hajduka. Vsak ima svojo resnico. Je pa za Velenje žalostno, kaj so počeli v zadnjem letu. Tisti, ki zdaj valijo krivdo name, naj si nastavijo ogledalo. Jaz vem, da smo takrat, ko sem bil sam v klubu, prodali Maryja, Bijola, Vukliševića, Tučića in Škofleka. Pripeljal sem tudi domače igralce, ki potem niso več dobili priložnosti, kar me čudi. Kritike, da sem pripeljal 20 tujcev, pa so popolnoma neutemeljene.

V zadnjem času ste se umaknili iz nogometa. Kaj počnete?
Verjeli ali ne, igram golf. Skoraj vsak dan. Pri nas, v Avstriji in v Italiji. Hodim tudi v planine, kolesarim in igram tenis. Še vedno pa spremljam nogomet, še vedno se učim, študiram. Imam tudi željo, da bi odšel v tujino, vendar je koronakriza vse spremenila.

Ste dobri v golfu?
Igram samo zaradi užitka. To je prvi šport, v katerem ne tekmujem. Golf me predvsem sprošča, pomirja.